Teater na sodišču: vsak peti obtoženi se pretvarja in hlini simptome duševne bolezni

Raziskave so pokazale, da naj bi kar 17,5 odstotka obsojencev hlinilo psihične težave, najpogostejše diagnoze, na katere se ob tem sklicujejo, so:

• psihiatrične diagnoze, kot so shizofrenija, bipolarna motnja ali depresija,
• posttravmatska stresna motnja (PTSD), ki jo pogosto uporabljajo kot izgovor za nasilno vedenje, hkrati pa želijo vzbujati sočutje,
• osebnostne motnje, kot sta antisocialna osebnostna motnja ali mejna osebnostna motnja, s katerimi skušajo opravičevati svoje agresivno vedenje ali kriminalna dejanja.
• omamljenost ali opitost: obtoženi tako pogosto trdijo, da trpijo za motnjami odvisnosti in da se pod vplivom drog (ali alkohola) niso zavedali, kaj počnejo.

Sodišče ni edini teater

Ker vsak peti obsojenec načrtno hlini (ali pretirava pri izkazovanju) psihičnih ali fizičnih simptomov v upanju, da bi mu to morda kakorkoli pomagalo, so sodišča včasih videti kot čisto pravcati teater.

Sodišča pa seveda niso edino prizorišče te vrste prevarantov.

Z njimi se srečujejo zavarovalnice, socialne službe, kadrovske službe v podjetjih, pa tudi v zdravniških domovih in ne nazadnje v vojski. Skratka, kjerkoli, kjer si od pretvarjanja lahko obetajo kakšne koristi. 

Večino primerov tovrstnega hlinjenja ni težko prepoznati, saj dotični pri tem nehote pretiravajo. Potem pa so tu še manj diskretni primeri, pri katerih so te vrste prevaranti za nos potegnili celo prominentne zdravnike, psihologe in psihiatre.

Odmevni primeri hlinjenja

Nekaj najbolj odmevnih primerov hlinjenja psihiatričnih diagnoz v sodnih procesih:

Primer Andrea Yates: Andrea Yates, mati petih otrok, je leta 2001 utopila svoje otroke v kadi. Na sojenju je bila diagnosticirana z depresijo in psihozo. Vendar pa je bila obsojena na doživljenjsko zaporno kazen, saj je bilo ugotovljeno, da je vedela, kaj počne in da je zavestno ubila svoje otroke.

Primer Ted Bundy: Serijski morilec Ted Bundy je na sojenju poskušal uporabiti antisocialno osebnostno motnjo kot izgovor za svoje zločine, vendar mu to ni uspelo, saj je bil obsojen na smrtno kazen.

Primer Jeffrey Dahmer: Jeffrey Dahmer, znan tudi kot ’Kanibal Milwaukeeja’, je bil obtožen umora, posilstva ter zlorabe trupel. V svoji obrambi je trdil, da ima borderline osebnostno motnjo in alkoholizem. Obsojen je bil na doživljenjsko zaporno kazen.

Primer John Hinckley Jr.: John Hinckley Jr. je leta 1981 poskušal ubiti predsednika ZDA Ronalda Reagana. Na sojenju je bil diagnosticiran za depresijo in shizofrenijo. Psihiatrično diagnozo je na sodišču skušal uporabiti kot izgovor za svoje dejanje, a mu to ni uspelo, saj je bil obsojen na doživljenjsko zaporno kazen.

Primer Vincent Gigante: Vincent Gigante je bil mafijski šef, ki se je pretvarjal, da ima shizofrenijo in da trpi za demenco. Med drugim se je pogovarjal s parkirnimi avtomati, ob dostavljenem pozivu pa so ga našli golega pod prho, in to z dežnikom v roki. Zaporu ni ušel, šest let po obsodbi pa naj bi hlinjenje duševne bolezni tudi priznal.

Neprimerno redkeje je na sodiščih srečati zagovore z bolj eksotičnimi diagnozami.

Sociopati, ki hlinijo multiplo osebnost

Ena takšnih je disociativna identitetna motnja, ki je bila nekoč znana pod imenom multipla osebnostna motnja.

Prvi takšen primer v ZDA je bil primer Billyja Milligana, po katerem so posneli Netflix serijo, v kateri niso uspeli dokazati, da je Milligan zares trpel za disociativno osebnostno motnjo, so pa med drugim razkrili, da so mu zdravniki z več gotovosti diagnosticirali antisocialno in narcistično osebnostno motnjo. Ker je Milliganu uspelo uiti zaporni kazni, je seveda sledilo še nekaj poskusov hlinjenja te motnje, a se ti praviloma niso končali s sodbo, ki bi bila v prid obtožencu.

Eden takšnih je bil razvpit primer Kennetha Bianchija, zloglasnega posiljevalca in morilca, ki je leta 1977 s svojim bratrancem Angelom Buonom ustrahoval prebivalce Los Angelesa. Skupaj sta posilila, mučila in ubila deset žensk, Bianchi pa je dve ubil še sam. Primer je znan kot 'The Hillside stranglers' ali Hillside davitelji. 

Ko so Bianchija leta 1979 prijeli, se je pričel pretvarjati, da ima multiplo osebnost (danes znano kot disociativno identitetno motnjo). O tem je uspel prepričati dva klinična eksperta, ne pa tudi ciničnih policistov, ki Bianchijevim lažem niso verjeli in zato zahtevali še tretje mnenje.

Sodnemu primeru se je tako pridružil psiholog Martin T. Orne in kmalu ugotovil, da se Bianchi pretvarja. To mu je uspelo tako, da je Bianchiju potem, ko je ta ’izkazal’, da premore alternativno osebnost po imenu Steve, namignil, da imajo pacienti s te vrste motnjo redko le eno osebnost, da bi nato v istem trenutku vzniknil še tretji alter, kar je psihologa prepričalo, da se Bianchi pretvarja, saj se premene med stanji praviloma ne dogajajo na sugestijo.

Zdaj, ko je bil psiholog prepričan, da Bianchi laže, mu je nastavil še eno past, tokrat tekom hipnoze in hitro prepoznal, da Bianchi zgolj hlini trans. 

Orne je za nameček uporabil še nekaj kognitivnih in projektivnih testnih orodij, s katerimi je brez dvoma dokazal hlinjenje, Bianchi pa si je zaporno kazen vseeno nekoliko skrajšal tako, da je pričal proti bratrancu in sostorilcu umorov.

Bianchi, katerega domača knjižnica je bila sicer polna knjig o psihologiji, je kasneje priznal hlinjenje identitetne motnje, so pa mu kasneje diagnosticirali antisocialno osebnostno motnjo s spolnim sadizmom, za katero resnično velja visoko tveganje tovrstno nasilnih kriminalnih dejanj, ki jih je storil in zaradi katerih je na koncu pristal v zaporu.

Še nekaj podobnih primerov: 

V primeru State of Arizona proti Moseley (1994) je bila ženska obtožena umora svojega moža. Trdila je, da je bila prisiljena k uboju s strani ene od njenih osebnosti, ki je prevzela nadzor nad njo. Kljub temu se je sodišče odločilo, da je bila sposobna razumeti naravo svojega dejanja in da ni bila izgubljena v svojih identitetah, zato je bila obsojena na dosmrtno zaporno kazen.

V primeru State of Indiana proti Ingram (1996) je bil moški obtožen posilstva in trdil, da je bil ob prisiljenju ene od njegovih osebnosti. Kljub temu je bil obsojen in obsojen na 130 let zapora.

V primeru State of New Hampshire proti Pirela (2000) je bil moški obtožen posilstva in trdil, da ni bil odgovoren za svoje dejanje, saj ga je prevzel njegov alter ego. Kljub temu je bil obsojen in obsojen na 20-40 let zapora.

Naštetim primerom je skupno to, da so obtoženci le slabo poznali dotično motnjo, zato so jo lahko le neuspešno hlinili.

Ljudje z disociativno identitetno motnjo (navkljub stereotipu, ki ga širi holivud) niso nagnjeni k nasilju ali kriminaliteti. Nasprotno. Verjetneje je, da bodo sami postali žrtev nasilnih dejanj drugih ljudi, agresijo, ki jo je moč najti v vsakem človeku, pa praviloma obračajo navznoter, torej vase, zaradi česar motnjo pogosto spremlja samopoškodovalna in suicidalna vedenja. Eksperti prav tako poudarjajo, da ljudje z disociativno motnjo identitete neprestano ohranjajo stik z realnostjo in so povsem sposobni razločevati med dobrim in slabim (tudi v drugotnih osebnostnih stanjih), zato izgovor, da zaradi amnezije (ki ni popolna) ne bi bili sposobni sprejemati odgovornost za svoja dejanja (ali dejanja alterjev), ne zdrži.

 

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del