3 načini, kako starši počasi uničujejo samozavest svojih otrok (čeprav jim želijo le dobro)

2. 10. 2026, 11:48 | Uredništvo
3 načini, kako starši počasi uničujejo samozavest svojih otrok (čeprav jim želijo le dobro) (foto: Profimedia)
Profimedia

Majhne navade staršev lahko pustijo velike sledi na otrokovi samozavesti.

Starši si želijo, da bi njihovi otroci odrasli v samozavestne, samostojne in odgovorne ljudi. Zato jim pomagajo, svetujejo in jih želijo zaščititi pred neprijetnimi izkušnjami. Vendar lahko nekatera dejanja, ki izvirajo iz skrbi in dobrih namenov, dosežejo ravno nasproten učinek. Otrok lahko začne dvomiti vase in dobi občutek, da brez pomoči drugih ne bo kos težavam.

To se lahko zgodi, kadar starši prehitro posežejo v otrokove težave in jih rešijo namesto njega. Seveda otrok včasih potrebuje pomoč, vendar mu ni treba odstraniti vsake ovire s poti. Ko ima možnost, da sam poišče rešitev, naredi napako ali doživi manjši neuspeh, se nauči, da se lahko s težavami spoprime tudi sam. Prav takšne izkušnje postopoma gradijo njegovo zaupanje vase, piše Psychology Today. 

3 načini, kako starši počasi uničujejo samozavest svojih otrok (čeprav jim želijo le dobro)
Profimedia

Pomembno vlogo ima prav tako način, kako se starši odzivajo na otrokova čustva. Stavki, kot so "Saj ni nič hudega", "Ne skrbi" ali "Preveč si občutljiv", so pogosto izrečeni z željo, da bi otroka pomirili. Toda otrok jih lahko razume kot sporočilo, da njegovi občutki niso pomembni ali upravičeni. Bolje je, da ga najprej poslušamo in pokažemo, da razumemo, zakaj se tako počuti, nato pa mu pomagamo razmisliti, kako lahko situacijo reši.

Na otrokovo samozavest vpliva tudi nenehno opozarjanje na stvari, ki bi jih lahko naredil bolje. Če starši hitro opazijo vsako napako, slabšo oceno ali nepopolno opravljeno nalogo, lahko otrok dobi občutek, da nikoli ni dovolj dober. Tudi pohvala izgubi pomen, če ji vedno sledi "ampak". Zato je dobro opaziti tudi trud, vztrajnost, napredek in pripravljenost prevzeti odgovornost, ne le končnega rezultata.

Otroci torej potrebujejo usmerjanje, podporo in jasne meje, vendar potrebujejo tudi dovolj prostora za lastne izkušnje. Ni treba, da jih starši zaščitijo pred vsako napako ali razočaranjem. Pomembneje je, da jim stojijo ob strani in jim hkrati dovolijo, da določene stvari opravijo sami. Tako otrok postopoma razvija občutek, da se lahko zanese nase in da bo tudi ob težavah našel pot naprej.

Po vrnitvi iz Slovenije je Američanka doma poskusila pripraviti jed, ki jo je navdušila pri nas. Kaj vse je šlo narobe?