Travma, doživeta v Gazi, je tako huda, da presega posttravmatsko stresno motnjo

Yara M. Asi, docentka za globalno upravljanje zdravja in informatiko na Univerzi v Floridi, je v kolumni za New York Times na bralce naslovila naslednja vprašanja: "Kako bi takšna občutenja ocenili z vidika zahodne medicine? Kot samomorilne misli? Depresijo? Je to posttravmatska stresna motnja? Karkoli že je, nas učijo, da so takšne misli nenormalne in zahtevajo takojšnjo zdravniško pomoč."

Potem je nadaljevala s postavljanjem stvari v kontekst groze, ki jo dnevno doživlja prebivalstvo Gaze.

"Ko se bo bombardiranje končno ustavilo, se bo začela obnova domov, šol, bolnišnic in osnovne infrastrukture v Gazi – proces, ki ga prebivalci Gaze že dobro poznajo. Prav tako bodo začeli procesirati travme, ki jih mnogi ljudje na Zemlji ne zmorejo razumeti: možnost, da boš umrl od lakote; se zbudil v bolnišnici in ugotovil, da si eden zadnjih preživelih članov svoje družine; videl kako iz ruševin vlečejo otroka, ubitega v zračnem napadu; prisilna selitev že drugič, petič ali desetič."

Kako pozdravimo zlomljen um in čustva preživelih? Kje naj začnemo, da bi ljudi dvignili iz stanja tako hude duševne bolečine, da je misel na hitro smrt videti kot odrešitev?

Yari M. Asi kot Palestinki z Zahodnega brega niso tuje travme, s katerimi se soočajo Palestinci na zasedenih ozemljih. Svojo kariero je usmerila v iskanje odgovorov na ta vprašanja in vprašanja o tem, kako krivice, s katerimi se soočajo Palestinci, vplivajo na njihovo zdravje. "Večina aktualnega asortimana pomoči za vzpostavljanje duševnega zdravja ni kos te vrste travmam, ki so jih v zadnjih mesecih izkusili Palestinci v Gazi. Tradicionalne metode tudi ne bodo zadostovale."

Posledice te vojne bodo nedvomno vključevale mučno obdobje okrevanja, ki bo zahtevalo izjemne finančne in politične investicije. Vendar je to tudi čas za ponoven razmislek o duševnem zdravju v populaciji, ki je doživela ekstremno uničujočo kolektivno travmo, in o tem, kakšno bi bilo zdravljenje, ki bi obudilo upanje in povrnilo vero v pravičnost. "Le tako se travma ne bo nadaljevala in prenašala na naslednje generacije."

Neprimerno več kot PTSD

Študije kažejo, da sta PTSD in depresija med najpogostejšimi motnjami duševnega zdravja, ki jih beležijo v populacijah, prizadetih od vojne, vendar je naše razumevanje, kako vojna vpliva na duševno zdravje, dokaj novo.

PTSD ni bila medicinsko priznana kot diagnoza vse do leta 1980. Kot takšno so motnjo prepoznali šele po več kot desetletju raziskav in poskusov zdravljenja vietnamskih veteranov potem, ko so se ti vrnili domov in izkušali grozo tega, čemur so pred tem rekli 'granatni šok', vojna nevroza ali huda reakcija na stres. Orodja in vprašalniki, ki se uporabljajo za odkrivanje simptomov PTSD-ja, so bili na splošno razviti in preizkušeni na Zahodu, danes pa jih uporabljajo tudi pri diagnostiki prebivalstva, ki ga je prizadela surovost vojne, vključno s Sirijo, Južnim Sudanom in Ukrajino.

"Čeprav so ta orodja lahko dragocena, vse več strokovne literature kritizira pomanjkanje odtenkov ali konteksta, vključno s tem, kako drugače ljudje opisujejo travmo v različnih kulturah in kako drugače predelujejo travmatične izkušnje, deloma tudi na podlagi njihovega dojemanja, zakaj do travme prihaja. To se zgodi zato, ker se prepogosto zanašamo na razmeroma poenostavljeno analizo preprostih vprašalnikov, namesto da bi dali prostor intenzivnejšim intervjujem, ki bi zajeli subjektivne opise izkušenj, pa tudi opazovanju in drugim metodam, ki upoštevajo kontekst."

Docentka nato opozori, da stroki primanjkuje orodij za ustrezno merjenje stopnje travme, ki se nadaljuje in je tako globoko zasidrana v skupnosti. Zaradi obsežne zgodovine nasilja, pomanjkanja in drugih travmatičnih dogodkov je Gaza že postala predmet številnih študij o bremenu duševnega zdravja življenja v vojni.

"Študija iz leta 2020, ki je v svoj vzorec zajela mladino v Gazi, starimi od 11 do 17 let, je pokazala, da skoraj 54 odstotkov udeležencev trpi za simptomi posttravmatske stresne motnje. Novejša študija o Palestincih na Zahodnem bregu in v Gazi pa je pokazala, da je bilo leta 2021 travmatiziranih že 100 odstotkov v študiji zajetih udeležencev. Travme, s katerimi se soočajo Palestinci, lahko vključujejo tako različne dogodke, kot so zaplemba zemlje, pripor, rušenje domov, izguba ljubljenih in strah pred izgubo življenja."

Po tako trdovratni, leta trajajoči in praktično 'neskončni travmi' je učinek travme seveda še globlji.

Leta 2019 je Samah Jabr, psihiatrinja, ki dela na palestinskem ministrstvu za zdravje, za Quartz povedala: "Spremeni se osebnost, spremeni se sistem prepričanj, stanje zato ni več videti kot posttravmatska stresna motnja."

Ko je travma tako zelo del vsakdana, lahko postane tudi normalizirana. "Moji bližnji v Palestini travmo minimalizirajo ali se celo smejijo izkušnjam, ki bi bile za večino drugih ljudi nadvse neprijetne. Prav tako zlahka spregledamo, kako slabo duševno zdravje poveča tveganje za telesne bolezni, kot so bolezni srca in sladkorna bolezen med prebivalstvom. Omejitve zahodnjaškega pristopa k duševnemu zdravju postanejo v takšnih okoliščinah več kot očitne."

Humanitarna pomoč za duševno zdravje

Kako torej pomagati prebivalstvu v Gazi? Tako kot vsi vidiki zdravstvenega sistema na obleganem ozemlju je tudi skrb za duševno zdravje podfinancirana. Humanitarna pomoč, ki je dodeljena Gazi, bi morala vključevati tudi sredstva, ki so namenjena zagotavljanju ustreznih storitev na področju duševnega zdravja, v kolumni piše Yari M. Asi in nadaljuje: "V prenatrpanih zavetiščih že opažamo trend prvih manjših prizadevanj, da bi otrokom ponudili likovne tečaje ali lutkovne predstave in jim tako pomagali pri spoprijemanju s travmo, ki jo doživljajo, a bi morali že začeti bolj intenzivno delati na gradnji infrastruktur za duševno zdravje. Slednje vključuje tudi vzpostavitev dobro usposobljene ekipe zdravstvenega osebja, ki bi prizadetim lahko ponudil široko paleto učinkovitih metod lajšnaja stisk in zdravljenja."

Pri tako obsežni katastrofi, kot je sedanja vojna, pa se ne more ustaviti le pri tem. "Za ustrezno duševno zdravje odrasli potrebujejo službe, otroci šole, vsi pa zavetje in reden dostop do hrane, vode in zdravil. Sčasoma se mora ljudem dovoliti, da se vrnejo domov. Trdnega duševnega zdravja preživelih ni mogoče obnoviti brez stabilnosti, varnosti in ponovno vzpostavljene skupnosti."

Zahodnjaški pristop k temu, kar danes doživjajo ljudje v Gazi, po mnenju docentke ni ustrezen, saj bi zdravnike in raziskovalce lahko omejeval 'jezik' medicinskih diagnoz in oblik zdravljenja, ki tem običajno pritičejo.

"Če to, kar danes doživljajo ljudje v Gazi, imenujemo posttravmatska stresna motnja, spregledamo, da ne gre za ljudi, ki bi zares bili v stanju 'post travme'. Medtem ko vietnamskemu veteranu lahko pomaga spoznanje, da zdaj, ko je objektivno gledano varen, glasen zvok ne predstavlja več vedno grožnje, te vrste zdravljenje ne more pomagati otrokom v Gazi, saj jih bombe, ki jih slišijo, še vedno ubijajo. Prav tako s te vrste zdravljenjem ne moremo potolažiti ženske, ki jo skrbi, da bodo njeni otroci stradali, ko pa je verjetnost, da bodo lačni, dejansko tukaj."

Številni zato pozivajo, naj se namesto izraza 'posttravmatska stresna motnja' v tem primeru uporabi 'drugačen pogled na to trpljenje'. Tako so se že pojavila poimenovanja, kot je kronična travmatična stresna motnja, drugi, vključno s palestinskimi znanstveniki, pa ga imenujejo občutek zlomljenosti ali uničenja.

In pri tem ne gre zgolj za vprašanje semantike. Te alternative jasno kažejo, da za zaznano duševno stanje ni dovolj zgolj ponuditi terapevtske možnosti, ki 'nenormalnosti' iščejo (in popravljajo) v posamezniku, temveč takšne, ki vir trpljenja naslovijo v okolju in specifičnih okoliščinah, ki jih posameznik izkuša.

"Ali ni povsem normalno in razumljivo počutiti se zlomljenega ali uničenega, ko se je vse, kar ste kdaj poznali, spremenilo v ruševine?"

Jih po travmi spet čaka travma?

Razsežnost in obseg trpljenja v Gazi nas danes opominjata, da ljudje na vojnih območjih potrebujejo pomoč pri duševnem okrevanju, povrnitev občutka pravičnosti in resnično občutenje telesne ter duševne varnosti. "Tudi če bo prekinitev ognja enkrat dosežena, kakšen smisel imajo prizadevanja za okrevanje po takšni travmi, če so ljudje skoraj prepričani, da jo bodo ponovno doživeli? V Gazi so to že večkrat doživeli vsi, ki so starejši od 10 let."

Ljudje v Gazi, če naj bi začeli zares okrevati in prosperirati, potrebujejo temeljito družbeno, politično in gospodarsko prenovo. Vprašanje, ki se na tem mestu zastavlja pa je: ali so najmočnejši akterji na svetu to pripravljeni storiti?