V Podcerkvi, sredi mirne Loške doline, stoji poslopje, ki diha drugače. Včasih so v njegovih osrednjih prostorih shranjevali konje, danes se tu srečujejo kultura, umetnost in ljudje z vseh vetrov.
Benjamin Žnidaršič je bil rojen v tej hiši, otroštvo pa je preživel v Komendi. Bil je športnik, trener košarke, smučar, plavalec. Življenje mu je teklo hitro in polno, dokler se pri 27 letih ni obrnilo na glavo. Nesrečen padec z drevesa ga je prikoval na voziček.
A tam, kjer bi mnogi odnehali, je on začel novo poglavje. Seveda ni bilo lahko, njegovo telo je odvisno od 24-urne asistence, njegov um pa je poln prostora za sanje, ki jih je znal vedno znova uresničiti in jih uresničuje še danes.
Zanj besede "nemogoče" ni
Česarkoli se je lotil, je izpeljal do konca – brez olepšav, brez izgovorov. Slikarstvo. Pisanje. Izdelava spletnih strani. Organizacija kulturnih prireditev. In še preden je zadnji projekt dobil piko, je v njem že gorela nova ideja, nov nemir, nov načrt. Med našim obiskom v Podcerkvi, kjer se nahaja Youth Hostel Ars Viva, ki ga Benjamin Žnidaršič vodi, od njega izvem, da bodo njegove slike, ki jih riše s čopičem, vodenim z usti, kmalu razstavljene na madžarskem veleposlaništvu. Prav nedavno je v bližini kupil tudi staro graščino – z vizijo, da tam nekoč zraste nekaj, kar bo služilo ljudem in bo povezovalo skupnost. Obenem je tudi ambasador Vseslovenske akcije ozaveščanja o socialnem vključevanju invalidov, ki poteka pod okriljem NSIOS.
Prav skupnost, medsebojna pomoč in druženje, s katerimi si skupaj ustvarjamo boljši jutri, Benjaminu pomenijo vse. Da njegovo življenje poteka kar se da polno, skrbi njegova srčna ekipa – šest osebnih asistentov in dva zaposlena v hostlu. Oni niso zgolj pomočniki, temveč zavezniki in prijatelji. Skupaj gradijo prostor, kjer omejitve niso ovira, temveč zgolj drugačen način bivanja, ki ga Benjamin zbližuje in preobraža v bogato sobivanje.
Prostor za vse
Youth Hostel Ars Viva ni le kraj za prenočitev. Je pravo križišče najrazličnejših popotnikov. Med tukajšnjimi gosti je bil tudi Indijec, ki je "nekoč z veseljem opazoval leve, zdaj pa je v slovenski gozd prišel občudovat rjavega medveda v njegovem naravnem okolju," pove Benjamin z nasmeškom. Pot je v slovenske kraje pripeljala tudi Američana, starejša zakonca, ki šest mesecev na leto potujeta po svetu, po spletu okoliščin pa sta "zalutala k nam," moj sogovornik nadaljuje z navdušenjem v glasu.
Omeni tudi francoski par, ki se je peš podal na pot okoli sveta. Svoje vtise in doživetja sta sproti beležila s kamero, in tako je nastal video o njegovi Ars Vivi in zgodbi moža, ki s svojo strastjo in vizijo presega meje. Skupaj z Benjaminom in organizatorko in koordinatorko projektov Tjašo Intihar si posnetek ogledamo, ta trenutek nas nekako še bolj poveže ter razkrije lepoto in moč tega posebnega prostora.
V Youth Hostlu Ars Viva goste spodbujajo h gibanju v naravi in jim omogočajo, da svet okoli sebe doživijo na drugačen, dostopnejši način. Na voljo so prilagojena kolesa, tricikli in električni priklopi za invalide, s katerimi si lahko vsak izdela turo po lastnih željah. Ob tem so pripravljeni posebni paketi za gibalno ovirane, njihove spremljevalce, družine in starejše, kar naredi izkušnjo še bolj vključujočo. Nekateri hostel, tako kot omenjeni ameriški par, najdejo po naključju, za številne je stalnica, saj se znova in znova vračajo v okolje, ki jim je priraslo k srcu.
Meje se začnejo v glavi
Zelo prav pride kombi z voznikom za prevoz gibalno oviranih oseb, ki gostom omogoča raziskovanje bližnjih znamenitosti, kot so Cerkniško in Bloško jezero, Slivnica ter Rakov Škocjan. Benjamin mi pove, da je načrtoval tudi gradnjo pokritega bazena in treh glamping hišk v bližini hostla, a je pri tem naletel na birokratske ovire. Seveda se tu zanj zgodba ni zaključila. Navdušeno mi pripoveduje o svojih načrtih za vzpostavitev restavracije in hkrati snuje izobraževalne kulinarične vikende za mlade, kjer bodo kuharski mojstri, kot so Janez Bratovž, Jezeršek gostinstvo in Slavica Smrdel, z njimi delili svoje znanje in izkušnje.
Ko si z njim ogledujem prostore hostla – od dvoposteljnih in skupinskih sob do jedilnice, družabnih prostorov, knjižnega kotička, zunanjega gledališča, galerije in dvorane – mi postane jasno, da so ti prostori pravzaprav tudi njegovi mostovi med svetovi. Ko ga za konec vprašam, ali je zadovoljen s tem, kar je ustvaril, mi Benjamin brez oklevanja odgovori: "Sem kar zadovoljen. A bi potreboval še eno življenje, da bi lahko uresničil vse načrte, ki jih imam." In niti za hip ne podvomim o resničnosti njegovih besed.
