Če je angleška kraljica rekla "da", zakaj ne bi tudi jaz?
Kot Ljubljančanka že dolgo vem, da je prav Grand Hotel Union Eurostars že od nekdaj eden od največjih modernih simbolov slovenske prestolnice in njene samozavesti.
Kraj velikih, kraj radovednih
Eden najstarejših ljubljanskih hotelov, njegova gradnja se je začela aprila 1904, slabih deset let po velikem ljubljanskem potresu leta 1895, je hotel že od samega začetka veljal za pomembno prelomnico mesta. Ljubljana je Evropi z njim želela pokazati, da še stoji. Pa ne samo to. Z njim je sporočala, da bo hodila po najbolj naprednih evropskih poteh.
Po načrtih arhitekta Josipa Vancaša se je v stilu secesije in edinstvenega art nouveau umetniškega sloga rodil prvi sodobni hotel v Ljubljani. Veljal je za enega najnaprednejših v vsej Avstro-Ogrski monarhiji, z dvigalom, elektriko, centralnim ogrevanjem in veliko banketno dvorano, kar je bilo na začetku 20. stoletja prava redkost.
Ob odprtju oktobra leta 1905 je hotel imel 120 sob, restavracije, kavarno, vinsko klet, vrt, garažo za avtomobile (sprva hleve za konje) ter veliko koncertno dvorano. V njem se je zbirala vsa takratna ljubljanska smetana, tu so prespali pomembneži z vseh vetrov, v znameniti hotelski kavarni pa so se srečevali največji slovenski umi svojega časa.
Tisti, ki obožujemo zgodovinske hotele, zelo radi slišimo, katere znane in pomembne osebnosti so prespale v njih. V primeru Grand hotela Union je seznam zelo dolg — od članov kraljevih družin in filmskih zvezdnikov do slavnih športnikov in politikov. Vsa imena so zabeležena in zbrana v zajetni hotelski spominski knjigi. To pa še zdaleč ni vse, kajti ob vseh imenih so tudi njihovi podpisi s kratkimi posvetili hotelu.
Domen Pavlič, vodja recepcije hotela, mi je ob mojem obisku dragoceno Unionovo knjigo znanih gostov tudi pokazal. Medtem ko je previdno listal skozi njo, sem jaz brala posamezna posvetila — od kratkih zahval hotelu in njegovemu osebju do daljših in bolj čustvenih zapisov, vsi so tu pustili svoj osebni pečat.
Britanska kraljica Elizabeta II., ki je ob obisku Slovenije v Grand hotelu Union prespala z možem, princem Phillipom, je medtem v knjigo zabeležila le svoj podpis, enako tudi Phillip, verjetno je tak kraljevski protokol. So se pa bolj razpisali nekateri drugi njihovi ugledni in zanimivi nekdanji gostje, med katerimi je bila tudi kraljica mehiških telenovel Leticia Calderón, ki je zaslovela v vlogi Esmeralde, pa nekdanji James Bond, igralec Roger Moore, ameriški roker Lenny Kravitz, nekdanji ameriški predsedniški par Bill in Hillary Clinton, nekdanji češki predsednik Vaclav Havel, hrvaška pevka Josipa Lisac in številni drugi.
Soba 160
Hotel s štirimi etažami na zelo priročni Miklošičevi ulici, v neposredni bližini Prešernovega trga, ponuja prostorne sobe, z najnovejšo tehnološko opremo. Med njimi so tudi tako imenovane "ikonične suite", zaradi njihove velikosti in nadpovprečnega udobja,ki ga nudijo, so pravi ponos hotela: Grand Union Suita z več kot 130 m², Grand Corner Suita z 80 m² in Corner Suita s 70 m². V hotelski ponudbi je fitnes in velneški center z bazenom, v stavbi hotela so trgovine, prireditvena dvorana in konferenčni center.
Pod okriljem verige Eurostars Hotels, je bila polovica od skupaj 111 sob deležna večje prenove. Hotel je dobil svež in sodoben pridih na način, da je ohranil duh veličine in njegove pomembne preteklosti. Elegantne linije art nouveau arhitekture se prepletajo z moderno diskretnostjo, od mogočnih vrat in secesijskega vitraža ob vhodu, do razkošnih stopnišč in lestencev.
V sobo 160 sem vstopila ravno v trenutku, ko se je topla zlata jesenska svetloba razlivala po prostoru kot tekoče zlato. V njej je bilo takoj začutiti nekaj pomirjujočega. Mehke, valovite linije naslanjača, gladke lesene obloge, art deco luči in svetilke so odsevali duh Ljubljane z začetka 20. stoletja. Ljubljane, ki je znala združiti umetnost, tradicijo in sodobnost v nekaj, kar je pustilo globoko sled in o čemer se še danes govori.
Zunaj je mesto dihalo s svojim običajnim ritmom, jaz pa sem za prosojnimi, padajočimi zavesami končno ujela trenutek, ko se mi nikamor ni mudilo. Če bi Ljubljana imela srce, bi to verjetno bilo na koncu dolgega hotelskega hodnika, v hotelski sobi 160 – sem razmišljala, očarana nad notranjo opremo svojega trenutnega zatočišča.
Ko sem nazadnje vstopila še v spalnico, se mi je pred očmi odprl pogled na barvito Vurnikovo hišo, arhitekturno mojstrovino, ki že desetletja nosi sloves najlepše stavbe v prestolnici. Popoln vizualni detajl in češnja na torti mojega posebnega večera. In trenutek, ko se je vse – prostor, svetloba in spomini – združilo v popolno harmonijo.
Ostaja ponos Ljubljane
Grand Hotel Union Eurostars zame ni bil le nočitev. Bil je doživetje mesta, v katerem živim in ki ga imam zares rada, v njegovi najbolj dovršeni podobi. Pa tudi stik z delčkom dragocene mestne identitete, za katero upam, da ne bo nikoli zbledela.
V vse hitreje spreminjajočem se mestu, v katerem rastejo novi hoteli, tudi takšni s petimi zvezdicami, zame noben od njih ne more poustvariti občutka in lepote, ki jo nosi hiša z zgodovino. Steklo, bleščeče hotelske avle in vonj po novem pohištvu, s tem seveda ni nič narobe, a to ni isto. V novem hotelu dobiš udobje, v zgodovinskem pa tudi dušo.
