Serijska nezvestoba: kaj se skriva za potrebo po varanju?

Nezvestoba je stara toliko kot institucija zakona in prav toliko je star tudi tabu, ki je z njo povezan. Od desetih božjih zapovedi kar dve prepovedujeta nezvestobo oziroma zunajzakonsko spolnost. Če je bil zakon nekoč v prvi vrsti ekonomska institucija, je danes romantična vez. In če je nezvestoba nekoč na kocko postavila varnost in ugled, danes prinaša še krizo identitete, saj se prevarani partnerji pogosto sprašujejo: "Kdo si ti, kdo sem jaz, kdo sva midva?" 

Afera nam lahko popolnoma spodnese tla pod nogami. Pri varanju pa ne gre vedno za skok med rjuhe, lahko gre za on-line afero, skrivni profil na zmenkarskih aplikacijah, odvisnost od pornografije, čustveno intimen odnos s sodelavcem in podobno, razlaga Marija Remškar. "Po Esther Perel, belgijski psihologinji in partnerski terapevtki, nezvestoba vsebuje tri elemente: skrivnost, seksualno alkimijo in čustveno vpetost. Ne gre toliko za spolnost, kot za občutek živosti, novosti, vznemirjenja," pove terapevtka.

Kompleksen in večplasten pojav

Serijska nezvestoba je kompleksen in večplasten pojav, vzroki se lahko od primera do primera zelo razlikujejo. Lahko gre za pomanjkanje samokontrole, ko se ljudje ne zmorejo upreti skušnjavi, adrenalinsko odvisnost, ki jo čutijo vsakič, ko počno nekaj prepovedanega, odvisnost od spolnosti, pa tudi nekatere osebnostne motnje bi lahko povečale tveganje za serijsko nezvestobo. 

"Ljudje z antisocialno osebnostno motnjo so nagnjeni k impulzivnemu, neodgovornemu vedenju, vključno z nezvestobo, za osebe z narcistično osebnostno motnjo je značilno pomanjkanje empatije, osredotočenost na lastne potrebe, nespoštovanje partnerja, kar lahko vodi k nezvestobi. Osebe z mejno osebnostno motnjo lahko doživljajo intenzivna čustva in impulzivno vedenje, kamor spada tudi varanje, pri histrionični osebnostni motnji pa lahko pretirana nagnjenost k iskanju pozornosti in odobravanja utira pot nezvestobi. Kar pa seveda še ne pomeni, da bodo vse osebe z osebnostno motnjo tudi nezveste," opisuje terapevtka.

Oseba, ki je serijsko nezvesta, morda od svojega partnerja pričakuje, da bo ta izpolnil vse njene čustvene in fizične potrebe oziroma poskrbel zanjo v vseh ozirih, kar kaže na nezrelost in neprevzemanje odgovornosti za lastno življenje. Ker se to seveda ne zgodi, čuti upravičenost, da to poišče zunaj odnosa. "Razlog za serijsko nezvestobo lahko tiči tudi v strahu pred čustveno intimo, oziroma v nezmožnosti varne navezanosti na partnerja, čemur največkrat botrujejo nepredelane travme iz otroštva. Pomembno je tudi, kakšen model odnosa je posameznik videl v svoji primarni družini, morda je varal kdo od staršev."

Potreba po zunanji stimulaciji

Takšen posameznik navadno ne zna izražati svojih odnosnih potreb in razreševati konfliktov znotraj odnosa, zato nenehno beži v afere, ki mu predstavljajo nekakšen pobeg od realnosti. "Razlog je najbrž tudi slaba samopodoba in iskanje potrditev, odvisnost od zaljubljenosti, nenehna potreba, da smo nekomu zanimivi, privlačni, pomembni … Morda si z aferami polnijo notranjo praznino, lahko pa se preprosto čutijo kot poligamni in jim zvestoba eni osebi ne predstavlja vrednote. Skratka, razlogov je lahko veliko in navadno se med seboj prekrivajo."

Obstoječa resna zveza jim lahko predstavlja občutek varnosti, socialni status, lahko pa se za tem skrivajo kompleksne situacije, kot so skupni otroci ali premoženje. "Morda vedno znova upajo, da bodo tokrat uspeli biti zvesti. Kar jim lahko tudi uspeva, dokler ne mine faza zaljubljenosti. Potem pa se začnejo dolgočasiti. Ker nenehno potrebujejo neko zunanjo stimulacijo, vznemirjenje, novost, dopamin, adrenalin, jih nova afera vedno znova pokliče." V primarni zvezi so lahko tudi zadovoljni, partnerja si ne želijo izgubiti, vendar jim ta odnos ne zadošča. 

V samem jedru nezvestobe je vedno želja, hrepenenje, od nas pa je odvisno, ali ji bomo sledili. "Vsi smo že bili kdaj nezvesti v svoji domišljiji, sanjah. Če zvestoba ni naša vrednota, potem  bomo sledili svoji želji brez večjih občutkov krivde. Če pa je, bomo notranje razdvojeni med moralno vrednoto in željo, od naše zavestne odločitve je odvisno, kaj bomo storili. Ljudje, ki varajo, pogosto poročajo o občutku, da je to večje od njih, da se skušnjavi preprosto ne morejo upreti, podobno kot zasvojenci. To občutijo, kot da nimajo izbire, vendar izbira vedno obstaja. Če vzorca serijske nezvestobe ne zmorete prekiniti sami, je priporočljivo, da si poiščete strokovno pomoč," pravi Remškarjeva.

Opravičevanje varanja

Oseba, ki je serijsko nezvesta, bo največkrat delovala odmaknjeno, ne bo zmožna čustvene bližine, nenehno bo zaposlena s prikrivanjem, telefon bo obračala na hrbtno stran, na klice in sporočila bo odgovarjala na skrivaj, najbrž bo napeta, odmaknjena, skrivnostna, si izmišljala izgovore za izhode, lahko bo tudi sumničava in nezvestobe obtoževala partnerja. 

"Če na varanje gledamo kot na nekaj moralno spornega, potem bomo najbrž občutili sram in krivdo, ki nas bosta motivirala, da s tem prenehamo, kar pa ni vedno lahko. Ljudje, ki varajo, bodo pogosto iskali izgovore, zakaj je varanje v njihovem primeru opravičljivo in s tem blažili neprijetne občutke, lahko pa sramu in krivde sploh ne bodo občutili." Strah jih bo zgolj negativnih posledic, kot so razveza, bolečina, razne izgube. "Ni redko, da posamezniki, ki so bili nezvesti, ne obžalujejo afere kot take, ampak njene posledice in dejstvo, da so prizadeli partnerja." Tam, kjer je prisotno pristno obžalovanje, je še nekaj možnosti za predelavo afere in postavitve odnosa na novih temeljih, če tega ni, v takšni zvezi nima smisla vztrajati, zaključi terapevtka.