Kako vznikne ljubezen ali praktičen nasvet za valentinovo

Promiskuiteta je evolucijsko nadvse koristna.

Astrofizik in kozmolog Carl Sagan (1934–1996) v svoji knjigi Shadows of Forgotten Ancestors (napisani skupaj z Ann Druyant) med drugim živo opisuje nepremagljivo nujo, ki je neglede na klanske tabuje občasno nagnila ali primorala deve enega klana, da so se spolno združevale z mladci sovražnega in prepovedanega klana – in s tem skrbele, da ni prišlo do izumrtja njihovih izoliranih skupinic, ki bi jih sicer mehanizem ozkega grla – majhno število ljudi pomeni, da vsaka genska okvara zajame prav vsakogar – prej ali slej prizadel s pogubno hibo.

Ne vemo še, kateri gen nas zapeljuje v adaptivno skakanje čez plot, vemo pa, kako se vzpostavlja privlačna sila med ljudmi. Ta namreč ni odvisna od okusa, poprejšnjih izkušenj, tudi od materine podobe ne. Zadošča človeški pogled. Pa ne govorim o gledanju všečnih oblin ali impresivnih mišic – te so tam le toliko, da ga privabijo za začetek. 

Gre pa le za pogled iz oči v oči. Ta poskrbi, da se lahko najbolj nedolžno spogledovanje prelevi v najbolj nenedolžno ljubezen.

Tu pride v poštev Berneova metoda. Slavni transakcijski analitik Eric Berne trdi, da se dva človeka ne glede na morebitni negativni prvotni vtis nujno vzljubita/vzmarata, potem ko skupna vsota minitrenutkov, v katerih se njuni pogledi obzirno in kot mimogrede obdrsavajo, preseže vsega, ne vem, menda 57 sekund.

Bernarda je, ko je prebrala do sem, vzkliknila: ''Pa saj ravno ta trik si uporabil v začetku ti pri meni!''

Če sem res počel tudi jaz tako, sem to počel nevede in nehote, v zadregi in zelo zavrto. Kritično maso bežnih spogledov z njenimi učki sem menda nabral šele po mesecu dni, ki sva jih presedela vizavi v službi.

A zakaj ne bi povedal zgodbe najinega "zapeljevanja" od začetka?

Začeti moram pravzaprav še prej. Od leta 1973, ko sem se prvič poročil, sem životaril v vse bolj nesrečnem zakonu, v katerem sta mi bila edino veselje otroka Ivana in Mitja, edina tolažba alkohol, edini način zamotovanja pa pisanje in prevajanje.

Kadar sem se v tistih letih kdaj menil s kako žensko, sem pazil, da ji skoraj nisem pogledal v oči, ker sem se bal, da ne bom mogel krotiti čustva, ki ga ta dvig pregraje sprosti. A potreba po bližini je v meni z leti še rasla, tako da sem po letu 1986 začel doživljati nenavaden psihični fenomen.

Če sem se kdaj mimogrede na ulici zapletel v pomenek s kako žensko, enkrat ali dvakrat pa celo z moško osebo, sem, pa čeprav se sicer nisem zavedal, da bi me privlačila, začutil na tilniku nevidno roko, ki mi je začela lahno potiskati glavo naprej, češ naj se že vendar sklonim in žensko enako narahlo in nežno poljubim na ustnice. Včasih sem moral biti na pogled prav čuden, ko sem sredi pogovora skomigoval in stresal z glavo, da bi se rešil tega občutka.

"Leta 1990 pa sem bil tako rekoč primoran k temu, da se hočeš nočeš 'zagledam'."

Ženska oseba je namreč sedela v moji pisarni v visokem pritličju Delavskega doma, kjer sem delal za Art agencijo. Bila je resda za svojo mizo, vendar meni naproti, saj sva morala vsak čas reči kakšno besedo v zvezi s skupnim delom. Šlo je za urejanje gradiva za Kdo je kdo na Slovenskem. Bila je naključna pripravnica, ki smo jo v Art agenciji vzeli v službo, da bi mi pomagala pri urejanju tega leksikona. Pisala se je Solce.

Ravno takrat sem bil že sredi priprav na pobeg iz zakona (in v samostan), kupil sem bil že hišo in jo prepisal na otroka, in nad mano vsaj ni več bdel strogi nadjaz, ki mi je petnajst let nesrečne zveze branil, da bi se kdaj spozabil. Zdaj pa sem odkril, da moje inhibicije niso zgolj moralnega značaja – kakor mi je bila Bernarda všeč, sem imel pred njo tudi silno tremo. A pogledi so se, medtem ko sva se menila o projektu in sčasoma tudi o kakih drugih rečeh, diverzantsko iskali in spet bežali, dokler ni bilo na kontu dovolj sekund.

Sicer pa tedaj še nisem prav vedel ali si drznil vedeti, kaj čutim do nje. Doživljal sem "sindrom kislega grozdja".

Šele 31. avgusta 1990 me je obsijalo presvetljenje ljubezni

Članstvo Art agencije se je na ta dan v polni zasedbi udeležilo raftinga na Soči. Direktor Hribar je sklenil, da naj pripravnica ostane v Ljubljani, ker nekdo pač mora varovati rokopise. Med potjo sem postajal nepozoren, nostalgičen, razčustvovan, v mislih sem se vsak čas, nekako kot človek, ki ga skeli zob, pa ga otipava z jezikom, vračal na Bernardo Solce, ki ni bila povabljena zraven.

Prav na koncu hudourne plovbe, ko sem se izčrpan zvlekel iz valov in se zgrudil v pesek na bregu, se mi je prikazala sijajna, slepeča luč. Skozi mežike sem vse bolj razbiral v njej – našo pripravnico. Seveda – Solce je solnce, solnce pa je sonce, moje sonce!

"In hipoma sem doumel, da sem se zaljubil vanjo – ne takrat, že veliko prej, a nehote in nezavedno – da jo ljubim že tedne, ne da bi si bil upal to kdaj prej priznati."

Resničnost doživetja potrjuje ponazoritev tega trenutka izpod svinčnika prijatelja Cirila Horjaka.

Po tistem mi ni več šla iz misli

Vedel sem, kje stanuje, in sem svoje džogerske proge načrtal tako, da sem dvakrat ali trikrat tekel mimo njene hiše. Ko me je na enem od dolgih tekov na svojem ponyju spremljal enajstletni sin Mitja, sem ga pred hišo vprašal, ali je kaj žejen, in pozvonila sva pri njej. Sprejela naju je, kot da ni nič, prvič sem jo videl nezrihtano, v rdeči Kappa trenirki, in bila mi je še veliko lepša, taka z ležernim konjskim repom in neslužbenim nasmeškom.

Potem sem bil tri dni vročičen, dobesedno treslo me je od strahu in želje, dokler nisem zbral vsaj toliko poguma, da sem prosil Mitka, naj jo pokliče in jo povabi z nama na biljardni turnir v Avstriji. In spet je sprejela brez kakega spraševanja.

Nazaj grede, ko je Mitja zaspal, sva se menila vse mogoče, in tam sem ji povedal, da je moj oče drugič poročen, in sicer srečno, potem ko je bil prvi njegov zakon katastrofa, in da je to 'eno redkih dejstev, ki mi še daje upanje'.

Tako, izrekel sem. In menda je ja razumela. Ah, zagotovo je razumela. Morala je razumeti, ženske imajo intuicijo, niso klade kot mi moški.

Dne 11. septembra je zvečer prišla v službo – prvič z očali.

Takrat sem prvič začutil, da se je z dušo že nekako stisnila k meni

Vse prejšnje dneve je bila brez očal. Pač zrihtana tudi v tem pogledu. Zdaj sem vedel, da se je prvič prepustila mojemu pogledu takšna, kakršna je doma, ležerna, sproščena, brez leč. In začel sem gojiti up, da ima tudi ona rada mene.

"Ah," mi pravi zdaj, "kako srečna zmota. Tiste dni smo hiteli z oddajo gradiva za Kulturno skupnost, in zaradi tvoje hiperprodukcije scenarijev in idej smo nazadnje dan ali dva pred končnim rokom za oddajo morali po že oddelanem šihtu vsi priti v službo še zvečer, sestavit vse skupaj. Leče so bile takrat še bolj nerodne za nošnjo, popoldne sem si lečke dajala dol, da se mi oči ne vnamejo. Tako tudi tisti dan, samo zaradi tega sem prišla z očali!"

Naslednji dan, ko smo oddali gradivo na pošto in šli proslavit v Viteza, je Bernarda, ki je prvikrat sploh sedela za okroglo mizo prav ob meni, nenadoma postala omotična, vstala je in se opravičila, da mora malo na zrak. Ker se je tudi meni vrtelo od njene bližine, mi je bilo jasno, da je to to – po kratkem obotavljanju sem premagal tremo in stopil ven in prisedel k njej – sedela je na klopci ob Ljubljanici in sklanjala glavo, da so ji lasje v slapu padali pred obraz.

"Ha, ha … Ti si pravzaprav neke vrste Krištof Kolumb, ki je mislil, da se na zemljevidu na levi prijadra po oceanu zemeljske oble do Indije, pa je tam odkril Ameriko. Slabo mi je postalo, ker organsko ne prenesem nobenega alkohola, tam pa mi je Franci Zajc naročil martini in sem malo odpila, da ga ne užalim – ja, vrtelo se mi je, to drži, vendar ne, ker bi me že sama tvoja bližina položila."

Naj sem se motil ali ne, Bernardina očala in omotica sta me naredila dovolj samozavestnega, da sem se ponudil, da jo, če se ne počuti dobro, pospremim domov. Molče mi je izročila ključe svojega unota.

Ponesen od te simbolne prepustitve – ''Preveč se mi je vrtelo, da bi sama vozila, to je bilo!'' – sem ji med vožnjo izpovedal ljubezen.

Rekel sem ji tudi, da mislim resno, da bi rad imel z njo otroke in z njo živel v sreči do konca dni.

Hm. Imela je 26 let in diplomo iz kulturologije in telo kot Afrodita in vse pred seboj.

Jaz pa sem imel 39 let, odtujeno ženo, dva najstniška otroka, nepravilne zobe, sive lase, ki sem jih nosil spete v konjski rep, da sem bil kot dvojček Marcela Štefančiča.

Prvi poljub

A nekaj v mojem glasu jo je prepričalo, da govorim iz srca.

Dvignila je glavo izpod slapa svojih las in rekla, naj peljem naprej do draveljskega pokopališča. Tam se je, sede na kamnitnem okviru groba, prvič ozrla k meni in slap se je razpel in zagledal sem migljave iskrice sveč v temnih zenicah, in prvič sva se – vsaj tega mi menda ne bo zdaj pretolmačila, češ da je od omotice nehote omahnila proti meni? – poljubila.

V tistem trenutku sem vedel, da prejemam nagrado za uresničeni sklep iz leta 1984, da si ne bom več izmišljal – ne v pisanju ne v življenju. 

"Kako je po koncu tega dvorjenja potekalo zbliževanje in navezovanje med boginjo in smrtnikom, dokler ni ženitne ponudbe končno le sprejela, ne bom opisoval, saj sem temu namenil skoraj 1000 strani v nekem romanu."

Tule povem samo še, da sem bil projekt Kdo je kdo primoran opustiti, saj vse od poljuba pod slapom nisem imel več ne časa ne zanimanja za delo. Vskočil je na srečo neutrudni dr. Ivan Kreft, genetik, vrhunski strokovnjak za tatarsko ajdo, in ga speljal do konca, celo večjezično. Ni mi zameril, da sem ga pustil na cedilu, in mi je pozneje, ko sem pisal Roko vodo kamen, pomagal s strokovnim nasvetom – požegnal je gensko selekcijsko teorijo Franetovega očeta, ki sem si jo izmislil seveda jaz.

V paralelnem vesolju, v katerem bi bil iz kakega namiga ali pripombe razbral, za kaj gre v resnici pri Bernardinih očalih in omotičnosti, bi bil zdaj morda sam in na svetu ne bi bilo ne najinih dvojčkov ne tistih mojih knjig, ki kaj štejejo.

"A v tem vesolju smo skupaj, in to naj zadošča."