Manja Lilek tujcem pomaga pri iskanju slovenskih sorodnikov: "Pridejo kot gostje, odidejo kot prijatelji"

Manja Lilek je ime, na katero bodo tujci, ki imajo slovenske korenine, skoraj obvezno naleteli, ko bodo želeli raziskati svojo družinsko zgodovino ali celo poiskati svoje daljne, še živeče slovenske sorodnike. Rodoslovni turizem (znan v tujini kot "ancestry tourism" , op. a.), vključuje obiske krajev, kjer so živeli njihovi predniki, iskanje starih dokumentov, obiskovanje arhivov, pokopališč, cerkva, šol in drugih pomembnih lokacij, povezanih z družinsko zgodovino. Vse to in še več v okviru lastne blagovne znamke Manja Travel  že več kot desetletje počne v Ljubljani živeča Prekmurka.

Most med izgubljenimi generacijami  

Da se dokoplje do pravih informacij, pri raziskovanju sodeluje s številnimi rodoslovci, zgodovinarji, arhivarji, tudi zgodovinarji forenziki. Tako večkrat najdejo informacije, ki se med generacijami izgubijo. Največkrat gre za osnovne raziskave, kjer najdejo brate in sestre pradedkov in potem povežejo generacije med sabo. Podatki, ki so jim dostopni, so pogosto stari več kot 100 let, včasih je potrebno pravo detektivsko delo.

"Zgodilo se je tudi, da je ameriško-slovenska družina končala pri napačni družini v Leskovcu pri Krškem, ker so samo sledili priimku. A isti priimek še ne pomeni nujno sorodstva," razloži sogovornica.

Američanom so korenine zelo pomembne, tudi če si sorodnik v četrem kolenu, si za njih še vedno "cousin"  oziroma bratranec ali sestrična, medtem ko se pri nas interes sorodstva hitro izgubi že v drugem kolenu. Rodoslovna vodnica ob tem doda, da jo iskanje slovenskih sorodnikov in organizacija potovanj za ponovno povezovanje družin večkrat iz Slovenije vodi čez naše meje, še najpogosteje na Hrvaško.

Neverjetne življenjske zgodbe

Največ njenih gostov išče potomce iz Bele Krajine, prevladujejo še regije med Velikimi Laščami in Ribnico ter okolico Cerknice in Primorske. Zadnja leta so dodobra prečesali tudi predel severno od Karlovca: Lipnik, Ribnik, Kuniće, Ozalj in Gorski Kotar z Delnicami."Tukaj so bile družine precej mešane, govorimo o slovensko-hrvaški navezi. Ker se je industrializacija izognila teh regij, so se konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja ljudje množično izseljevali, zdaj pa se njihovi potomci vračajo in iščejo svoje družinske korenine," mi o svojem iskanju in raziskovanju pove Manja Lilek.

Iskanje informacij o prednikih lahko na dan naplavi neverjetne življenjske zgodbe. Ljudje se velikokrat srečajo s sorodniki, za katere sploh niso vedeli, da obstajajo, skoraj praviloma gre za zelo čustvena srečanja, kjer solz in krepkih objemov ne manjka, pove sogovornica in deli tudi tole zgodbo: "Američanka, ki sem ji pomagala najti slovenske sorodnike, je zaradi nedavne izgube moža v Slovenijo prišla potrta, na njenem obrazu je bilo zaznati le žalost. Skozi rodoslovno potovanje pa je spet zaživela, našla in povezala se je z družinskimi člani, za katere je mislila, da jih ne bo nikoli našla. Zelo očitno je bilo, da ji je to veliko pomenilo in domov se je vrnila bolj pomirjena," opiše zaključek le ene od številnih neverjetnih zgodb, medtem ko po telefonu lista po fotografijah nepozabnih družinskih srečanj in veselih človeških obrazov.

"Gostje zame niso le številka"

O ljudeh, ki jo kontaktirajo in s katerimi se poda na rodoslovno pot, pravi, da pridejo kot gostje in odidejo kot prijatelji. "Dostikrat najdemo slavne prednike, spomenike posvečene njihovim prednikom in ulice z njihovimi priimki. Najlepše je, ko imamo dovolj časa za raziskavo in nato še za pripravo srečanja. Takrat se tudi tukajšnji sorodniki radi potrudijo in celo pripravijo zabavo."

Da se lahko družine ponovno najdejo in srečajo, je potrebno dolgotrajno prebiranje podatkov in raziskovanje, včasih dolgo v noč. Dostikrat se znajde v krajih, za katere ni še nikoli slišala in išče ulice, ki že dolgo ne obstajajo več. Pri iskanju po zgodovinskih arhivih ima pomoč dolgoletnih arhivarskih sodelavcev, zelo prav ji pridejo tudi kontakti, ki so se nabrali skozi leta in na katere se lahko obrne za določene informacije.

Gizelina izseljenska zgodba 

Kot izvem, pa je tudi njo zaznamovala izseljenska zgodba. Ta se je odvila dolgo pred njenim rojstvom, ko je v Argentino po prvi svetovni vojni iz rodnih Nemčavcev odšla njena prababica Gizela. Za sabo je v Sloveniji pustila nezakonsko hčer Jolanko, Manjino babico, ter si v Argentini skozi čas ustvarila družino.

Po dolgih desetletjih je prav Manja ponovno povezala slovensko in argentinsko družino. Kako? Naučila se je špansko in se še med študijem odpravila v Argentino, kjer se je srečala z Gizelinima hčerkama Emilio in Emo. Tu pa se zgodba še ne konča. Argentinska televizijska oddaja Sorpresa y media (Presenečenja in mediji, op. a.) —  to bi lahko primerjali z oddajo Dan najlepših sanj,  ki jo je na Pop TV vodil Peter Poles — je Emilio popeljala v Slovenijo, kjer je s celotno argentinsko televizijsko ekipo na kmetiji z obiskom obiskala slovensko polsestro Jolanko.

Življenje je bolj nenavadno od fikcije

Rodoslovni turizem je zelo oseben način potovanja skozi prostor in čas, človeka pa obogati z boljšim razumevanjem sebe in lastne družinske zgodovine. "Kajti zgodovina niso le velika imena, slavni generali in veličastne palače. Sestavljena je iz življenj naših daljnih sorodnikov, kapljic v toku zgodovine, ki nam jo pomagajo bolje razumeti,"  je prepričana slovenska rodoslovna vodnica, ki iz izkušenj pri svojem delu izpostavi še nekaj nadvse zanimivega. In sicer, da so potomci tistih, ki so zapustili domovino, ob srečanju s svojimi sorodniki pogosto presenečeni, kako zelo so si med seboj podobni - tako po videzu kot tudi po tem, kakšne poklice opravljajo.

"V številnih primerih so družinski člani, nevedoč eni za druge, opravljali iste poklice ali pa so imeli iste hobije," z žarom v očeh pove sogovornica in ob tem navede primera dveh družin, ki ju je pred kratkim združila. "Izkazalo se je, da sta imeli tako družina na Hrvaškem kot tista, ki se je izselila v ZDA, pogrebni zavod."  V drugem primeru pa je družino iz Krmačine pri Metliki in njihove sorodnike v ZDA povezovalo to, da so bili vsi lovci.

Tudi primer pesnika, duhovnika in učitelja Simona Gregorčiča, ki ga omeni, je prav neverjeten. Gregorčič je imel sedem bratov in sester, številni člani družine so se raztepli po svetu. Z njeno pomočjo so se slovenski in ameriški sorodniki pred leti prvič srečali pri nas. "V njihovem primeru se je izkazalo, da je veliko potomcev, tako kot naš Gregorčič, opravljalo učiteljski poklic oziroma delalo v prosveti."