N.Z. | 15. 9. 2023, 12:25

"Po 9 letih dolgega izobraževanja še vedno NE delam kot psihoterapevtka!" (iz prve roke)

profimedia
Zakon o psihoterapiji, na katerega Slovenija čaka že dvajset let, ponovno razburja duhove. Potem ko je konec junija završalo za mizo delovne skupine ministrstva za zdravje, se je pred dnevi na družbenih omrežjih javno vnelo še med zainteresirano javnostjo.

Naj najprej spomnimo, da se je delovna skupina ministrstva za zdravje, ki naj bi pripravila zakon o psihoterapiji, prvič sešla konec junija, ko je na mizo dobila tri predloge zakona, od katerih naj bi enega preoblikovali glede na dosežen konsenz v delovni skupini.

Po poročanju portala 24ur.com naj bi se med člani skupine, ki je pod vodstvom dr. Mojce Zvezdane Dernovšek zajela tako predstavnike psihiatrije in klinične psihologije kot predstavnike skupnosti psihoterapevtov, vnela burna razprava, ki je razkrila zelo različna stališča prestavnikov tako prvih kot drugih. Do dogovora takrat zato ni prišl.

Potem pa se je pred dnevi ponovno zaiskrilo, le da je razprava po odmevnem nedeljskem intervjuju RTV SLO 1 s psihiatrinjo dr. Sano Čodrl Dobnik plusknila še na družbena omrežja.

Kritike so - tako javno kot zasebno - letele z obeh strani, v javnost pa je ušel celo del zasebne korespondence iz tabora, ki ga je omenjeni intervju najbolj vznemiril.

V vsej tej kolobociji seveda najbolj debelo gledajo laiki, torej običajni ljudje, ki pogosto niti ne ločijo psihiatrov od psihologov in teh od psihoterapevtov, še manj pa jim je jasno, ali človek zares lahko dela kot terapevt že po enem samem 'vikend tečaju' ali pa je študij psihoterapije v resnici veliko daljši in temeljitejši.

Po prvih razburjenih odzivih psihoterapevtske skupnosti so se ti očitno odločili, da gre 'konje ustaviti' in namesto žolčnega vračanja očitkov raje nasloviti številne nejasnosti, neresnice in zmote, ki so razširjene med ljudmi (pa tudi delom stroke).

Enega od takšnih, argumentiranih in pojasnjevalnih, odzivov spodaj v celoti povzemamo.

Za psihoterapevti so leta izobraževanj

V nadaljevanju objavljamo zapis psihoterapevtke Špele Piškur, ki ga je najprej objavil Facebook profil Univerze Sigmunda Freuda (SFU Ljubljana) in nato med drugim delil z zaintresiranimi člani javne skupine tudi profil ZA zakonsko ureditev psihoterapije.  

Spoštovani,

berem in poslušam oddaje, intervjuje, zapise in komentarje in se sprašujem, kako je možno, da kroži toliko laži o stvareh, ki se jih zelo preprosto da preveriti?

Na kratko o meni. Ime mi je Špela Piškur in s ponosom povem, da sem se po končani gimnazij vpisala na Univerzo Sigmunda Freuda v Ljubljani. 

  • DA, na fakulteto sem se vpisala direktno po končani gimnaziji.
  • DA, opravila sem tri leta dodiplomskega študija.
  • DA, predmetnik je vseboval tudi predmete kot so: medicinska terminologija, psihofarmakologija, nevroznanost, odvisnosti, samomorilnost, duševne motnje, travmatologija, splošna psihologija, socialna psihologija, in še veliko drugih. Naši predavatelji so bili večinoma gostujoči predavatelji prav iz teh omenjenih ''večvrednih'' akreditiranih fakultet.
  • DA, opravila sem 142 ur psihiatrične prakse pod mentorstvom dr. Cveta Gradišarja.
  • DA, opravila sem 507 ur psihosocialne prakse.
  • DA, opravila sem vse skupinske učne ure osebne izkušnje, vse praktične vaje, ki so bile organizirane v sklopu študija.
  • NE, s tem nisem postala psihoterapevtka.
  • DA, imela sem opravljene pogoje za vpis na štiriletni specialistični študij in magistrski študij.
  • NE, nisem imela pogojev za začetek dela s klienti.
  • DA, opravila sem 181 ur individualne izkušnje, opraviti jih moram še 69.
  • DA, opravila sem 140 ur ambulantne prakse.
  • DA, udeležila sem se mnogo zunanjih seminarjev, kongresov, konferenc in predavanj.
  • DA, končala sem vse izpite na specialističnem in magistrskem študiju.
  • DA, skupno sem zaključila 9 let študija - tri leta dodiplomskega študija, dve leti magistrskega študija in štiri leta specializacije.
  • DA, skupno sem opravila 1.149 ur prakse.
  • NE, študij zame še ni zaključen.
  • DA, delam s klienti, VENDAR pod skrbnim vodstvom mojih supervizorjev. Opravila sem 179 ur dela s klienti in 50 ur supervizije. Opraviti moram še 451 ur dela s klienti pod supervizijo.
  • NE, še vedno nisem psihoterapevtka.

Trenutno delam kot specializantka pod supervizijo in brez priznane izobrazbe lahko opazim, kako prebivalci naše države kričijo po pomoči. S stopnjevanjem nestrpnosti in nasilja - v medijih zasledimo vse več posnetkov in govora o medvrstniškemu in medgeneracijskemu nasilju (pretep mladoletnic v Celju, nasilje v domu starejših občanov v Trebnjem, in še mnogo drugih skrb vzbujajočih novic), vse več člankov o tem, kako na psihološko/psihiatrično pomoč ljudje čakajo enostavno predolgo, vse več pokazateljev, da kot družba enostavno nismo OK. 

Zdaj, ko vam pišem tole sporočilo, opazim ironijo, kako nestrpnost in sovražni govor, ki ju začutimo kot skrb vzbujajoči v družbi, izražajo zdaj ravno tisti, ki bi morali družbi pri tem pomagati.

Sivi lasje kot garant čustvene zrelosti?

Na podoben način, le da tokrat na TikToku, je svoje osebno videnje napetega dogajanja, ki spremlja pogajanja okoli nastajajočega zakona o psihoterapevtski dejavnosti, delila tudi študentka psihodinamske psihoterapije na USF, Ana Zore Grmek.

Prisluhnite ji lahko spodaj.