Gradišnikovo potovanje na Korziko: spremembe je treba vpeljevati postopno in počasi (2. del)

Torej je kocka že padla. Vzela ga bo Laura, v četrtek, ko se s hrvaškega prvenstva v biljardu vrne Roberto, ga prevzame ta, ko pa ta spet odpotuje v ponedeljek, ga bo spet prevzela Laura. Roberto in Klemen sta namreč našla vsaj polovično rešitev: za 60 evrov po osebi sta si našla polet v Ajaccio v ponedeljek, ko bi bile njune tukajšnje obveznosti mimo. Mi pa bi prišli ponju iz razmeroma bližnjega Porta, kamor bi se medtem doselili iz Ostriconija. Naša soseda Jana pa bo krmila naše ribice.

Nedeljska vožnja po Padski nižini 

Odpeljali smo se ob 8.15. Vozil sem kar jaz, saj je bilo vreme sončno in v soncu vidim vsaj z očali še vedno zanesljivo. Res sem brez truda prevozil v petih urah vso pot. Na italijanskih avtocestah itak nimaš kaj videti. Padska nižina je kot panoptikumova ponavljajoča se zanka, Apenine pa nam skrivajo predori. Bila je nedelja, tako da nismo imeli videti niti siceršnjih procesij tovornjakov.

Kar se črpalk tiče, sem o njih povedal že vse v prvi knjigi. Izjema je bila črpalka AB (ali morda IB) dva km pred izvozom za Ponsaco. Tu lahko človek na stranišču uživa blagodati zastonjske školjke, papirja, vode in mila, medtem ko skozi okno straži nad svojim avtom. Skeptikom in mizantropom tukaj nudijo parkirna mesta pod budnimi očmi kamer – Web Camera Parking. Tako lahko gledajo, ali jim kdo vlamlja v vozilo, celo iz postelje (predpostavljam, da je v katerem od poslopij najti tudi prenočišča.)

A vse to pasjim sprehajalcem ne pomeni nič, ko pa so zelene površine kot povsod drugod omejene na ozke pasove vzdolž zunanje ograje.

A moj gozdovniški instinkt me je vodil mimo avtopralnice na jugozahodnem koncu do mrežne ograje, onstran katere se je vzdigoval plantažni gozdič v ravne vrste posajenih dreves, v tla pa je bila komaj vidno zarisana ozka stezica, ki je držala od samega kota ograde. Ograjna vrata so bila sicer zaklenjena, a nam neznana libertinska duša je bila porezala in poteptala žico na desni strani, da je nastala diskretna odprtina. Pretisnili smo se na svobodo in si pretegnili noge in tačke v gozdičku.

Učenje francoščine med grofovskim potovanjem  

V pristanišče smo se pripeljali ob 14.20 in se zlahka vkrcali. Vozil je bilo malo, sezona se je iztekala. Corsica Ferries je precej bolj prijazno ladjarsko podjetje od Mobyja, s katerim smo se peljali pred tremi leti. Neki strežnik je, videč potrdilo o zakupu kabine (36 evrov), ki ga je držala Berni v roki, sam od sebe pomignil, kam naj zavijemo. V navodilih je pisalo, da nas bodo v kabino spustili pol ure po odhodu, ker pa je bilo potnikov malo, smo smeli takoj noter. Tako smo naslednje štiri ure preležali. Sam sem ta prijetni čas porabil za učenje francoščine – to je nekaj, česar se vedno lotim nekam pozno. a me vseeno veseli. Potovali smo torej kot grofi – vsaj mislim, da grofi potujejo tako.

Pri učenju francoščine mi je v zadržek zgolj njena centralističnost. Naslednja dva tedna bomo na otoku, ki je v resnici francoska kolonija. Korzi, prvotni prebivalci, govorijo še danes med sabo korščino, ki je sicilijanščini podobna oblika stare italijanščine. Če bi bili temne polti, bi bila Korzika danes najbrž samostojna dežela, tako kot so se s pomočjo rasne distinkcije lahko osamosvojile francoske arabske kolonije. Tako pa … ali je sploh politično korektno, da se učim jezika kolonizatorjev? Po drugi strani pa – ali je bilo v Okcitaniji, kjer smo bili lani, kaj drugače? Mar ne obstaja še danes okcitanščina, ali pa, da se ne omejujem, bretonščina, normandščina, provansalščina, alzaščina?

Zlovešče sanje in prihod v Ostriconi

Ravno sem prišel v svojih mislih do baskovskega jezika, ki sicer ni niti romanski, ko smo se morali izkrcati. Ani je zelo odleglo. Šele na kopnem je povedala, da se ji je prejšnjo noč sanjalo, da je trajekt potonil. Zdaj sem doumel, zakaj me je zjutraj spraševala, ali je naš avto vodoodporen. "Vodoodporen je vsekakor, samo poglej si ga po kakem dežju. Ne upam pa si trditi, da bi bil ploven v klasičnem smislu besede," sem ji pojasnil. "Gre pač za vprašanje mere. Celo trajekti niso vselej plovni, na Filipinih vsak čas kateri potone, ker so preobteženi." To jo je, ne vem, zakaj, pomirilo.

Po poldrugi uri vožnje smo bili v Ostriconiju. Bila je že temna noč, ura je bila deset preč. V recepciji nas je pričakala šarmantna žena ustanovitelja kampinga, gospa Cludy.

V skoraj popolni temi – svetilke na strateških mestih so namreč solarne, tako da se zgolj svetlikajo kot orjaške fosforne gobe – nas je pripeljala do našega bungalova.

Na voljo smo dobili dve prostorni sobi, ki sta imeli vsaka svojo kompletno toaleto, spredaj pa še veliko zastekljeno verando z dobro opremljenim kuhinjskim kotom in jedilnico z mizo za šest. Držala se je je odprta terasa z mizo za obede ali tarok pod milim nebom, večja od sob pa je premogla še terasico za sušenje brisač in perila. Pralnega stroja ni bilo, pa ga tudi nismo potrebovali. Če človek perilo namoči v morski vodi in ga potem obesi na sonce in zrak, se bo osvežilo in bo spet uporabno.

Še vedno pretreseni Manky

12. september 2022 // Lavra nam je še ponoči poslala pisno poročilo o Mankyju, češ da je fizično že kar dober, da pa je ponoči pravzaprav ves čas jokal in ječal. Dvakrat ga je peljala sredi noči na sprehod. Seveda, ne le da je prebolel hudo reč, ampak je doživel še dve nenadni spremembi: dobesedno čez noč je izginila njegova družina, znašel pa se je v drugi hiši z Lauro, ki jo sicer pozna, vendar bolj površno, zgolj z obiskov in dokaj redkih skupnih sprehodov. Za nameček je lahko v njeni hiši vohal mačka (ki ga je požrtvovalna Laura za ves ta čas sicer izprla na vrt).

Pravilo se glasi, da je treba spremembe vpeljevati postopno in počasi. Na srečo se je Roberto potrudil in se še istega popoldneva pripeljal iz Zagreba v Ljubljano. Prevzel je Mankyja in z njim Opo domov v našo hišo. Prva reč, ki jo je storil Manky, pa je bila, da je Opo odnesel na vrt in jo zagrebel. To dejanje kakor da je izrazilo njegovo duševno počutje. Ker sem posumil, da ni vodoodporna, sem Robertu rekel, naj jo čimprej izkoplje. Pa je to že sam storil. Zelo zanesljiv bodoči zet.

Dan na plaži in veselje ob kravjem mukanju

Ta dan sem izgotovil naše načrte. Ostriconi, sem si mislil, je zemeljski paradiž. Privoščimo si torej nekaj dni v njem, ne da bi pretirano begali iz njega naokrog. Za drugi teden v Portu pa sem si zamislil, da poskusimo, če bosta psa zdržala, sprehod po soteski Spelunce, plovbo do samotnega pristana Girolate in hojo po Kalančah (Calanches). Če bo ostalo kaj časa, pa bi si želel, da prepotujemo gorato osrčje otoka z znamenitim ozkotirnim vlakom.

Odpravili smo se na plažo, ki jo tako opevam že v prvi knjigi. Do nje vodi kilometer dolga potka, obrasla z robidovjem, figovci in drugim senčnim drevjem. Suša, ki vlada tudi na Korziki, se skoraj ni poznala, le pašnik je bil že zelo rumen in popasen.

Odleglo mi je, ko sem mimogrede zaslišal kravje mukanje izza naslednje žive meje.

Tam v bukolični slogi živi dvajsetglava čreda krav, bikov in teličkov. Očitno jih gospodar medtem ni žrtvoval na oltar turizma ali sušne ekonomike.

G. Boileau in njegov rezervoar

Opazil sem, da je v teh treh letih g. Boileau skozi makijo nekako na sredi poti naredil odcep v levo in s tem utrl "zunanjim gostom" poseben dostop s parkirišča zunaj kampinga. Edino prav: prej so se namreč množično švercali skozi kamping, zdaj pa si morajo plačati vstop v paradiž plačati s parkirnino. Tik pred plažo, tam, kjer sicer reka Ostriconi dela ovinek vzporedno z morskim bregom, tako da je mivkasta plaža ujeta med obe vodi, smo z obžalovanjem odkrili, da je suša ta okljuk izpila.

Ostal je le stari rokav, na eni strani odrezan od pritoka same rečice, na drugi od morja, kajti vmesna sipina je privzdignjena. Rokav se je pravzaprav že prej cepil v dva, enega "morskega", medtem ko je drugi zavijal nazaj v makijo. Tam zadaj, sto metrov daleč v notranjosti doline, se je izlival v akumulacijsko jezerce, prek katerega vodi pristopna pot s široko brvjo. Tu ima g. Boileau rezervoar, iz katerega zaliva in napaja žejna tla.

G. Boileau je s sipino že kdove kdaj diskretno zajezil ustje, vodo pa usmeril v jezerce. Kadar je dežja dovolj in je gladina Ostriconija visoka, se začne seveda spet izlivati v morje – sistem se na ta način lepo čisti in osvežuje. Zdaj, ko je bila voda v rokavu že postana, se je od nje vzdigoval vonj po amonijaku oz. gnilih jajcih – značilni smrad vodikovega sulfida, močvirskega plina, ki nastaja ob razgradnji organskih snovi brez prisotnosti kisika v globini.

G. Boileau bo moral prej ali slej zgraditi natego, kakor jo imamo v Blejskem jezeru, ki bo občasno odvajala te naslage.

Na površju pa je bila voda še vedno sladka in za silo tudi pitna – vsaj za goved in divjad. Nevarna zagotovo ni, to sem sam preveril, ko je bilo treba zabresti v bele pene trstičja, da sem rešil svojo čepico, ki jo je Ferris nekaj časa željno lovil, nazadnje pa pustil vnemar, da je potonila.

Pasje spolno življenje po THC-ju

Popoldan je potekal sprva mirno. Igrali smo tarok, si kuhali, jedli, sprehodili psa, se okopali … Potem pa je v kamping prišla nevidna psička. Tudi slišali je nismo, in naša psa tudi ne, a za razliko od nas sta jo zavohala, in odtlej ju je njen tihi feromoronski klic vabil od doma. Vsak čas smo zalotili katerega od njiju, da se pripravlja iti na pohod. Še posebej je libido nagajal Ferrisu, ki zadnja leta sicer ni več izkazoval takih nagnjenj.

Njegovo spolno življenje se je, čeprav ni skopljen, omejevalo na pozorno ovohavanje urinskih sporočil ali vabil, zapisanih na robovih naših sprehajalnih poti. Odkar pa dobiva vsak večer svojo kapljičico kanabisove smole (THC), je postal pregovorni stari panj – vname se za vsako neumnost. Nazadnje smo morali steklena izhoda zožiti in spodaj zastaviti s poprek položenima ležalnikoma. Psa sta ostala takole razburjena še nekaj dni.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere