Zakaj se ne morete otresti svojega naglasa – tudi, če govorite v tujem jeziku?

Za večino ljudi, ki se odločijo naučiti novega jezika, je končni cilj doseči tekoče znanje. Čeprav lahko vložimo veliko truda v preučevanje slovnice in besedišča, obstaja pomemben vidik katerega koli jezika: fonetika.

"Umetnost" posnemanja zvokov je pravzaprav najtežji del učenja jezika. Zato bi morali, če se učite jezika, resno vaditi govorjenje.

Če se trenutno učite novega jezika in se trudite razumeti slovnico ali se soočate s težko nalogo pomnjenja ogromnega besedišča, se vam to morda zdi absurdno. Toda dejstvo je, da obstajajo fizične omejitve, zaradi katerih je težko ali celo nemogoče doseči popolno tujo izgovorjavo. Preberite, zakaj imajo ljudje naglas in kako lahko izboljšate naglas v tujem jeziku.

Neulovljivost tujih naglasov

Vsak jezik je sestavljen iz majhnih zvočnih elementov – imenovanih fonemi, ki, ko so nanizani skupaj, tvorijo edinstveno izgovorjavo vsake besede. Primeri jezikovno specifičnih zvokov, ki jih tuji govorci težko ponovijo, so "th" v angleščini, nosni "un" v francoščini in nemški preglas "ä, ö, ü".

Zakaj je tako težko posnemati te zvoke?

Ste že kdaj slišali, da se otroci učijo s hitrostjo in lahkoto, o kateri lahko odrasli samo sanjajo? Pogosto se govori, da se je jezikov treba učiti mlad in da za to dejansko obstaja fiziološki razlog.

Razlaga je v naših možganih in njihovih strukturnih in razvojnih spremembah, ko odraščamo. Po rojstvu imajo dojenčki univerzalne zmožnosti učenja jezikov. V nasprotju z odraslimi lahko zaznajo vsak fonem v katerem koli jeziku in imajo zato sposobnost popolnoma obvladati kateri koli jezik – če so mu izpostavljeni.

Čeprav se otroci nikakor ne rodijo s sposobnostjo govoriti vse jezike, se rodijo s sposobnostjo, da se jih naučijo.

V določenih fazah razvoja so te sposobnosti večje, v določenih manjše. V nekaterih fazah se otroci ne le hitreje učijo, nekateri nevrološki procesi tudi zagotavljajo, da bodo te informacije dolgoročno obdržali.

Da bi človek lahko izgovarjal določene zvoke, je nujno, da jim je izpostavljen pred določeno starostjo; po tej starosti človek izgubi sposobnosti govorjenja teh zvokov, tudi sliši jih ne.

Če se pozneje v življenju poskušamo naučiti zvokov, povezanih z drugim jezikom, ne da bi kot otrok prejeli ustrezne dražljaje, je to lahko nemogoče: odgovorne nevronske povezave se nikoli popolnoma ne razvijejo. Nevroni, ki so bili nekoč namenjeni pridobivanju znanja o jeziku se preoblikujejo za drugačno uporabo, poroča izobraževalna platforma Brainscape.

Se lahko jezik naučimo tekoče le kot otrok?

Ali to potem pomeni, da so naši poskusi, da bi se kot odrasli tekoče naučili jezika, dejansko zaman? Zdi se, da tako kaže fizični proces – vsaj ko gre za izgovorjavo.

Še vedno je treba raziskati, zakaj nekateri odrasli učenci postanejo veliko bolj spretni v svoji izgovorjavi tujih jezikov kot drugi. Seveda obstajajo znani primeri, kot je Arnold Schwarzenegger, ki kljub temu, da živi v drugi državi in se že leta pogovarja v angleščini (njegovem drugem jeziku), ne more premagati močnega naglasa svojega maternega jezika. Drugi gladko prevzamejo značilne lastnosti drugega (ali tretjega) jezika, če so nekaj časa preživeli med maternimi govorci.

• Nekateri trdijo, da je naglas produkt razlike v fizični produkciji. Vokalni trakt – fiziološka osnova za tvorbo govornih zvokov – se od človeka do človeka razlikuje glede na obliko in velikost (ust, grla, jezika, zob ...). To naj bi vplivalo na naš naglas in to, kako hitro lahko prevzamemo drugega.
• Vendar pa je res tudi, da zgodnje življenjske izkušnje (na primer izpostavljenost tujemu jeziku) igrajo vlogo pri tem, kako dobro obvladamo izgovorjavo.
• Na koncu je tu, kot vedno, motivacija. Odrasli, ki se posvetijo temu in se osredotočeno potrudijo, se lahko naučijo jezika celo hitreje kot otroci in s skoraj pristnim naglasom v tujem jeziku.

Če si torej želite, da vam domačin reče, da nikoli ne bi uganil, da ste tujec, je vse kar zares potrebujete motivacija.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol