Profesor psihologije: "To toksično čustvo je vir vseh konfliktov"

Sam Vaknin, avtor, ki se že desetletja ukvarja predvsem z narcizmom in osebnostnimi motnjami, zavist opisuje kot eno najbolj uničujočih sil v človekovem psihološkem svetu. Njegova teza je provokativna: zavisten človek si ne želi nujno tega, kar ima drugi. Želi si predvsem, da tega ne bi imel več niti drugi.

"Nič ni bolj strupeno, bolj vseprisotno in bolj toksično od zavisti," pravi Sam Vaknin. Gre za eno osrednjih tez njegovega razmišljanja o čustvu, ki ga povezuje z agresijo, sramom, ponižanjem in narcizmom. Njegova razlaga je izrazito kategorična - zavist vidi celo kot enega temeljnih virov konfliktov in destruktivnega vedenja. 

Sam Vaknin je avtor knjige Malignant Self-Love: Narcissism Revisited ter predavatelj, ki je velik del svojega javnega dela posvetil narcizmu, osebnostnim motnjam in dinamiki medosebnih odnosov. V predavanju, na katerem temelji ta članek, se predstavlja kot nekdanji gostujoči profesor psihologije ter profesor psihologije in poslovnega menedžmenta.

Vaknin je znan po izrazitem, pogosto provokativnem načinu razlaganja psiholoških pojavov. 

Zavist porodi željo uničiti

Drugega lahko občudujemo, v njem vidimo vzornika in mu želimo postati podobni. Otrok lahko denimo pomisli: ko odrastem, želim biti takšen kot on. Takšno primerjanje spodbuja posnemanje, učenje in oblikovanje identitete.

Zavist je nekaj povsem drugega. "Zavist pomeni željo uničiti nekoga, ki ga doživljaš kot boljšega od sebe."

Vaknin jo opisuje kot potrebo, da bi drugega ’zmanjšali’: ga spravili z njegovega piedestala in tako izbrisali razliko, zaradi katere se sami počutimo manjvredne. Predmet zavisti je lahko skoraj karkoli - videz, denar, izobrazba, inteligenca, priljubljenost, karizma ali uspeh.

Zavist torej po tej razlagi ne govori toliko o človeku, ki mu zavidamo, temveč predvsem o nas samih. 

V ozadju sta sram in ponižanje

Kaj se sploh zgodi, ko srečamo nekoga, ki ima prav tisto, kar si želimo sami?

Vaknin meni, da se v jedru zavisti skriva sram. Primerjamo se z drugim in v tej primerjavi ugotovimo, da smo - vsaj v svojih očeh - izgubili.

Ob človeku, ki ga doživljamo kot uspešnejšega, lepšega ali sposobnejšega, se lahko počutimo manjvredne, pomanjkljive, ponižane. Toda namesto da bi prenesli neprijetno spoznanje o sebi, lahko bolečino preusmerimo navzven. Problem nenadoma ni več naš občutek nezadostnosti. Problem postane drugi človek. 

In prav tu se začne nevarnejši del zgodbe: najprej ga v sebi povzdignemo, nato ga skušamo podreti. 

Eden zanimivejših paradoksov Vakninove razlage je, da zavist potrebuje občudovanje.

Človeku težko močno zavidamo, če ga ne doživljamo kot nekoga, ki ima nekaj izjemno dragocenega. Zato ga najprej idealiziramo. V njem vidimo tisto, kar bi želeli biti sami - nekakšno idealno različico sebe. "Predmet zavisti predstavlja vizijo tega, kakšen bi si zavisten človek želel biti."

Toda prav s tem si nastavimo past. Bolj ko drugega poveličujemo, bolj manjvredni se ob njem počutimo. Če je v naših očeh sijajen, bogat, lep, inteligenten, karizmatičen in uspešen, postane razdalja med njim in nami skoraj nepremostljiva.

Takrat se lahko občudovanje obrne v svoje nasprotje.

"Začnemo iskati napake. Njegov uspeh ni več posledica sposobnosti, ampak sreče ali poznanstev. Njegov denar je gotovo pridobljen na sumljiv način. Njegova prijaznost je zaigrana. Njegova samozavest postane aroganca."

Če sebe ne moremo povzdigniti na njegovo raven, lahko poskusimo njega spustiti na svojo.

To devalvacija se v naši psihi zgodi v več fazah.

1. faza je: Zakaj ne morem biti takšen kot oseba, ki ji zavidam?

• "Zakaj ne morem biti takšen kot on? Zakaj ne morem biti tako čeden kot on, tako bogat, tako slaven, tako izobražen, tako inteligenten, tako uspešen pri nasprotnem spolu, tako občudovan, tako sproščen, tako očarljiv in tako naprej? Zakaj ne morem biti takšen kot oseba, ki ji zavidam in ki je pravzaprav predmet mojega hrepenenja - podoba tega, kakršen bi si želel biti, moj idealni jaz, moja predstava o sebi, moja fantazija o tem, kakršen bi moral biti?"

2. faza je: Pravzaprav sem več kot on.

• "Jaz, zavistnež, sem več kot človek, ki mu zavidam. Sem inteligentnejši. Vem več. Sem bolj sproščen. Sem bolj očarljiv. Sem več."

(Seveda gre pri tem za blodnjavo predstavo. Gre za blodnjav odziv. Vključuje tudi napake pri pripisovanju vzrokov oziroma lastnosti.)

• "Jaz sem dober človek. Dober človek sem zato, ker sem se odločil biti dober. On je slab človek, ker takšen preprosto je."

(Negativne lastnosti človeka, ki mu zavidam, naj bi bile bistveni del njegove osebnosti. So to, kar ta človek je. Kar pa seveda ne velja zame, blodnjavo logiko razlaga profesor.) 

Zakaj nam padec drugega prinese olajšanje?

To je verjetno najtemnejši del Vakninove teze. Zavist po njegovem ni pasivno čustvo, ampak lahko človeka sili k destruktivnim dejanjem. "Če imam moč uničiti predmet svoje zavisti, je to dokaz, da sem nad njim."

Uničenje pri tem ni nujno fizično. Lahko pomeni opravljanje, blatenje ugleda, spodkopavanje kariere, poniževanje, izključevanje ali obsesivno iskanje dokazov, da občudovani človek v resnici ni tako izjemen, kot se zdi.

Vaknin trdi, da takšno razvrednotenje zavistnemu človeku prinese psihološko olajšanje. Če tisti, ki sem mu zavidal, izgubi ugled, položaj ali uspeh, izgine tudi boleča primerjava.

Njegova provokativna logika bi se lahko strnila v stavek: če ne morem postati ti, moram dokazati, da ti nisi to, za kar sem te imel. 

Družbena omrežja: popoln laboratorij za zavist

Vaknin svojo analizo nazadnje prenese iz psihologije posameznika v sodobno družbo.

Nikoli prej nismo bili izpostavljeni tolikšnemu številu ljudi, s katerimi se lahko primerjamo. Vsak dan gledamo tuja potovanja, kariere, telesa, avtomobile, hiše, partnerstva, otroke in dosežke. Všečki in število sledilcev so primerjanje spremenili skoraj v merljivo kategorijo.

Vaknin zato opozarja, da so družbena omrežja okolje, v katerem lahko zavist še posebej uspeva: izpostavljenost drugim je ogromna, boj za pozornost neprekinjen, relativni položaj posameznika pa nenehno na očeh.

Šteje to, kaj s tem občutkom naredimo

Morda zato najbolj zanimivo vprašanje njegovega razmišljanja ni, komu zavidamo, temveč kaj naredimo s tem občutkom.

Ko srečamo nekoga, ki je dosegel nekaj, česar sami nismo, imamo namreč vsaj dve možnosti. Njegov uspeh lahko razumemo kot dokaz, da je nekaj mogoče, in se od njega učimo. Lahko pa njegov uspeh občutimo kot dokaz lastnega neuspeha - in začnemo iskati razloge, zakaj si ga v resnici ne zasluži.

V prvem primeru nas primerjanje lahko požene naprej. V drugem pa ne poskušamo več postati boljši, želimo le, da bi drugi postal manjši.

Izbira (in z njo rezultat tudi za naše življenje) je še vedno naša.

Vir: Vaknin talks