Odšli so s trebuhom za kruhom, njihovi vnuki in otroci pa se vračajo v Slovenijo, kaj jih tako vleče nazaj?

Trend iskanja družinskih korenin je zanimiv fenomen, ki se je po široki dostopnosti do DNK-testiranj v zadnjih letih zelo okrepil. Tudi v Sloveniji se kar vrstijo obiski potomcev slovenskih izseljencev, ki so pred davnimi leti v iskanju boljšega življenja zapustili rodno grudo in se odpravili v širni svet. Preden pridejo k nam, skušajo čim bolj raziskati in zbrati podatke o svojih slovenskih prednikih. Danes so jim v veliko pomoč tudi različne spletne baze in družbeni mediji, sploh Facebook, kjer po priimkih v domovinah svojih staršev in starih staršev celo najdejo daljne sorodnike. 

Kdo se najbolj zanima za svoje prednike?

Gre za tretjo ali četrto generacijo slovenskih emigrantov, ki slovensko ne govorijo oziroma se jezika učijo na novo. Nekateri med njimi vse življenje vedo, da imajo slovenske korenine, drugi so jih odkrili po testu DNK, ki so ga opravili iz radovednosti, pa tudi iz želje, da bi si enkrat v življenju izrisali svoje družinsko drevo.

"Sploh v Ameriki si vsak želi vedeti, kdo so njegovi predniki, od kod in zakaj so prišli v ZDA," mi je ob srečanju dejala ameriško-slovenska novinarka Terry Anzur, ki jo je odkrivanje očetove domovine pred leti prvič pripeljalo k nam. 

Od nje sem izvedela tudi zelo zanimivo zgodbo o tem, kako so pravzaprav ugotovili, da so Slovenci. "Vedno so nam pravili, da smo po očetu Avstrijci. Moja družina je namreč emigrirala leta 1911, ko je bila tu še Avstro-Ogrska. Na imigracijskem dokumentu moje babice so zapisali, da je bila iz Avstrije, a kot narodnost so navedli slovensko, bila je iz Kresnic v okolici Litije. Ko sem nekoč kot televizijska novinarka spoznala avstrijskega veleposlanika v ZDA in mu povedala, da so bili moji predniki iz Avstrije, mi je razložil, da sem v resnici Slovenka."

"Tajni" slovenski klub

V Slovenijo je Anzurjeva prvič prišla leta 2009 in se zaljubila v našo državo, njen sin se je pozneje iz Kalifornije celo preselil v Ljubljano. Med pogovorom o svojih slovenskih koreninah je povedala, da je "biti Slovenec oziroma Slovenka podobno kot pripadati nekemu tajnemu klubu". Zakaj? "Slovenščino globalno gledano govori tako majhna skupina ljudi, da je zmožnost komunicirati v njej res nekaj izjemnega in posebnega." S sinom se je že nekaj časa intenzivno učita, danes imata oba poleg ameriškega tudi slovensko državljanstvo.

Medtem so slovenski starši Avstralke Joanne Hrast v deželo "tam spodaj" emigrirali po 2. svetovni vojni. "Vse življenje sem si želela obiskati Slovenijo in spoznati deželo svojih staršev, žal nista več živa," je začela z nekoliko nostalgije in žalosti. Pred nekaj leti je z njo v stik stopil slovenski bratranec, sčasoma je prek spleta spoznala še druge slovenske družinske člane in ravno letošnje poletje sta z možem prvič obiskala Slovenijo.

"Svojo izgubljeno družino smo prvič srečali v njihovem domačem Ptuju, na severovzhodu države. Ta pokrajina je res vredna ogleda, še posebej pa Ptujski grad, kjer so nam ob vstopu povedali, da smo prvi Avstralci, ki smo jih obiskali v letošnjem letu," je ponosno delila na Facebooku.

"Oprostite, če me je čustveno zaneslo ..."

Svojo zgodbo nam je povedal tudi Tom Diodati iz kraja Little Falls v ameriški zvezni državi New York. "Moji stari starši po mamini strani so se v ZDA priselili na začetku 20. stoletja, babica je bila z Vrhnike, dedek iz Logatca," je začel družinsko pripoved. Spoznala sta se šele po prihodu v ZDA, večino zgodb o potovanju v "novi svet" je slišal od babice, saj je dedek umrl, ko je bil Tom še dojenček.

"Za vstop v Ameriko je babica, ki je bila takrat stara komaj 17 let, potrebovala garancijo v višini 25 dolarjev. Potem ko je iz Evrope priplula na znameniti newyorški otok Ellis Island, nekakšno emigrantsko zbirno točko, se je nastanila v penzionu v Little Fallsu. Tega je vodila starejša Slovenka, ki ji je svetovala, naj si s preostalim denarjem kupi nova oblačila in si začne iskati službo. In res, brez težav se je zaposlila v lokalni pletilnici, kjer je delala več kot 40 let," je obnovil ameriške začetke.

"Oprostite, malo me je zaneslo," je čustveno dejal, ko je razlagal o mamini potici: "Delala jo je od jutra do večera, vse je naredila sama, od mletja orehov za nadev do peke v posebnih ponvah, ki jih je moj oče naredil iz nerjavečega jekla v tovarni, kjer je bil zaposlen ..."

Tudi on je Slovenijo že večkrat obiskal. "Po srcu sem Slovenec," je iskrivo dejal.

Vrnitev na domačo zemljo

"Babica in njen brat sta v Ameriko prišla leta 1907 zaradi ekonomskih razlogov in si tu ustvarila življenje. Nikoli se nista vrnila domov, delno zato, ker si tega nista mogla privoščiti, delno zaradi vezi z novimi družinami, no, pa tudi zaradi vojn v Evropi," je razložil Bill Simpson, prav tako potomec Slovencev v ZDA. "Čeprav so imeli veliko domotožje, so se do neke mere držali pokonci, pri tem jim je pomagalo delo na kmetiji, ki jo je babica po moževi smrti odplačala z njegovim življenjskim zavarovanjem," smo izvedeli, pokazal nam je tudi babičino fotografijo, ki je nastala pred njenim odhodom v Ameriko (na desni strani od sedeče ženske, ki je njena mama).

V Ameriki ji je bilo pri obdelovanju zemlje v veliko pomoč predvsem to, da so imeli v bližini Vrhnike kmetijo. Že kot deklica se je naučila vseh kmečkih opravil, kar ji je kasneje kot mladi vdovi v tujem svetu pomagalo, da je uspela nahraniti vseh svojih šest otrok.

Družinska pripovedovanja o daljnji slovenski zemlji in tamkajšnji družinski kmetiji so se Billu med odraščanjem močno vtisnila v spomin. "Ko sem pred 20 leti končno prispel v Slovenijo, me je takoj navdal izjemen občutek vrnitve domov. Moji slovenski sorodniki še vedno živijo na kmetiji, ki jo je zapustila moja babica, takoj so me sprejeli."

Bill se je pozneje z ženo iz ZDA  za stalno preselil na Štajersko, kjer je ustvaril lasten vinograd z vinsko kletjo na hribu. "Nedavno sem izvedel, da je bila moja prošnja za slovensko državljanstvo odobrena. Jeseni grem v Cleveland na zaprisego, medtem me bodo v sodčkih že čakale moje prve serije domačega slovenskega vina," je navdušeno zaključil.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol