Štiri leta je jokala. Vsak dan. Za možem. Za otroki. Za življenjem, ki je izginilo v letih terorja Rdečih Kmerov. Potem je nekega dne nehala jokati in oslepela.
Ko je leta 1975 v Kambodži oblast prevzel režim Pol Pota, se je začelo eno najbolj brutalnih poglavij 20. stoletja. Novi revolucionarni voditelji so si zadali ustvariti popolnoma novo družbo. Mesta so izpraznili, milijone ljudi prisilno preselili na podeželje, razbili družine in posameznike pošiljali v delovna taborišča. Lakota, prisilno delo, mučenje in usmrtitve so postali del vsakdana. V manj kot štirih letih je umrlo med 1,5 in 2 milijona ljudi - približno četrtina takratnega prebivalstva države. Mnogi niso umrli le zaradi nasilja, temveč tudi zaradi izčrpanosti, bolezni in stradanja.
Med preživelimi je bila tudi ženska, katere zgodbo sta kasneje dokumentirali raziskovalki Patricia Rozée in Gretchen Van Boemel.
Zrla v grozo, potem ni več videla
Pred njenimi očmi so ubili moža. Druge družinske člane je izgubila v kaosu genocida. Ostala je sama, obkrožena z nasiljem, strahom in nenehnim pričakovanjem smrti.
Po moževi smrti je jokala vsak dan. Štiri leta. Potem je nekega dne nehala. In kmalu zatem ni več videla.
Ko je prišla do zdravnikov, so sledili pregledi. Oči so bile presenetljivo zdrave. Ni bilo bolezni mrežnice. Ni bilo poškodovanega vidnega živca. Ni bilo očitne medicinske razlage za slepoto. Pa vendar ni videla.
Dolga desetletja smo navajeni razmišljati, da se psihološka bolečina kaže predvsem kot žalost, tesnoba ali depresija. Toda človeški organizem ne pozna tako jasne ločnice med duševnim in telesnim, kot to pogosto predpostavljamo. Včasih se najhujše rane ne izrazijo v umu, ampak v telesu.
In ta ženska še zdaleč ni bila osamljen primer.
Na stotine podobnih zgodb
V osemdesetih in devetdesetih letih so zdravniki in raziskovalci v Kaliforniji začeli opažati nenavaden vzorec. Med kambodžanskimi begunskimi ženskami so se pojavljali primeri hude izgube vida, za katero zdravniki niso mogli najti organskega vzroka.
Ena od žensk je bila priča umoru svoje hčere. Druga je gledala brutalno usmrtitev sorodnika. Tretja je izgubila skoraj celotno družino. Vse so preživele lakoto, prisilno delo, poniževanje in dolgotrajen strah.
Raziskovalci in zdravniki so v kalifornijski kambodžanski skupnosti naleteli na približno 150 žensk s podobnimi simptomi izgube vida brez ugotovljene organske očesne bolezni.
Njihove zgodbe so bile pretresljivo podobne.Večina jih je izgubila bližnje družinske člane. Mnoge so bile neposredne priče nasilnim usmrtitvam. Nekatere so videle umore svojih otrok ali partnerjev. Skoraj vse so več let živele v razmerah, ki jih danes prepoznavamo kot ekstremno travmatične.
Skupna pa jim ni bila le izkušnja genocida. Skupna jim je bila tudi slepota.
Ekstremen šok povzroči psihogene simptome
Danes strokovnjaki takšne pojave uvrščajo med funkcionalne nevrološke motnje oziroma psihogene simptome. To ne pomeni, da si človek simptome izmišlja. Nasprotno. Simptomi so resnični. Človek res ne vidi, res ne more hoditi ali res izgubi glas. Razlika je le v tem, da vzrok ni poškodba organa, temveč sprememba v delovanju živčnega sistema pod vplivom izjemne psihološke obremenitve.
Nekateri raziskovalci so pojav opisovali tudi kot obliko disociativnega odziva. Ko je izkušnja preveč grozljiva, da bi jo človek lahko predelal, se um in telo odzoveta na načine, ki se zdijo skoraj nepredstavljivi.
Morda zato zgodbe teh kambodžanskih žensk še danes tako močno odmevajo. Ne zato, ker govorijo o slepoti. Temveč zato, ker govorijo o nečem, kar vsi intuitivno razumemo: da obstajajo stvari, ki jih človek vidi, pa jih nikoli več ne more pozabiti.
In da včasih cena preživetja ni le spomin na grozote. Včasih telo naredi vse, da jih ne bi bilo treba nikoli več gledati.
Vir: The New Yorker, študija Patricia D. Rozée & Gretchen Van Boemel in drugo
