Po Afganistanu se med ženskami in dekleti širi tiha epidemija množičnih psihogenih bolezni

Noč pred tem so se vladne sile spopadle s talibanskimi borci.

Sosednji oddelki bolnišnice so jasno izkazovali ceno tega nasilja. Po hodnikih so odmevali kriki bolečine, tamkajšnje osebje pa je hitelo po ozkih hodnikih in pred seboj potiskalo vozičke.

Medtem je v ženskem psihiatričnem oddelku vladala tišina. Nihče se ni premaknil.

Preden so Anito sprejeli v bolnišnico, naj bi se hudo sprla z bratom, kmalu zatem pa omedlela.

"Bilo je, kot da je izgubila ravnotežje," je povedala njena mati Saeeda. Urgentno so jo prepeljali v bolnišnico, kjer so zdravniki zaman sikali kakršnekoli znake nevrološke patologije ali druge morebitne fizične razloge za njen nenaden kolaps.

In Anitin primer še zdaleč ni edinstven.

Sodeč po bolnišničnih evidencah, naj bi bilo samo aprila 2022 na ženskem oddelku v Heratu kar 900 prav takšnih primerov.

Leta 2021 je zavod zabeležil 12.678 takšnih primerov, leta 2020 pa so jih našteli 10.800 primerov.

Tiha epidemija med ženskami in dekleti

Tej skrivnostni bolezni, ki pogosto povzroča izgubo zavesti, konvulzije in paralizo, že več kot desetletje množično podlegajo dekleta in ženske iz Afganistana.

Vladni uradniki, lokalni mediji in včasih pa tudi ženske same te dogodke opisujejo kot zastrupitve, ki jih običajno pripisujejo napadom talibanov ali drugim militantnim skupinam.

Zdravniki, ki so te primere dobili v oskrbo, pa so postavili drugačno diagnozo. Šlo naj bi za konverzivno motnjo, za katero so značilne izgube ali spremembe neke fizične funkcije, za katere se le zdi, da imajo fizični izvor, v resnici pa somatsko simptomatiko povzročajo psihološki dejavniki.

Konverzivna motnja je psihosomatska (ali psihogena) motnja, katere izvor so nezavedni psihični konflikti in ekstremen stres. Ljudje s to motnjo nezavedno razvijejo somatske (torej telesne) simptome, ki se zelo podobni nevrološkim motnjam. Med simptomi so lahko amnezija, slepota, delna ali popolna paraliza, otopelost, psevdo-napadi, nesposobnost govorjenja ali požiranja. Poleg konverzivne motnje med psihosomatske motnje prištevamo še somatizacijsko motnjo, hipohondrijo in sindrom kronične bolečine.

Bolniki s somatskimi simptomi in sorodnimi motnjami skratka doživljajo telesne simptome brez očitnega fizičnega vzroka ali pa je njihov odziv preuveličan glede na obstoječe dejanske težave.

Simptomi konverzivne motnje se pogosto izrazijo kmalu po obdobju znatne čustvene ali fizične stiske in so izven posameznikovega zavestnega nadzora.

Množični izbruhi

Včasih motnje konverzije prizadenejo več ljudi hkrati.

Med izbruhom množične psihogene bolezni – imenovane tudi množična sociogena bolezen, množična psihogena motnja, epidemična histerija ali množična histerija – se simptomi razširijo po populaciji ali skupini brez očitnega patogena, toksina ali drugega fizičnega vzroka.

Strokovnjaki pojasnjujejo, da se množična psihogena bolezen pojavi le v okoliščinah, v katerih obstaja verodostojna grožnja, sprožilec pa je lahko npr. neprijeten vonj v šoli, v kateri se učenci tudi sicer bojijo vojaškega napada s kemičnim sredstvom.

Navkljub mnoštvu zabeleženih dogodkov po vsem svetu in desetletjem študij je danes še vedno le malo tega znanega o specifičnih vzrokih množične psihogene bolezni, pa tudi tem, zakaj naj to stanje praviloma najbolj prizadene prav ženske in dekleta.

So pa zato toliko bolj povedni intervjuji z zdravniki, sociologi in pacientkami samimi. Ti namreč razkrivajo, da je stanje v Afganistanu tako razširjeno, da o tem govorijo kot o tihi epidemiji, ki vsaj od leta 2004 prizadene številne ženske in dekleta v državi, ki jo je razdejala vojna.

Samo v provinci Herat je bilo v zadnjem desetletju več deset tisoč primerov deklet, ki so v bolnišnici iskale pomoč zaradi hude omotice, šibkosti, hiperventilacije, glavobolov, vročino, slabostjo in bolečinami v trebuhu. Spet druge so v bolnišnico prinesli nezavestne in neodzivne. Vsem primerom pa je skupno, da zdravniki niso mogli odkriti fizičnega vzroka za njihovo stanje, zato so dekleta poslali na provinčni psihiatrični oddelek v regionalno bolnišnico Herat, enega od zgolj šestih psihiatričnih oddelkov v celi državi.

Dekleta so tam prejele dozo intravenske tekočine, diazepam (generično različico Valiuma, ki je znan kot zdravilo proti anksioznosti) in včasih pomirjevala. Nekoč so na takšnih dekletih izvajali tudi elektrokonvulzivno terapijo. 

Večina deklet se v roku 24 ur običajno prebudi in je iz bolnišnice odpuščena. 

"Biti dekle v Afganistanu"

Odkar so talibani prevzeli nadzor nad državo avgusta 2021, se je število primerov le povečalo, ve povedati psihiater Wahid Noorzad, ki več kot desetletje vodi psihiatrični oddelek bolnišnice Herat.

"Biti dekle v Afganistanu je življenje pod tako hudim pritiskom, da tega nihče, ki ni dekle v Afganistanu, ne more razumeti," je dejal Noorzad. 

Medtem v Afganistanu beležijo na tisoče primerov, ki vsi sledijo istemu vzorcu. 

Leta 2011 se je na primer zgodilo v Talaba-e Aulya, dekliški šoli v zaspani vasici Abul Walid. Praktično čez noč je hudo 'zbolelo' 30 mladih deklet. Ko so jih sprejeli na psihiatrični oddelek v Heratu, so mediji o tem pisali kot o incidentu množične zastrupitve, za katero so okrivili talibane. Leta 2012 je v provinci Takhar je na podoben način zbolelo več kot 170 deklet in žensk potem, ko so zaužile vodo iz šolskega vodnjaka. Lokalni zdravstveni uradniki so trdili, da so krivi teroristi, ki nasprotujejo izobraževanju deklet, Natov laboratorij v Kabulu pa v vodi ni našel nobenih sledi strupa. Le mesec kasneje naj bi talibani ponovno udarili. Tokrat so 'zastrupili' 160 šolark tako, da naj bi učilnice poškropili s strupom. Talibani so po dogodku zanikali vsakršno odgovornost in namesto za zastrupitve obtožili sile ZDA in Nata.

Sledilo je več podobnih incidentov v provinci Jowzjan leta 2012 in provinci Farah leta 2016.

V enem od odmevnejših primerov v Heratu leta 2015 je lokalna policija sumila, da je osvežilec zraka 'zastrupil' 208 deklet in učiteljev. Isti teden je v neki drugi šoli v Heratu zbolelo 115 učencev. Medtem ko so mediji širili nepotrjene novice o tem, da gre za zastrupitve s strani talibanov, so zdravniki vedno znova poročali, da niso našli nobenih znakov, da bi bili za bolezni učenk odgovorni toksini.

Poročilo Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2012 je zabeležilo 

Vsem tem dogodkom je bilo skupno, da se niso končali s poročili o smrtih in da so vsa dekleta hitro okrevala.

Eno poročilo Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2012 je pisalo o množičnih zastrupitvah v kar 22 šolah za dekleta. Glede na preiskave Newsweeka, Svetovne zdravstvene organizacije, Združenih narodov in Natovih mednarodnih varnostnih sil pa nato v več kot 200 vzorcih vode, urina in krvi niso našli nobenih znakov zastrupitve. Namesto tega so preiskovalci ugotovili, da dekleta trpijo za množično psihogeno boleznijo.

Poznavalci pravijo, da je stanje konverzivne motnje pogosto povezano z izkušnjami izjemnega stresa.

V maloštevilčni, a izčrpni literaturi, ki dokumentira tovrstne primere na konfliktnih območjih, je mogoče najti številne primere takšnih izbruhov.

Takšen primer se je npr. zgodil v sovjetski Gruziji leta 1989. Takrat so tam zabeležili na stotine posameznikov z zamegljenim vidom, omotico in omedlevico. V nekem drugem primeru na Kosovu leta 1990 se je skrivnostna bolezen nenadoma razširila med tisoče srednješolcev etničnih Albancev. New York Times pa je dokumentiral izbruh množične omedlevice in omotice na Zahodnem bregu, ki ga je zasedel Izrael. Zgodilo se je leta 1983, 'dogodek množičnih psihosomatskih motenj' pa je prizadel 943 prebivalcev, med katerimi je bila večina najstnic. 

Po desetletjih vojne je zdaj tudi Afganistan postal 'plodno okolje' za množične psihogene bolezni.

"Ta nadloga je pravi družbeni barometer časa in prevladujočih strahov," je dejal Robert E. Bartholomew, medicinski sociolog in častni višji predavatelj na Univerzi v Aucklandu, ki je objavil raziskavo o stanju v Afganistanu. Tekom svoje kariere je dodobra preučil okoli 3500 primerov, od katerih najstarejši segajo vse do leta 1500.

"Te izbruhe sproži stres," je dejal in dodal: "Predvsem izpostavljenost dolgotrajnemu stresu. Živci in nevroni, ki pošiljajo sporočila v možgane, pregorijo in takrat začnete trzati in se tresti."

Rezultat je 'transu in omami podobno' stanje, ki je na srečo minljivo. Pride tako hitro, kot je prišlo. "Zanimivo je, da problem postopoma izgine, če se stres razblini. Če pa se to ne zgodi, se te vrste napadi lahko ponavljajo še leta."

Skupna konverzivna motnja

Dva redka primera prezentacije fenomena skupne konverzivne (disociativne) motnje je zabeležila tudi študija, objavljena na Cureus.com. 

Primera sta zanimiva, ker kažeta, da skupni motnji lahko podležejo tako mladi kot stari in tako ženske kot moški.

Starejša zakonca 

Prvi primer zajame starejši zakonski par. Vse skupaj se je začelo z ženo, ki je bila nervozna, močno zaskrbljena, trpela je za vsiljivimi mislimi, se močno potila, tožila o razbijanju srca, glavobolih in težavah s spanjem. Predpisali so ji 10 mg escitaloprama enkrat na dan.

Ko je prenehala jemati zdravila, so se pojavile motorične težave z obrazom in rokami.

Takrat, torej skoraj istočasno, je začel njen 65-letni mož nenavadno premikati roke in obraz ter celo izgubil zavest.

Par je bil prostovoljno hospitaliziran. Opravili so radiografijo (MRI in brezkontrastno računalniško tomografija {NCCT} glave), preverili prevodnost živcev in izvedli nevrološke teste, da bi izključili težave z gibanjem.

Nobena od preiskav ni odkrila nič nenavadnega. Simptomi so se popolnoma umaknili že po kratkotrajni psihoterapiji, v kateri so naslovili vprašanje stresa, ki je sprožil somatske simptome pri obeh zakoncih.

Mama in sin

Drugi primer govori o mami in njenem 13-letnem sinu. Na psihiatrično enoto sta bila prepeljana potem, ko je najstnik uriniral v verskem svetišču, nato pa naenkrat ne mama in ne sin nista mogla več opravljati male potrebe.

Oba bolnika sta prejela 25 mg paroksetina in benzodiazepine za tesnobo in nespečnost.

Po tednu uporabe zdravil in psihoterapije, tekom katere so uspeli identificirati stresorje, sta popolnoma ozdravila.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord