P. F. | 3. 1. 2024, 08:05

Imate novoletne zaobljube? Spodletele vam bodo! (Psihologija razkriva, zakaj)

Profimedia

Novoletne zaobljube ne delujejo. Psihoanalitik pojasnjuje, zakaj potrebujemo za spremembe veliko več kot le odločitev, da bo to leto drugačno.

Ne moremo se spremeniti zgolj zato, ker smo se tako odločili ali se zaobljubili, piše psiholog in psihoanalitik Michael Bader za Psychology Today. Verjetno obstaja tu pa tam kakšen človek, ki se mu uspe držati resolucij, sklenjenih za novo leto, vendar so takšni primeri zelo redki. Temu botruje preprost razlog, ki pa je v svojem bistvu zelo kompleksen. Da bi ga lahko ljudje zares doumeli, bi morali drastično spremeniti pogled nase in druge. 

Za vsakim poskusom, da bi izgubili odvečne kilograme, prenehali s pitjem, začeli telovaditi, si vzeli čas za nove hobije, se prenehali zapletati v toksične odnose in podobno, stojijo nezavedni dejavniki, ki nas še naprej ženejo v destruktivno obnašanje. Novoletne zaobljube ne delujejo, ker smo se nezavedno zaobljubili, da se ne bomo spremenili. Nezavedno nam preprečuje, da bi pogosteje poklicali svojo mamo, da bi dokončali nek projekt, da bi bili srečnejši. Nezavedno ne želi spremembe.

Vendar da bi to lahko sprejeli, bi morali sprejeti neverjetno moč, ki jo ima nezavedno nad našim vsakodnevnim življenjem. To pa ne gre skupaj s kulturnimi normami zahodnjaškega sveta, ki si želi preprostih in hitrih rešitev. Naša kultura se upira razumevanju psihoanalitičnim idejam, namesto tega raje idealizira biologijo, moč volje in mišljenje, da si lahko vsak zavestno ustvari takšno življenje, kot si ga želi imeti.

Profimedia

Moč osebne zgodbe

Michael Bader pravi, da za vsako spodletelo novoletno željo stoji osebna zgodba. Z destruktivnim obnašanjem ne nadaljujemo zato, ker bi bili šibki ali ker je to pač postalo naša razvada in smo preleni, da bi jo odpravili. Destruktivnih obnašanj ne "poberemo" od drugih, niti niso zapisana v naše gene. Pravi razlog za naše vedenje leži v nezavednem in pojavi se, ker služi našim nezavednim verovanjem in potrebam. Ta verovanja in potrebe pa so sestavni del naše identitete. Zagotavljajo nam varnost, zato jih težko spremenimo - spremembe nezavedno dojema kot nekaj nevarnega.

Psiholog je za primer navedel zgodbo Američanke, ki je kompulzivno jedla in posledično nabirala kilograme, nato pa se je posluževala raznih diet in novoletnih zaobljub, da bi s prenajedanjem resnično prenehala. Uspevalo ji je en mesec, nato pa se je vrnila na stara pota. Dekle se je med odraščanjem počutilo osamljeno, ni znalo navezati pristnega stika z ljudmi. Hrana ji je zagotovila odrešenje od bolečih čustev, ki jih je nosila v sebi. Odrekanje prenažiranju je tako pomenilo, da je morala podoživeti vso bolečino in stres, ki jo je hrana zakrivala. To pa njeno nezavedno ni preneslo, zato nobena dieta ni zdržala.

Drug tovrsten primer je zgodba prokrastinatorja, ki nikakor ni bil zmožen dokončati diplome. Kar naprej si je obljubljal, da bo postal bolj organiziran in osredotočen, ampak mu je vsakič spodletelo. Težavo je skušal odpraviti s stimulanti, hipnozo in podobnimi metodami, toda nič ni pomagalo. Imel se je za leno zgubo in mišljenje, da bi lahko z dovolj volje dokončal faks, je le še poglabljalo njegovo stisko. 

Za njegovo nezmožnostjo dokončati diplomo pa se je skrival povsem drug razlog: če bi diplomiral, bi moral postati neodvisen, pristal bi v svetu, ki mu je neznan in strašljiv. "Če bi mu to povedali, bi rekel, da ste nori," piše psiholog. Iz njega bi govoril racionalen, zaveden del, medtem ko je z vidika njegovega nezavednega ta razlaga zelo logična. Celo življenje je gledal svoje starše, kako nezadovoljna in zafrustrirana sta v svojem življenju. Iz tega je izvlekel nezavedno sklepanje, da ko bo enkrat postal uspešen in neodvisen, ju bo s tem prizadel in pustil za seboj. 

Profimedia

Moč sočutne radovednosti

Takšnih primerov je neskončno veliko, saj vsi v sebi nosimo nezavedno, ki je neizmerno globoko. Vendar še kar težko sprejmemo, da operira z nami, še manj se lahko sprijaznimo z dejstvom, da ima nad nami takšno moč. Freud pravi, da narcisistični deli nas tega ne morejo sprejeti. Morda pa se bojimo, da nas bo vera v nezavedno pripeljala do tega, da bomo začeli svojo psiho raziskovati, s tem pa bomo potrdili najhujše strahove. 

Ne glede na razlog, k zatiskanju oči nas spodbuja tudi sama kultura, ki se smeji konfliktom znotraj nas. Poveličujemo nevrobiologijo in se poskušamo zatekati k meditaciji ali zdravilom. Michael Bader pa je mnenja, da ne potrebujemo 10 let psihoanalize in popolno predanost razumevanju nezavednega. Vse se mora začeti s sočutno radovednostjo, zakaj se obnašamo tako, kot se. Ravno z zanikanjem nezavednega resnično izgubljamo pamet.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord