Med glavnimi dejavniki niso niti izobrazba niti starost niti inteligenca.
Nova študija je pokazala, da teorije zarot, ki v zadnjem obdobju širijo med vse večjim delom prebivalstva, niso zgolj posledica razrasta družbenih omrežij in širjenja dezinformacij, temveč je dovzetnost zanje povezana predvsem z načinom razmišljanja. Pri tem glede na izsledke raziskave izstopata predvsem dve lastnosti, piše spletni portal Vice.
Sodelovali ljudje iz različnih držav
V študiji, ki je bila objavljena v reviji Applied Cognitive Psychology, so želeli raziskovalci pod vodstvom Adriana Furnhama z Norwegian Business School ugotoviti, zakaj nekateri ljudje lažje sprejmejo teorije zarote in se pustijo prepričati, da vplivne institucije javnosti namenoma prikrivajo resnico.
V raziskavi je sodelovalo 253 ljudi iz različnih držav, med drugim iz ZDA, Velike Britanije, Kanade in Avstralije. Avtorji so analizirali 14 psiholoških in demografskih dejavnikov, med katerimi sta se dve značilnosti pri osebah, ki lažje verjamejo teorijam zarote, pokazali kot še posebej pomembni
Prvi dejavnik: težko prenašajo negotovost
Raziskovalci so ugotovili, da najmočnejši dejavnik, ki je napovedal razmišljanje v okviru teorij zarot, niso izobrazba, starost ali inteligenca, temveč nizka toleranca do dvoumnosti oziroma negotovosti.
Osebe, ki težko sprejmejo, da za dogajanje okoli nas nimamo vedno preproste in jasne razlage, so glede na izlsedke raziskave zaradi te svoje lastnosti bolj dovzetne za teorije zarot. Naključnost in nepredvidljivost življenja lahko pri njih vzbujata nelagodje, kar lahko spravijo pod nadzor z navidez jasno in urejeno zgodbo, v kateri ima nekdo nad dogajanjem nadzor in je zanj odgovoren.
Teorije zarot so praviloma veliko preprostejše od resničnega življenja, ki je pod vplivom najrazličnejših dejavnikov ter polno nejasnosti in nasprotujočih si informacij.
Drugi dejavnik: prepričani so, da je svet nepravičen
Druga pomembna lastnost je močno prepričanje, da je svet v temelju nepravičen oziroma da je sistem prirejen v korist določenih skupin.
Teorije zarote lahko takšnim posameznikom ponudijo okvir, s katerim si pojasnijo, zakaj se dogajajo slabe stvari. Če nekdo že meni, da sistem ne deluje pravično, lahko lažje sprejme idejo, da za težavami stoji skrita skupina, ki dogodke namerno usmerja.
Raziskovalci so te značilnosti pogosteje zaznali pri mlajših moških, zlasti pri tistih z močnejšimi verskimi prepričanji in desno usmerjenimi političnimi stališči. Pri ljudeh, bolj dovzetnih za teorije zarote, so zaznali tudi več avtoritarnih značilnosti, togega razmišljanja in nelagodja ob kompleksnih oziroma večplastnih razlagah, navaja omenjeni spletni portal.
Kdor verjame eni teoriji zarote, ne verjame nujno vsem
Raziskava je pokazala pokazala tudi, da lahko določen posameznik popolnoma verjame v eno teorijo zarote, hkrati pa drugo teorijo zavrne kot povsem absurdno. Raziskovalci menijo, da je razlog v tem, da različne teorije zadovoljujejo različne psihološke potrebe.
Ena najpomembnejših psiholoških potreb v svetu, ki je pogosto nepredvidljiv, je namreč potreba po gotovosti. Prav z razumevanjem potrebe po gotovosti pa bi bilo mogoče pojasniti, zakaj predstavljanje dejstev pogosto ni dovolj, da bi nekdo, ki verjame v teorijo zarote, spremenil globoko zakoreninjeno prepričanje.
Študijo lahko v celoti preberete tukaj.
