Matic Munc, psiholog z dolgoletnimi izkušnjami v socialnem varstvu, se je odzval na vabilo mladih YouTube podkasterk, Lucije in Sare. Njihov pogovor je v zgolj nekaj urah postal spletna uspešnica.
A lahko to ostane med nama? je naslov podkasta, ki domuje na platformi YouTube in do tega trenutka premore - za slovensko sceno neverjetnih - skoraj 11 tisoč sledilcev.
Lucija in Sara, ki podkast vodita, sta Matica povabili, ker je med drugim delal s spolnimi prestopniki, bil pa je tudi sam žrtev spolne zlorabe v otroštvu. Tudi zato je eno od njegovih poslanstev postalo prav ozaveščanje javnosti o spolnem nasilju, ki je v slovenski družbi vseprisotno, in prepoznavanju spolnih prestopnikov.
V podkastu, ki si ga je v dobrem dnevu od objave ogledalo že 18.000 ljudi, so med drugim spregovorili o tem, kdo so ljudje, ki zagrešijo spolno nasilje, in ali jih lahko prepoznamo, kaj se dogaja v njihovih glavah, da naredijo kaj takega, otrocih in groomingu ter o tem, ali se lahko spolni prestopnik spremeni.
"Matic se je začel spominjati"
Pogovor, ki je trajal več kot dve uri, je serija zares neposrednih in močnih trenutkov brutalne jasnosti, eden najbolj zapomnljivih pa vendarle ostaja, ko Matic na pobudo ene od voditeljic podkasta spregovoril o lastnih izkušnjah s spolno zlorabo v otroštvu. Slednjo je namreč najbolj begalo prav to, da se je tega spomnil šele desetletja potem, ko se je zloraba zgodila.
"Omenil si, da si se šele pri 27 letih začel zavedati tega, kaj se ti je zgodilo. Kako to, da šele takrat? Kako to, da si se sploh spomnil? In kaj to pomeni za druge ljudi, ki se morda ne spomnijo ali pa se začnejo spominjati tako pozno? Kako veš, da si nisi vsega skupaj samo izmislil?"
Matic ji je odgovoril: "Ja. Takrat sem doživel neke vrste živčni zlom. Moj sistem funkcioniranja je v enem dnevu popolnoma razpadel. Nisem znal več govoriti, praktično nisem znal več skrbeti zase. Strokovno se temu reče enkratna psihotična izkušnja, po domače pa živčni zlom. Zakaj ravno takrat? Ne vem. Nekako se je vse nabralo. Kot da se stvari ni dalo več držati in je preprosto izbruhnilo. Odpovedal sem na celi črti. Ampak ni bilo tako, da bi se v tistem trenutku nenadoma vsega spomnil. Stvari so se začele počasi nabirati. Bil sem čudaški, izjemno čudaški. Koščki spomina so prihajali tako in drugače. In še danes imam veliko težav sam s sabo. Lahko rečem, da je z mano precej naporno živeti."
Nato je nadaljeval: "Imam, recimo, del obsesivno-kompulzivne motnje, zaradi katere morajo biti stvari urejene tako, kot morajo biti. Ne gre za to, da bi desetkrat preverjal, ali sem zaklenil vrata. Ampak če bi delale z mano, bi opazile. Danes imam, na primer, s sabo tri kulije. Nobenega od njih ne bom potreboval, ker tukaj nimam česa pisati. Ampak če bi mi kdorkoli od vas vzel enega od teh kulijev, bi prišel nazaj v studio in ga zahteval. Če bi bil na mizi in bi mi ga vzela, bi ti ga izpulil iz rok. To je moj kuli. Ne vem. Pač fiksacija na kulije."
Po živčnem zlomu, kot preboju potlačenih spominov na zlorabe v otroštvu, reče Matic, je sledila rehabilitacija. Trajalo dve do tri leta, da je spet prišel k sebi in se stabiliziral. Spomini pa so prihajali. Po koščkih. Z dvomi vred.
"Ali je bilo to, česar sem se spominjal, res ali ni bilo res, je najhujši dvom, ki ga vsak od nas, preživelcev, nosi s sabo za vedno. Ker to ni spomin, ki bi kar naenkrat prišel in bi rekel: ’Aha, tako je bilo.’ To so res drobni fragmenti. In to je zelo težko razložiti nekomu, ki tega ni doživel. Mogoče ravno zato nekoliko lažje razumem žrtve. Ker to ni spomin v smislu: ’Aha, zdaj sem se spomnil’. Meni so spomini prihajali v obliki občutkov, vonja ... Jaz imam, recimo, težave z določenim vonjem moškega, z vonjem po starem znoju, ker je moj oče tako smrdel. Mhm. Tudi določeni vidiki kopalnice so zame povezani s krajem, ki ni bil varen. S tisto kopalnico, v tistem bivališču, takrat. To so sprožilci. In zdaj - ali jaz vem, da se mi je to zgodilo? Ne. V bistvu ne vem.«
Matic je na spodbudo ene od voditeljic nato delil še anekdoto, o tem, kako je njegove navedbe preveril prijatelj, in o čemer je že pred časom spregovoril v nekem intervjuju.
"Ja. In še danes sem mu zelo hvaležen za to. Šel je do mojih staršev in stvar dejansko preveril. Rekel jima je samo en ključni stavek: ’Matic se je začel nečesa spominjati.’ In moja starša sta zmrznila. Od takrat naprej z njim nista več imela stika. Meni je bil to zadosten dokaz. Bedna zadeva, ampak on je šel tja dejansko empirično preverit, kakšen bo odziv, veš. Prej je vzdrževal stike z njima, ker smo se poznali še iz časa študija. Tudi on je psiholog, skupaj smo študirali, bili smo zelo dobri kolegi in moji starši so ga poznali. Ko pa je rekel: ’Matic se je začel nečesa spominjati’, je bila to očitno neka koda. In je bilo konec," je povedal Matic, po krajšem premisleku pa nadaljeval.
"Poleg tega se včasih vedem na tako čudaške načine, da vem, da sem moral doživeti travmo. Zdi se mi nemogoče, da bi sicer imel nekatere od teh težav. S tem, kaj točno se je zgodilo, pa sem se pravzaprav nehal ukvarjati. No, ne čisto. Trenutno se tudi v psihoterapiji največ ukvarjam z odnosom do mame, ki je še vedno živa. Njej v bistvu veliko bolj zamerim, ker je bila na neki način sostorilka. Nekaj je vedela in hkrati nič ni vedela, kar je tudi zelo tipično. Mame so lahko tihe sostorilke, aktivne ali pasivne. In pri meni je pravzaprav ostala ta zamera do mame. Oče je pokojni. Njega sem skozi terapijo in seveda tudi z njegovo smrtjo nekako odpustil iz svojega življenja. Jeza na mamo pa je še vedno brutalna. Tako močna je, da me je terapevtka vprašala, ali bi jo zdaj, na stara leta, vseeno spet srečal. Pa si je ne upam. Nimava stika že dvajset let, ker res ne vem, kaj bi naredil. Res ne vem."
Matic se tega, da je v njem zares veliko jeze, dobro zaveda.
"Mislim, jaz sem lahko zelo agresivno bitje. Fizično nikoli, verbalno pa sem lahko izjemno neprijeten. Lahko začnem žaliti, uporabljati sarkazem ... In še natreniran sem, ne. Delal sem na radiu in sem verbalno tako spreten, da lahko človeka uničim. Pa še psiholog sem, veš. Ko me odnese bes, znam biti res neprijeten. To vedo tudi moji kolegi. In se jim tudi opravičujem. Bes in obvladovanje besa sta poleg obsesivno-kompulzivne motnje gotovo ena od mojih težav. Se pa zadnje čase spet umirjam. Veliko berem, razmišljam, po novem spet meditiram. To mi kar pomaga. Tudi zjutraj imam neki svoj obred, s katerim se poskušam umiriti. In se mi zdi, da gre malo na bolje. Ampak bes seveda ni edina težava, ki jo imam. Biti travmatiziran človek je tako večplastno ..."
"Neverjetno, kaj vse potlačimo"
"In še vedno: ne vem, ali se mi je to zgodilo," se ponovi Matic. "Ne morem stoodstotno pokazati s prstom in reči: ’Točno to se je zgodilo.’ In tukaj je težava vsakega preživelca, ko mu nekdo reče: ’Ja, ampak ali res veš, da se je to zgodilo? Je bil kdo zraven? Imaš posnetek? No, povej, kaj se je zgodilo. Povej.’ Jaz ne vem. Ne znam vam povedati. Marsikaj sem spet potlačil. Nekaj priplava na površje, potem pa spet izgine."
In Matic v tem še zdaleč ni edini.
"Ravno danes sem se na avtobusu spomnil svoje sošolke Nataše iz osnovne šole. Imela je največje prsi v našem razredu in moji sošolci - jaz tega nikoli nisem počel - so jo res grozljivo nadlegovali. Šest fantov te je lahko zvleklo na stranišče in te popolnoma prešlatalo. Ne vem, ali imate ve podobne izkušnje, ampak pri nas v osnovni šoli je bilo to zelo običajno. In zelo nasilno. Fantje so vdrli v žensko garderobo, kakšno punco zvlekli na stranišče in jo celo pretipali. In danes sem se na avtobusu spraševal: če bi Natašo, s katero nimava več stika, danes vprašal: ’Ali se tega spomniš?’, je čisto mogoče, da bi rekla: ’Ne. O čem govoriš?’ Jaz pa se tega spomnim, ampak v tem primeru nisem bil jaz travmatizirana oseba. Bil sem opazovalec. Spomnim se, kako so fantje iz našega razreda govorili: ’A gremo spet do nje? Dajmo jo spet prešlatat, saj ima velike joške.’ Ona pa bi danes morda lahko rekla: ’Ne, to se sploh ni zgodilo.’ Tako da ... možnost tega, koliko stvari lahko potlačimo, je nora."
Pogovor z Maticem Muncem si v celoti lahko ogledate na Youtubu.
Še nekaj koristnih povezav:
Nevladne organizacije, ki pomagajo preživelcem:
