Patricija Fašalek | 12. 4. 2024, 07:00

Slovenski pisatelj, ki je pri 27 letih doživel že številne izgube bližnjih: "S čustveno odprtostjo se lahko naredi veliko dobrega"

Aleksandra Saša Prelesnik

Na prvi toplejši aprilski dan sva z Žigo Kastelicem, avtorjem knjige Premlad, da bi umrl star, v središču Ljubljane spregovorila o poteku žalovanja, lastnih in tujih reakcijah ob smrti bližnjega, strahom pred izgubo, pomembnosti joka in skrbi zase med žalovanjem.

Žiga Kastelic je v prvem mesecu epidemije izgubil mamo, ki se je borila z rakom, alkoholom in drugimi boleznimi, dve leti pozneje pa je umrl še njegov oče, ki je imel prav tako težave z alkoholom. O mamini smrti je Kastelic napisal svoj prvenec z naslovom Ti, v moji krvi, ki naslavlja tudi vzpone in padce v družinskih odnosih.

Komaj 27-letnemu novinarju pa je v zadnjih 15 letih vsako leto umrla vsaj ena oseba in uteho ob žalovanju je ponovno našel v pisanju. Sveže iz tiskarne lahko v knjigi Premlad, da bi umrl star beremo njegove zapise o soočanju s smrtjo in žalovanju, ki v bralcu predramijo bodisi lastne spomine bodisi mu lahko pomagajo razumeti kompleksne občutke žalujočega. 

Ljudje ob smrti pogosto ne znajo reagirati. Se spomnite, kaj je bila najboljša reakcija, ki ste jo prejeli ob izgubi? 

Zaradi toliko smrti, ki so me doletele, sem ugotovil, da mi je najbolj pomagal objem osebe, ki mi je zelo blizu. Ta oseba je vedela, da mi objem pomaga. Niso mi blizu reakcije, kjer sledijo klišejske besede: "Kako si? Bolje bo! Takšen je bil 'ne vem, čigav' načrt." Objem v tišini je meni najbolj pomagal, saj je bilo v tisti tišini izrečenih največ besed.

Kakšen odziv pa vas je najbolj prizadel? Kaj bi svetovali ljudem, česa naj ne naredijo?

Najbolj so me prizadele besede, ki so se nanašale na okoliščine, zaradi katerih je nekdo umrl. Ljudje so komentirali, da življenje pokojnega ni bilo dobro in da njegove/njene odločitve niso bile prave. To so zadnje besede, ki jih želiš slišati, saj se tudi sam zavedaš okoliščin in zakaj je oseba preminila. 

Aleksandra Saša Prelesnik

Najmočneje ste depresijo po izgubi, tako se zdi, občutili po smrti očeta. Ni bil le vaš najboljši prijatelj, ampak ste pred tem že izgubili toliko bližnjih, da je težko doumeti, kako lahko mladi osebi umre toliko ljudi. Kako ste danes, dve leti po očetovi smrti?

Iskreno, ko pomislim na očeta, sem katastrofalno. Vsakič, ko se pogovarjam o njem, se mi začne zatikati in v grlu dobim cmok. To je izguba, ki se v mojem življenju najbolj opazi. Še vedno sestavljam novo normalo brez njega. Je pa tudi prva smrt v mojem življenju, po kateri sem si dal zelo veliko časa, da se postavim na noge. V redu sem, ampak pod tem "v redu" je še veliko plasti, kaj vse mi manjka, ker ga ni.

V zadnjih 15 letih ste izgubili na leto vsaj eno osebo, ki vam je, vsaka po svoje, veliko pomenila. Vas je to zaznamovalo s strahom pred izgubo?

Rekel bi, da ne. To odgovarja današnji jaz, pretekli jaz bi na to vprašanje odgovoril drugače. Odraščal sem v družini, katere člani so bistveno starejši od mene in že od majhnega sem bil obkrožen s smrtjo najstarejših v družini. Vedno sem vedel, da bodo kmalu začeli odhajati tudi tisti, ki so mi najbližje, zato sem si ustvaril seznam, kaj želim odnesti od krajšega časa, ki ga imam z njimi. Čas, ki nam je dan, moramo čim bolje izkoristiti.

So vam te izkušnje prinesle sprejemanje smrti?

Sprejemanje je zelo dobra beseda, ja.

Aleksandra Saša Prelesnik

Večkrat sanjate ljudi, ki ste jih izgubili. Kaj po vašem mnenju sanje predstavljajo?

Dajejo mi navdih in spomin na srečne trenutke, ki sem jih preživel z ljudmi. Po sanjah, v katerih se mi je pojavil oče, pa sem bil popolnoma na tleh, še danes mi je hudo, ko se spominjam teh sanj. Bil je prvi dan po smrti, ko je postalo res očitno, kako močno mi manjka. Vendar se, morda zaradi vseh dosedanjih izkušenj, nisem zavil v klopčič joka in žalovanja. Želel sem ugotoviti, kaj mi je sprožilo te sanje, zato sem se lotil ustvarjanja. Če so mi osebe, o katerih sem sanjal, v času življenja dajale navdih, mi ga lahko tudi prek sanj.

Kako se je ta navdih manifestiral?

Obdobje po sanjah je bilo eno lepših. Nekje globoko sem še vedno čutil grozo, ker je bil po sanjah zelo prisoten občutek izgube, vendar se mi je zdelo čudovito, da sem se spomnil teh oseb. Bili so mi še bližje. Od smrti brata mineva 14 let. Občutek, da je še vedno nekje v mojih mislih in da ga ne pozabim, je lep. To me navdaja z upanjem in veseljem, saj ponovno pridejo na dan spomini, ki bi jih drugače morda že pozabil. 

Smrt pogosto spremlja občutek krivde. Ste se pri kateri izgubi počutili krivega in kako ste to premagali?

Mama in oče sta bila starejša, živel sem z njima in skrbel za njiju. Občutek sem imel, da bi lahko več naredil, ampak težave, ki so povzročile njuno smrt, bi se morale začeti reševati že pred 40 leti. Na koncu je šlo samo še za blaženje simptomov oziroma posledic težav, ki sta jih imela.

Aleksandra Saša Prelesnik

Tudi občutki sramu se pogosto pojavijo ob smrti. Vas je bilo na primer sram odziva, ko vam je umrl stric? Kaj bi povedali ljudem, ki se ob smrti nekoga sramujejo svoje reakcije, čustev ali česa drugega?

Po toliko izkušnjah v spominu še vedno ostajajo malenkosti, ker gre za travmatične dogodke, ki se jih dobro zapomnim. Žalujoči morajo vedeti, da ljudje ne bodo reagirali tako, kot si mi želimo. Včasih je to napačen stavek, lahko pa je stavek samo narobe obrnjen in se sliši grozno. S tem ni nič narobe. Oseba ne ve, kako reagirati. Svetoval bi vseeno, da če ne vemo, kako odreagirati, smo raje tiho, ker so besede lahko ostri noži. 

V svoja dejanja imate globoke uvide. Na primer, zakaj ste kradli in kaj ste potrebovali ob očetovi kapi. Kako ste prišli do spoznanj?

Strokovne pomoči nikoli nisem imel, iskreno je tudi nisem iskal. Veliko naukov zase sem dobil iz knjig in filmov. Na podlagi tega sem sam začel ustvarjati svoj moralni kompas, kaj je prav in kaj narobe, kako želim reagirati in tako dalje. Ravno iz travmatičnih izkušenj se veliko naučiš. Menim, da sem vsak dan boljši, čeprav kot otrok nisem bil. 

Po bratovi smrti ste se kmalu pretvarjali, kot da ni nič narobe, da je vse super. Ste to v tistem trenutku resnično verjeli oziroma kako je potekalo to pretvarjanje? 

Smrt brata se je zgodila na predvečer prvega srednješolskega dneva. Že to je bila velika sprememba, zadnja stvar, ki sem jo takrat želel, je bila, da bi videli fanta, kako joka, zato sem si nadel masko nekoga, ki bo šel čez izgubo brez težav. Vem, da bi bilo veliko boljše, če bi bil takrat obkrožen z ljudmi, ki se želijo pogovarjati in ki bi mi dali vedeti, da mi zapiranje vase ne bo prineslo ničesar dobrega. Pogovarjanje je nujno. Danes se mi zdi to, da "fantje ne jokajo", banalna stvar. Nič ni narobe z jokom. S čustveno odprtostjo se lahko naredi veliko dobrega. 

Aleksandra Saša Prelesnik

Po mamini in očetovi smrti pa ste lahko jokali. Kako vam je jok pomagal? 

"Čiščenje" se morda sliši čudna beseda, ampak je prava. Smrt je trenutek, ko se v tebi naberejo vsa čustva, kar si jih lahko v tistem trenutku zamisliš. Ko se odprejo zapornice, je jok dober način, da sprostimo čustva. V družbi je žal pogosto jok slabo sprejet, ampak je dober pokazatelj, da nekaj ni v redu. Danes si želim, da bi jokal po bratovi smrti, saj bi morda s tem dal tudi drugim jasno vedeti, da potrebujem pomoč. 

V knjigi omenjate pet korakov, ki nam lahko pomagajo med obdobjem žalovanja, med njimi je obvladovanje stresa. Kaj stres v tem kontekstu pomeni?

Mani je bilo stresno pretirano razmišljanje o prihodnjih dnevih brez preminule osebe. Po smrti je žal ogromno stvari, ki jih je treba postoriti, včasih tudi ni časa za žalovanje, ki sva ga omenjala. Ko je oseba pod stresom, se pojavijo druge slabe stvari, na primer, kako reagiramo na druge ljudi in kaj vse to prinese v naša razmerja. Pomembno je, da se vsi zavedamo, da stvari, ki jih žalujoča oseba naredi ali reče, ne odražajo zares tega, kdo ta oseba je nasploh. Gre za reakcije v neverjetno stresnih trenutkih, ki pripeljejo do konfliktov. Medsebojni odnosi morajo biti dovolj močni in na dovolj visoki ravni, da lahko premostijo stresno obdobje.

Aleksandra Saša Prelesnik

Kakšni so vaši nasveti za skrb zase med žalovanjem?

Marsikdo pravi, da ni vsak nadarjen za ustvarjanje. Ampak mislim, da je to naša človeška prvina, ki pomaga tudi tistim, ki niso mojstri v pisanju ali drugem ustvarjanju. Prek pisanja ali drugačnega ustvarjanja spominov lahko najdemo uteho, saj marsikdo nima sredstev ali priložnosti pridobiti strokovno pomoč. Pomagajo nam tudi pogovori z drugimi osebami, zlasti tistimi, za katere verjamemo, da situacijo razumejo, in za katere vemo, da nam lahko pomagajo.

Ne smemo pa posegati po stvareh z druge strani moralnega kompasa, ki prinesejo več slabega na kratki in dolgi rok, kot je na primer alkohol. Med žalovanjem moramo pogledati vase in si načrtovati pot za naprej, si zamisliti cilje. Ne smemo pozabiti na lepe stvari, ki so se nam s preminulo osebo zgodile. Sliši se grozno, da moramo iti naprej. Ampak ni nam treba iti naprej brez žalovanja, saj žalovanje pomeni, da bo oseba ostala z nami, tudi če si omogočimo lepo prihodnost, ki bi nam jo ta oseba zagotovo privoščila. 

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu