Perfekcionizem je veliko več kot le želja po dobrih rezultatih.
Marsikdo verjame, da je težnja k popolnosti zgolj znak ambicioznosti in visokih standardov. V resnici psihologi opozarjajo, da je perfekcionizem precej bolj zapleten pojav. Pri nekaterih ljudi predstavlja motivacijo za doseganje ciljev, pri drugih pa lahko postane vir stalnega stresa, samokritičnosti in občutka, da nikoli niso dovolj dobri.
Raziskovalca Paul Hewitt in Gordon Flett, ki veljata za vodilni imeni na področju raziskovanja perfekcionizma, sta pokazala, da obstaja več oblik perfekcionizma. Nekateri od sebe zahtevajo popolnost, drugi imajo zelo visoka pričakovanja do ljudi okoli sebe, tretji pa živijo z občutkom, da okolica od njih pričakuje brezhibnost. Prav ta zadnja oblika je pogosto povezana z večjo psihološko obremenitvijo.
Če imate močno potrebo po popolnosti, to pogosto razkriva, da vam veliko pomenita nadzor in občutek varnosti. Ko je vse narejeno brez napak, se lahko počutite mirnejše in bolj samozavestne. Težava nastane, ko že najmanjša napaka sproži občutek neuspeha ali dvom vase.
Psihologi poudarjajo, da perfekcionizem ni enak vestnosti. Vestna oseba želi delo opraviti kakovostno, hkrati pa sprejme, da napake sodijo k učenju. Perfekcionist pa lahko postavi standarde tako visoko, da jih je skoraj nemogoče doseči, zato je pogosto nezadovoljen tudi takrat, ko doseže zelo dobre rezultate.
Perfekcionizem lahko vodi v odlašanje
Zanimivo je, da perfekcionizem pogosto vodi tudi v odlašanje. Če imate občutek, da mora biti vse popolno, lahko z nalogo sploh ne začnete, ker vas je strah, da rezultat ne bo dovolj dober. Tako želja po popolnosti paradoksalno zmanjša storilnost in poveča občutek frustracije.
Raziskave kažejo tudi, da je perfekcionizem povezan s slabšim duševnim počutjem, predvsem kadar človek verjame, da mora biti popoln zaradi pričakovanj drugih. Takšna oblika perfekcionizma je povezana z večjim tveganjem za tesnobo, depresijo, izgorelost in slabšo kakovost življenja.
Dobra novica je, da se je mogoče naučiti bolj zdravega odnosa do uspeha in napak. Psihologi priporočajo, da se osredotočimo na napredek namesto na popolnost, si postavljamo dosegljive cilje ter se naučimo sprejeti, da napake niso dokaz neuspeha, temveč naravni del razvoja in učenja.
Če pri sebi prepoznate močno potrebo po popolnosti, to še ne pomeni, da je z vami nekaj narobe. Pogosto kaže na željo po uspehu, sprejetosti ali občutku nadzora. Ko pa vas perfekcionizem začne ovirati pri delu, odnosih ali vsakdanjem življenju, je lahko koristno poiskati podporo psihologa ali psihoterapevta. Cilj namreč ni biti popoln, ampak živeti tako, da vas visoki standardi spodbujajo, ne pa omejujejo.
