Njegovi najuspešnejši pacienti - prav tisti, ki so izgubili največ kilogramov - so eden za drugim nenadoma začeli opuščati program. Bilo je tako očitno, da jih je moral vprašati, zakaj odhajajo, in takrat se je razrkilo ...
Leta 1995 je zdravnik ameriškega Centra za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) odkril vzorec, ki ga medicinska stroka nato dolga leta ni želela sprejeti.
Dr. Robert Anda je bil medicinski epidemiolog v Atlanti v ameriški zvezni državi Georgia. Njegova naloga v Centru za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) je bila preučevati dejavnike, ki so povzročali smrt Američanov. Analiziral je obsežne podatkovne zbirke na ravni prebivalstva, povezane s kajenjem, debelostjo, srčno-žilnimi boleznimi in odpovedjo jeter.
Javno zdravstvo je desetletja te težave obravnavalo kot posledice posameznikovih vedenjskih odločitev ali neizogibne genetske usode. Ljudem so govorili, naj prenehajo kaditi. Svetovali so jim, naj se več gibljejo. Ko jim to ni uspelo, so zdravili poškodbe organov, ki so nastale kot posledica njihovega življenjskega sloga. Epidemiologi so iskali viruse, toksine in škodljive navade.
Anda pa je skupaj z dr. Vincentom Felittijem, vodjo preventivne medicine na kliniki Kaiser Permanente v San Diegu, začel raziskovati v povsem nasprotni smeri.
Paciente sta začela spraševati o njihovi preteklosti. Ne o njihovi zdravstveni zgodovini, temveč o njihovi osebni življenjski zgodbi.
Program so zapuščali najbolj uspešni
Felitti je na pomembno sled naletel že nekaj let prej, ko je vodil program postenja za ljudi s hudo debelostjo. Opazil je nenavaden vzorec: njegovi najuspešnejši pacienti – tisti, ki so izgubili največ kilogramov – so nenadoma začeli opuščati program. Ko jih je povabil v svojo ordinacijo in jih vprašal, zakaj odhajajo, je odkril nekaj, kar je bilo dotlej skrito.
Osupljivo veliko teh ljudi je bilo v otroštvu spolno zlorabljenih, odvečna telesna teža pa je zanje predstavljala nekakšen fizični ščit. Z njo so druge ljudi ohranjali na razdalji. Izguba teže je zanje - na psihološkem in posredno fizičnem nivoju - tako pomenila tudi izgubo oklepa, ki jih je varoval.
Ko je Felitti skušal to povezavo predstaviti na medicinskih konferencah, je naletel na odkrito sovražen odziv.
Medicinska skupnost se je njegovim ugotovitvam močno uprla, saj je bil dotedanji 'modus operandi' v stroki takšen, da je zdravnike usposobljal za zdravljenje biologije in ne življenjskih zgodb.
Samo podatki niso bili dovolj
Ko je Anda združil moči s Felittijem, da bi njuno teorijo podprl s strogimi epidemiološkimi metodami CDC, sta bila prepričana, da bodo podatki govorili sami zase.
Pripravila sta prve ugotovitve in jih poslala najuglednejšim medicinskim revijam v državi, toda varuhi uveljavljenega medicinskega znanja so njuno delo zavrnili, recenzenti vodilnih strokovnih publikacij pa raziskavo odpravili kot neustrezno. Trdili so, da so podatki subjektivni, preveč psihološko usmerjeni in zunaj strogo določenega področja telesne medicine, problem pa obravnavali kot vprašanje socialnega dela. To je bilo v času, ko je bila meja med javnim zdravstvom in socialnim varstvom skoraj nepremostljiva.
Zdravstveni kartoni so beležili krvni tlak, holesterol, družinsko zdravstveno anamnezo in telesno težo. Kar se je 20 let prej dogajalo za zaprtimi vrati domače dnevne sobe, pa je spadalo na področje psihiatrije ali organov pregona.
Po prevladujoči institucionalni logiki izkušnje iz otroštva niso sodile v zdravstveni vprašalnik odraslega človeka, saj jih niso obravnavali kot biološki dejavnik tveganja.
Ob tako silnih odporih in dvomih medicinskih ustanov, Andi ni preostalo drugega, kot da stori tisto, kar epidemiologi počnejo najbolje.
Odgovor je poiskal v matematiki.
Študija obremenjujočih izkušenj v otroštvu
Osnoval je raziskovalno skupino, ki je izpeljala študijo, ki je pozneje postala znana kot raziskava obremenjujočih izkušenj v otroštvu - OIO ali angleško ACE (Adverse Childhood Experiences).
Na naslove 17.337 pacientov so poslali vprašalnike z zelo osebnimi vprašanji.
V zdravstvenih ustanovah so pričakovali, da ljudje nanje ne bodo želeli odgovarjati, saj so bila vprašanja izjemno intimna. Posegala so v globoko skrite, pogosto s sramom povezane družinske skrivnosti. Toda zgodilo se je ravno nasprotno. Izpolnjeni vprašalniki so začeli množično prihajati nazaj.
Pacienti so jih izpolnjevali z veliko zavzetosti. Mnogi so na robove vprašalnikov celo zapisovali zahvale zdravnikom, ker jih je končno nekdo vprašal o teh izkušnjah.
Pri tem je pomembno, da ni šlo za družbeno marginalizirano skupino.
74 % sodelujočih je bilo belcev, 75 % jih je obiskovalo visokošolsko izobraževanje, vsi pa so bili Američani srednjega razreda, z redno zaposlitvijo in kakovostnim zdravstvenim zavarovanjem pri Kaiser Permanente.
Z izbiro takšne skupine sta Anda in Felitti želela izključiti revščino in pomanjkanje dostopa do zdravstvene oskrbe kot glavna dejavnika, ki bi lahko pojasnila rezultate.
Raziskovalci so spremljali deset različnih kategorij travmatičnih izkušenj, ki so se zgodile pred dopolnjenim 18. letom starosti. Med njimi so bile telesna zloraba, čustveno zanemarjanje, zasvojenost enega od staršev, zaporna kazen družinskega člana, nasilje nad materjo in ločitev staršev. Anda je na CDC nato izvajal regresijske statistične analize.
Mesec za mesecem so se podatki kopičili in ustvarjali vse večjo množico prepričljivih dokazov. Povezava je bila nedvoumna. Pokazalo se je jasno razmerje med številom neugodnih izkušenj in njihovimi posledicami.
Visok rezultat OIO ni pomenil zgolj nekoliko večjega tveganja za tesnobo ali zasvojenost, pomenil je tudi večje tveganje za biološke poškodbe in zdravstvene težave.
Rezultat OIO štiri ali več je bil povezan z:
- 390 % večjim tveganjem za kronično pljučno bolezen,
- 1.220 % večjim tveganjem za poskus samomora,
- dvakrat večjim tveganjem za srčno-žilne bolezni.
Za osebo z rezultatom OIO šest ali več je obstajala statistično večja verjetnost, da bo umrla 20 let prej kot oseba z rezultatom nič.
Tako pretresljivo, da je zajokal
Podatki so bili tako pretresljivi, razsežnost skritega trpljenja pa tako velika, da naj bi Anda med pregledovanjem izpisov rezultatov sam v svoji pisarni jokal.
Pred seboj je gledal nevidno arhitekturo človeških bolezni. Dokazoval je, da lahko travmatične izkušnje iz otroštva fizično preoblikujejo imunski sistem, živčni sistem in možgane odraslega človeka.
Navkljub neizpodbitnosti dokazov, je bil CDC do ugotovitev zadržan. Javno zdravstvo je bilo zgrajeno na boju proti nalezljivim boleznim, kot sta otroška paraliza in kolera. Proti virusu lahko razviješ cepivo, ne moreš pa napisati recepta, ki bi popravil posledice odrašačanja ob nasilnem staršu.
Stroko je postalo strah, da bi s priznanjem razsežnosti tega problema razkrili tako ogromno krizo, da medicina zanjo preprosto nima ustreznih orodij.
Vendar Anda ni odnehal. Po letih nasprotovanja je bila raziskava maja 1998 končno objavljena v znanstveni reviji American Journal of Preventive Medicine.
Podatki 17.337 ljudi so pokazali, da ima lahko čustvena bolečina merljive biološke posledice, ki vplivajo celo na smrtnost.
Desetletja ignorirali 'slona v sobi'
Matematični dokazi so bili neizpodbitni.
Medicinska stroka ugotovitev ni mogla več odpraviti kot nekaj, kar sodi zgolj med tako imenovane mehke znanosti. Spoznanje je bilo tiho, a pretresljivo. Pomenilo je, da so najbistrejši medicinski umi celo stoletje intenzivno zdravili simptome, medtem ko so vzroke zanje vztrajno spregledovali.
Matematika je dokazala tisto, česar medicinski sistem ni želel videti: Čas ne zaceli vseh ran. Nekatere se shranijo v telesu.
Danes je rezultat OIO priznan po vsem svetu.
Šole, sodišča in pediatrične ambulante uporabljajo ta okvir za boljše razumevanje človeškega vedenja. Znanstveni članek iz leta 1998 je bil citiran več deset tisočkrat in temeljito spremenil razumevanje javnega zdravja.
Kljub temu milijoni ljudi še vedno vsako jutro vstopajo v zdravniške ordinacije s kroničnimi bolečinami, avtoimunskimi boleznimi in oslabljenim srcem. Dobijo recept za zdravljenje prizadetega organa. Toda zdravstveni sistem si še vedno le redko lahko vzame tistih petnajst minut, ki bi bile potrebne za vprašanje: "Kaj se vam je zgodilo, da je vaše telo tako zbolelo?"
