Travma je priljubljen izgovor psihopatov: "Takšen sem samo zato, ker sem imel grozno otroštvo."

Nevropsihologinja dr. Rhonda Freeman, strokovnjakinja za narcistično in antisocialno osebnostno motnjo, se ne strinja. V svojem blogu, ki ga v nadaljevanju povzemamo, pa to tudi jasno razloži.

Psihopati in njihovi izgovori

Posamezniki z brezčutnimi osebnostnimi lastnostmi, ki segajo v otroštvo, običajno niso tako prizadeti zaradi okoljskih stresorjev kot drugi ljudje. Zato lahko mirno sklenemo, da v zgoraj opisanem primeru, ko psihopat svojemu partnerju kot izgovor za nasilno vedenje navede zlorabo v otroštvu kot razlog za manjko empatije, se ta bodisi ne zaveda primarnih vzrokov lastnih osebnostnih težav ali pa namerno zavaja (če gre za primarnega psihopata).

"Kot otrok sem bil zlorabljen, zato nisem kriv, da sem ... (sem vnesite kakršnokoli nesprejemljivo, škodljivo ali nevarno vedenje)."

Ne glede na okoliščine v otroštvu (saj tudi iz toplega in ljubečega doma izidejo psihopati) je za primarne psihopate značilno, da so nagnjeni k maligni interakciji že v otroštvu, brez ustrezne nevrobiološke podlage za družbeni in čustveni razvoj pa v odraslo življenje nadaljujejo z vzorci, ki jih gre videti kot jasne znake psihopatije: ostajajo brezčutni, nečustveni (v situacijah, ki zahtevajo določene čustvene odzive), neempatični, izkoriščevalski, manipulativni, arogantni in brezobzirni.

Primarni psihopati v otroštvu enostavno ne morejo razviti normalnih socialnih sposobnosti, pa naj so v otroštvu doživeli zlorabo ali ne. V obeh primerih je rezultat isti, zato razlog za maligno vedenje ne gre iskati v morebitni travmi temveč v psihopatologiji. 

Ravno obratno pri travmatiziranih

Ravno obratno bi lahko opazovali pri tistih travmatiziranih, ki v psihičnem ustroju nikoli niso izkazovali psihopatologije. 

Otrok brez brezčutno-nečustvenih lastnosti (torej psihopatologije), ki je izpostavljen zlorabi, bi namreč praviloma postal še bolj tankočuten (do sebe in drugih). Nekateri izmed njih bodo razvili PTSD (posttravmatsko motnjo), a bo tudi zanje značilno, da bodo v vedenju do drugih skrbnejši (ali v odnosih do drugih navkljub travmatiziranosti izkazovali precejšnjo občutljivost).

Maligno vedenje torej ne izvira iz okoliščin 'nesrečnega otroštva', temveč iz specifik osebnostnega ustroja posameznika. Travma kot takšna zato ni in ne more biti validen izgovor za namerno toksično vedenje.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del