N.Z. | 11. 10. 2022, 12:34

"Ko ozavestijo nerazrešeno travmo in spremenijo odnos do sebe, se zgodi. Bolezen začne izvenevati."

profimedia

V resnici ni jasne linije med tem, kaj je normalno in ni normalno, že dolgo tega trdijo antropologi, ki so v različnih družbah in kulturah odkrivali tudi diametralno nasprotne si postavke o domnevni ’normalnosti’.

Nekaj, kar velja za normalno v eni družbi, je v drugi preganjano in stigmatizirano.

Ozaveščenost družbe je napredovala do stopnje, ko je postalo jasno, da domnevna normalnost znotraj neke družbe v resnici lahko obstaja zgolj na SPEKTRU, kar pomeni, da ljudi ni mogoče deliti le na eno ali drugo, t.j. ’normalne’ in ’nenormalne’, pa tudi, da je ’normalnost’, ki jo poznamo, le izmišljen družbeno-kulturni konstrukt in zato v resnici ne obstaja.

V svojih predavanjih, intervjujih in knjigah gre dr. Gabor Maté še dlje in spregovori o tem, da je normalnost, za katero mislimo, da jo poznamo. zgolj navaden MIT!

Dr. Gabor Maté je svetovno znani madžarsko-kanadski zdravnik in avtor, ki se celo svoje profesionalno življenje posveča otroškemu razvoju, posledicam zgodnjih travm in nje morebitne vseživljenjske vplive na fizično in duševno zdravje. V svoji najnovejši knjigi s pomenljivim naslovom Mit normalnosti (Myth of Normal) povzame vsa spoznanja dolgoletnega raziskovanja področja, ki se tako ali drugače tiče prav vsakega izmed nas.

V svoji najnovejši knjigi, katere slovenski prevod še čakamo, dr. Maté takole spregovori o navidezni ’ločnici’ med normalnim in abnormalnim, pa tudi spektru domnevne normalnosti, kot velja danes:

"Ključ je travma. Travma je psihološka rana, ki je zadana ljudem. Trdim, da je v naši družbi, večina izmed nas, zaradi narave naše kulture, kako vzgajamo svoje otroke, kako se vedemo drug do drugega, glede na vrednote, ki poganjajo družbo in travmatizirajo številne ljudi, NAPAČNO reči, da so nekateri ljudje normalni in drugi nenormalni. V resnici smo vsi le na spektru ranjenosti, kar ima velik vpliv na to, kako razvijamo svoje odnose in kakšno je naše fizično zdravje."

Zbolevamo, ker živimo v toksični družbi!

"Prav pandemija je v popolnosti razkrila, kako toksična je bila naša ideja o tem, kaj je normalno, saj nam je jasno pokazala, kako močna je potreba človeka po povezanosti z drugimi ljudmi. To se je zgodilo v kulturi, ki nas je dolga leta potiskala v izolacijo in atomizacijo posameznikov. Živimo v družbi, v kateri se epidemija osamljenosti razrašča desetletja in smo končno postali pozorni na škodljive posledice diskriminacije in neenakosti, saj je bila populacija, ki je bila najbolj ogrožena, da zboli za covidom, prav tista z dna družbene lestvice.

Normalnost, tako kot smo jo do sedaj razumeli, je bila, gledano z moje perspektive, že toksična. Zato nočemo nazaj v takšno normalnost. To, kar smo imeli za normalno pred pandemiji v družbi, namreč ni bilo ne naravno in ne zdravo, in, to je dejstvo, ta toksična normalnost je bila razlog za veliko človeške patologije, mentalne in fizične. Pravzaprav trdim, da je človeška patologija – to, čemur pravimo nenormalno, pa naj gre za psihične ali fizične bolezni – v resnici NORMALEN ODZIV na ABNORMALNO KULTURO."

Ljudje ne zbolevajo, ker je z njimi nekaj narobe ali ker bi bili nenormalni. Ljudje zbolevajo, ker je nekaj narobe z družbo, v kateri živijo. Ta družba je toksična in zato nenormalna!

Travma, bolezen in OZDRAVITEV!

"V svoji knjigi nanizam veliko primerov, ko so bili ljudje, soočeni z zelo resnimi diagnozami, odpisani s strani Zahodne medicine, potem pa so šli skozi močno transformacijo svojega odnosa do sebe. Ponovno so se povezali s tistim delom sebe, ki so ga izgubili zaradi travme. In rezultat je bil, da je bolezen izgubila svoj usodni zalet, včasih naravnost čudežno. Nekje v svoji knjigi govorim o ženski z revmatoidnim artritisom ali multiplo sklerozo, ki ji je bilo rečeno, da bo morala s to boleznijo živeti do konca svojega življenja, pa gre za samo fizično bolezen. Da ne morejo storiti nič v zvezi s tem. Ko sta spoznali, da sta tako revmatični artritis kot multipla skleroza povezani s travmo in stresom - za kar obstaja mnoštvo dokazov iz znanstvenih raziskav, kar uradna medicina popolnoma ignorira -, sta spoznali, da način, na katerega sta živeli, pa tudi posledice, ki se kažejo skozi bolezen, niso naključja. Da je bolezen zgolj manifestacija dejstva, kako ljudje živijo svoja življenja. Ko ljudje ozavestijo nerazrešeno travmo – ko se z njo soočijo in razvijejo drugačen odnos do sebe -, pa se zgodi. Bolezen naenkrat začne izvenevati. Kar gre tudi pričakovati potem, ko dojamete, da sta um in telo neločljivo povezana."

Dr. Gabor Maté v enem od svojih intervjujev še doda, da ta trenutek še zdaleč ni edini, ki o tem govori in piše.

"Na dosegu roke so vam raziskave s Harvarda, pa tudi druge, ki dokumentirajo podobne primere, poanta vseh pa je, da neločljivost uma in telesa, pa tudi posameznika in njegovega okolja. Ko pogledate celega človeka in okolja, v katerem živi, njegovo celotno življenje, cel kontekst, vam postane jasno, kaj je potrebno storiti, da bi ta človek lahko ozdravel. Zahodnjaška medicina se, na žalost, tega še vedno zaveda."

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.