Ste ujeti v sindrom Petra Pana? Vemo, kako ga prepoznati in se z njim soočati

Sindrom Petra Pana je "pop" psihološki izraz, ki se uporablja za opis odrasle osebe, ki je čustveno in socialno nezrela. Gre za metaforo, ki temelji na konceptu neodraščanja in ujetosti v otroštvo.  Izraz imenovan po dečku, ki ni nikoli odrasel, je bil prvič viden v knjigi psihoanalitika Dana Kileyja iz leta 1983 "The Peter Pan Syndrome: Men Who Have Never Grown Up" (V prevodu: Sindrom Petra Pana: moški, ki nikoli niso odrasli).

Izraz opisuje pojav odraslih, ki se starajo fizično, ne pa tudi čustveno. Kiley se je v svoji raziskavi osredotočil na moške, vendar se sindrom Petra Pana lahko nanaša na katerikoli spol. 

Sindrom Petra Pana ni uradna diagnoza ali stanje duševnega zdravja, ki ga priznava Svetovna zdravstvena organizacija ali Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM-5). Kljub temu pomaga poimenovati opozorilne znake tovrstne čustvene nezrelosti, ki jih lahko vidimo v ljudeh okoli sebe ali pri sebi.

Čeprav so ljudje s sindromom Petra Pana po starosti odrasli, pa se trmasto upirajo prevzemanju odgovornosti odraslosti. 

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by ✨Peter Pan || ✨☪♥ (@peterpan_officiall)

Značilnosti Peter Pan sindroma

Težave z dolgoročnimi načrti 

Te osebe raje 'živijo za danes' in kažejo malo zanimanja za dolgoročne načrte. Obnašajo se torej kot otroci ali najstniki, ki jim ni treba razmišljati dolgoročno ali si ustvarjati načrtov za prihodnost. 

Nesposobnost vzpostavitve dolgotrajnega odnosa

Nekomu s sindromom Petra Pana je težko biti v dolgotrajnem romantičnem razmerju. Njihov stil navezanosti je vse prej kot varen in se ne morejo čustveno zavezati nekomu drugemu. Kažejo znake čustvene nedosegljivosti, na primer ne želijo označevati ali definirati odnosov, ali pa ves čas menjujejo partnerje.

Niso dovolj čustveno zreli, da bi bili sposobni vzpostaviti globok intimen odnos z drugo osebo. 

Zanašajo se na druge ljudi, da bodo poskrbeli zanje

Za nekoga s sindromom Petra Pana je lahko značilno, da je še vedno zelo odvisen od staršev ali družine. Ne morejo storiti ničesar, kar bi jim pomagalo na smiseln način ali da bi se resnično ločili od svojih izvornih družin. "Uživajo v tem, da zanje skrbijo drugi ljudje," pravi psihiater Gauri Khurana. 

Ne zanimajo se za osebno rast in težko sprejemajo odločitve 

Ko se staraš, rasteš kot oseba. S sindromom ni razloga za rast: uživate v življenju kot v najstništvu in v tem ne vidite ničesar slabega.

Povprečen človek vsak dan sprejme ogromno število odločitev. To je pomemben del odraslosti. Nekdo s sindromom pa se lahko temu izogne tako, da nekdo drug prevzame vodstvo. Popolnoma so ohromljeni, ko se je potrebno za nekaj odločiti. 

Težave z denarjem

Nespametno zapravljajo denar in imajo druge težave z osebnimi financami. Niso vešči s svojim denarjem. Za nekoga s sindromom Petra Pana urejanje in sledenje osebnih financ ni pomembna naloga. Morda je celo nekaj, čemur se v celoti izogibajo – dokler na njihovem računu ni negativnega stanja. 

Izogibanje konfliktom in konfrontacijam

Nekdo s sindromom Petra Pana ima čustveno zrelost otroka, ki se ne zna zrelo izražati in zavestno delati s svojimi čustvi. Ko gre za konflikte in soočenja, se jim izogibajo po svojih najboljših močeh.

Včasih pobegnejo od resničnosti (igrice, televizija, telefon, alkohol), drugič pa odvihrajo in se zaprejo v spalnico.

Kaj povzroči sindrom Petra Pana? 

Nekateri strokovnjaki menijo, da sindrom Petra Pana povzročajo preveč zaščitniški starši. Starši morajo podpirati in negovati svoje otroke, vendar pa je potrebno tudi, da otrok pridobi samozavest, ki mu omogoči, da se postavi na svoje noge ter se nauči prevzemanja odgovornosti. Ko otroci odrastejo, se morajo naučiti, da se lahko spopadejo s težavami ter jih rešujejo. 

Recimo, da ste imeli starše, ki so bili kot "helikopterji", to pomeni, da so bili vedno zraven in ves čas vpleteni v vaše življenje. Poskrbeli so za vse in bili preveč zaščitniški. Morda so vas bodrili in vas varovali, vendar so tudi ustvarjali majave temelje za vaš odrasli jaz. Tako ste se počutili negotove ali zaskrbljene, ko je prišel čas, da začnete prevzemati odgovornost zase. 

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by ✨Peter Pan || ✨☪♥ (@peterpan_officiall)

Na drugi strani spektra pa recimo, da ste odraščali v družini, v kateri so bili nasilni starši, ali starši, ki so vas zanemarjali. Spet se nikoli niste zares naučili, kako biti odrasel. Strah in negotovost, s katerimi ste odraščali, se manifestirata v odrasli osebi, ki ni prepričana vase in se boji narediti kaj narobe, zato se vsemu raje izogiba. 

In če ste prišli iz doma z ekonomskimi ali čustvenimi težavami, kjer se nikoli niste naučili ravnati z denarjem ali odnosi, je zamisel, da bi ostali v identičnem stanju tudi v odrasli dobi, zelo privlačna. 

Na koncu je vse odvisno od tega, kaj ste se naučili kot otrok in kakšne temelje so vaši starši ali skrbniki oblikovali za vas.

Kako je narcizem povezan s sindromom Petra Pana? 

Pomembno je razumeti, da ne gre za enaki sferi. Delita si nekaj skupnih točk:

• nesprejemanje odgovornosti,
• obtoževanje drugih,
• prednost njihovim perspektivam,
• prednost njihovim željam,
• strah pred kritiko. 

Kako ravnati s sindromom Petra Pana?

Težava je, da ljudje s sindromom Petra Pana nimajo sposobnosti, da ga prepoznajo pri sebi. V tej situaciji/miselnosti so bili večino svojega življenja in ne poznajo drugega načina. 

Če se zavedate, da se vam dogaja "Peter Pan" oz. da vaš brezskrbni življenjski slog pronica na druga področja vašega življenja in povzroča resne težave v vaših odnosih, poklicnem življenju ali splošnem počutju, strokovnjaki predlagajo, da začnete s terapijo. Naredite prostor za radovednost in ugotovite, kakšno življenje so živeli predniki pred vami in kje tiči vzrok, zakaj ste bili porinjeni v takšen stil življenja. 

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere