"Žal mi je, da nisem pobil vseh na seznamu. Užival sem, ko sem poslušal krike." Pričanje 13-letnega morilca ledeni kri v žilah

"Žal mi je, da nisem pobil vseh učencev s seznama! Hotel sem se vrniti in jih vse pobiti, a mi je na dvorišču padel nahrbtnik z molotovkami, zato mi ni uspelo," naj bi deček hladnokrvno razložil delavcem centra za socialno delo, po neuradnih razkritjih srbskega Kurirja poročajo na Dnevnik.hr.

Kot so ugotovili, naj bi fant, brez kančka kesanja in empatije do žrtev, govoril o tem, kako dolgo se je na zločin pripravljal, kako podrobno je premislil svoj zločinski načrt in zakaj mu ni niti najmanj žal pomorjenih sošolcev.

"Užival sem ob poslušanju njihovih krikov. Žal mi je, da nisem pobil vseh ljudi s seznama, a ko sem šel na dvorišče, da bi napolnil nabojnik, mi je padel nahrbtnik z molotovkami, s katerimi sem hotel preprečiti, da bi policija prišla v šolo, dokler ne dokončam, kar sem začel. Potem me je zagrabila panika. Ugotovil sem, da je najbolje, da sam pokličem policijo. Odložil sem pištolo in jih poklical," je menda podrobno opisal dogodke.

K.K. je nato priznal, da je pogosto gledal kriminalke, kriminalne serije in dokumentarce o množičnih pobojih. Tudi tiste, ki so se zgodili v šolah.

Še posebej obseden naj bi bil z dokumentarnim filmom American Tragedy, ki prikazuje trpljenje mater žrtev, pa tudi kako mati morilca trpi zaradi tega, kar je storil njen otrok.

Fant naj bi bil ob tem še prepričan, da se ne vklaplja dobro v družbo in naj bi trpel, ker se je čutil zavrnjenega od vrstnikov.

"Ni bil žrtev fizičnega nasilja, vprašanje pa je, ali je bil žrtev kakšne druge oblike vrstniškega nasilja. Imel je občutek, da se otroci iz šole nočejo družiti z njim in da se ne razume s svojimi starši," je neimenovani vir še povedal za Blic in dodal, da je fant v vsako svojo žrtev izstrelil od pet do osem nabojev.

Kurirjev sogovornik je še povedal, da je fant tako dobro načrtoval ta masaker, da je razmišljal tudi o svoji starosti. Ko so mu policisti zasegli telefon in računalnike, so namreč odkrili, da je cele dneve na spletu bral zakone o starostni meji odhoda v zapor. "Zato je zavestno izbral prav ta trenutek za svoj napad, saj je ugotovil, da mlajši od 14 let ne gredo v zapor."

Je otrok sploh lahko že psihopat?

V zvezi z omenjenim primerom odmeva izjava dr. Leonide Zalokar, ravnateljice Vzgojnega zavoda Planina, za Pop TV, pri čemer sama že nekaj let glasno opozarja, da je tudi v Sloveniji med majhnimi otroki mogoče najti 'psihopate' (v narekovajih zato, ker smejo to diagnozo uradno postaviti šele ob polnoletnosti). Po njenem mnenju ti namreč niso ustrezno obravnavani, ker družba tega dejstva ni sposobna sprejeti. Kako uničujoče posledice ima to tako za družbo kot za posameznika, pa nazorno kaže prav primer iz Srbije, ki bi se kaj lahko zgodil tudi pri nas.

Iz daljšega intervjuja z dr. Leonido Zalokar in Mojco Centrih, svetovalno in socialno delavko VZ Planina, ki se s takšnimi otroki in mladostniki pri nas ukvarja vsak dan že 20 let, povzemamo izjavo, ki daje misliti:

"Pri nas se s tem, ko otroke z antisocialnimi značilnostmi zavijamo v vato, dela nepopravljiva škoda. Res je, da se otroci še razvijajo, ampak znaki osebnostnih ali duševnih motenj so prepoznavni že pri treh, štirih, 10, 11 letih, madona! In teh otrok se ne želi stigmatizirati, pa ravno diagnoza je to, kar potrebujejo, poleg obravnave, seveda. Stigmo imajo v glavi tisti, ki pravijo, da je to stigma. Zaradi mene naj na listu piše 'psihopat' s tremi klicaji, super, bom vsaj vedela, s kom imamo opravka, kaj takšen otrok potrebuje, kaj morajo vedeti ljudje, ki delajo z njim ... Ti otroci ne potrebujejo pedagoških nebuloz in razprav, ampak kratka in jasna navodila ter obvezno nagrajevanje za lepo vedenje. Res je treba dosledno in absolutno zbujati empatijo. Zato imamo v našem strokovnem centru kmetijo, kjer so živali, k nam pridejo Tačke pomagačke, to so stvari, ki pri teh otrocih lahko sprožijo pozitivne emocije, ampak seveda v varstvu odrasle osebe. Manjka nam forenzična psihiatrija za mladostnike, kot je na Danskem, kjer niso le zaprti, ampak z njimi tudi delajo, potem je verjetnost, da se bo otrok razvil v 'psihopata', veliko manjša. Če takšnega otroka opaziš že v vrtcu, pa bi moral že tam biti deležen ustrezne obravnave. Ker ti otroci z antisocialnimi osebnostnimi potezami so v resnici prezrti, vsi se jih izogibajo, najprej pedopsihiatrija, ker so nasilni, potem psihiatrija, ki jih napolni z zdravili, za katera je vedno vprašanje, kako v resnici delujejo, če gre za okvarjene možgane."

• Celoten intervju si lahko preberete na povezavi: Na leto dobimo vsaj enega 'psihopata' - otroka z antisocialnimi osebnostnimi potezami!

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del