Porast strelskih pohodov v ZDA: kaj imajo s tem opraviti psihoze in duševne bolezni (raziskava)

Študija je bila pred kratkim objavljena v publikaciji Psychology, Public Policy, and Law.

Raziskovalci so analizirali kartoteke duševnega zdravja 176 strelcev množičnih šolskih pobojev od leta 1966. Ekipo je vodila Jillian Petersen z oddelka za kriminalistiko na Univerzi Hamline.

Iz podatkovne baze nacionalnega pravnega inštituta so za vsakega napadalca (s štirimi ali več žrtvami) zbrali okoli dvesto spremenljivk iz njihovega življenja, vključno z osebno zgodovino duševnega zdravja (torej morebitne predhodne hospitalizacije, zdravila, terapije in diagnoze), pa tudi travme, situacijske sprožilce in zanimanje za predhodne strelske pohode. 

Pri tem so posebno pozornost posvetili morebitnim zabeležkam o psihozi, pri čemer jih je nato tudi zanimalo, ali je (v kolikor je strelec dobil to diagnozo) ta igrala kakšno vlogo pri odločitvi za napad.

Zbrane podatke so nato analizirali s posebno metodologijo.

In rezultati?

Izkazalo se je, da je bila med leti 1966 in 2020 vloga psihoze pri strelskih pohodih relativno stabilna spremenljivka tudi takrat (torej v zadnjih nekaj letih), ko je število tovrstnih napadov drastično naraslo. 

Ali povedano drugače: psihoza NI odigrala nobene vloge v večini (t. j. 69 odstotkih) vseh strelskih napadov od leta 1966. 

Ko so podatke pogledali od bližje, se je namreč izkristaliziralo, da:

• je psihoza odigrala vidno vlogo v 11 odstotkih vseh strelskih napadov,
• je zgolj delno vplivala na odločitev za napade v 9 odstotkih primerov
• in je komaj opazno še imela kakšen vpliv pri 11 odstotkih množičnih streljanj.

Rezultati, s katerimi je postregla raziskava, so primerljivi z izsledki predhodnih študij, ki so pod drobnogled vzele povezavo med nasilnimi kaznivimi dejanji in duševno boleznijo.

So pa raziskovalci te nedavne študije ugotovili eno zanimivo razliko med psihotičnimi strelci in ostalimi napadalci. Pokazalo se je, da so bili psihotični strelci bolj izobraženi kot nepsihotični. 

In čeravno so pri okoli 60 odstotkih vseh napadalcev v osebni zgodovini zaznali nekaj težav z mentalnim zdravjem, v njihovih kartotekah so bile tudi zabeležke o jemanju psihiatričnih zdravil, je bilo vse našteto v podobnem obsegu, kot bi ga sicer našli tudi pri obči populaciji.

Raziskovalci prav tako niso našli pomenljivejših razlik med psihotičnimi in nepsihotičnimi napadalci, ko je šlo za izbiro strelskega orožja in načina, kako so do njega prišli.

Za puško se je odločilo 11,9 napadalca, medtem ko je večina v napadu uporabila pištolo. Navkljub zgodovini duševnih bolezni so psihotični napadalci do orožja prišli legalno in torej uspeli opraviti psihološke teste.

Sklenemo torej lahko, da rezultati zanikajo, da bi lahko bile duševne bolezni tiste, ki jih gre kriviti za nedaven porast strelskih pohodov, saj se psihoza (sama po sebi) ni izkazala za pomenljiv faktor.

»Medtem ko študija seveda premore svoje omejitve zaradi relativno majhnega vzorca, pa ostaja jasno, da je sprevračanje krivde na duševne bolezni s strani medijev in politikov napačna in prenapihnjena.«

Čeprav pri nekaterih napadalcih ni znan jasen motiv za napad (še najpogosteje zato, ker se je napad končal z njihovim samomorom ali pa so padli pod streli policistov), vemo dovolj, kako zelo različni so lahko razlogi za takšno dejanje – in kot zdaj trdijo raziskovalci, je duševna bolezen pri tem le redko pomembnejši faktor.

Naj je šlo za:

• politično agendo,
• reakcijo na nadlegovanje, ustrahovanje in zlorabe
• ali pa zgolj za željo postati razvpito slaven

... so tiste napadalce, ki jim jih je uspelo prijeti, na sodišču le izjemoma redko oprostili na podlagi duševne motenosti. 

Jillian Peterson in njeni soavtorji študije v zaključku zato zagovarjajo tezo, da bi bila najbolj učinkovita strategija preprečevanja množičnih strelskih napadov omejitev dostopa do strelskega orožja, vključno z zaostrenim pogojevanjem in preverjanjem vseh, ki si želijo orožje lastiti. K zmanjšanju številčnosti strelskih napadov bi sicer lahko pomagala tudi boljša intervenca na področju duševnega zdravja, še posebno pri preprečevanju suicidalnosti in nasilja med štirimi stenami, ne gre pa krivca za vse večjo frekvenco takšnih napadov iskati le v duševnih stiskah.

Pričakovati gre, da bo novico o tem, naj se fokus vendarle preusmeri na trpko vprašanje prelahke dostopnosti do strelskega orožja, ameriška politika le nerada slišala (in to vse številčnejšim žrtvam strelskih napadov navkljub). 

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del