Slovenca, ki živita v avtodomu: v treh letih na poti obiskala že 31 držav

Nastja Rajar in Rok Tomšič sta mlada Slovenca, ki jima družbo dela psička Šnofka. Od oktobra 2020 vsi trije živijo v avtodomu, ki sta mu Nastja in Rok nadela ime Potujoči brlog (CamperDen), in raziskujejo skrite kotičke sveta.

Pred nekaj dnevi sta obeležila okroglih 1000 dni popotniškega življenja, v tem času pa sta prevozila 48.497 kilometrov, obiskala 31 držav na dveh celinah in porabila več kot 5000 litrov goriva.

Najjužnejša točka, ki sta jo do zdaj obiskala, je Kreta v Grčiji, najzahodnejša Santiago de Compostela v Španiji, najsevernejša Nordkapp na Norveškem, najvzhodnejša pa Lagodekhi v Gruziji. Naslednja na njunem seznamu je trenutno afriška celina.

Za prenočevanje še nikoli nista plačala

"Že več let sva načrtovala, da bova po končanem študiju, preden poiščeva resne službe, odšla na daljše potovanje z avtodomom. Kamper, v katerem potujeva, je družinski, zato nama je bila ta vrsta potovanja že poznana in zelo všeč. Leto 2020 je bilo ravno obdobje covida, ko so države vedno bolj zapirale meje, zato sva en teden po končanem magisteriju v enem dopoldnevu spakirala vse svoje 'imetje' in odšla na pot. Šele ko sva prišla v Španijo, sva ugotovila, da tako živi in potuje ogromno ljudi," pojasnjujeta za Metropolitan.si.

Tako imenovani van life, nomadsko življenje v kombiju ali avtodomu, ki ga posamezniki običajno tudi dokumentirajo na družbenih omrežjih, je v tujini res že nekaj časa precejšnji trend, a pravita, da sama za ta izraz do tedaj še nikoli nista slišala.

"Za naju je bilo to pač potovanje po študiju, s prevoznim sredstvom, v katerem sva preživela že veliko krajših in daljših potovanj. Nekako pa se je na koncu odvilo tako, da se je načrt o šestmesečnem potovanju spremenil v še trajajočo 1000-dnevno odisejado, ki ji zaenkrat še ni videti konca," se nasmehneta.

Eno najpogostejših vprašanj, ki jih dobivata od uporabnikov družbenih omrežij, kjer objavljata fotografije in vtise s svojih potovanj, je pričakovano to, kako si lahko privoščita tovrsten način življenja. Jima potovanja omogočajo prihranki ali delo, ki ga lahko opravljata na daljavo?

"Najin načrt je bil potovati le nekje med pol leta in letom, zato sva v tem obdobju potovala le s prihranki. Pozneje, ko sva ugotovila, da bi želela na takšen način potovati še dlje, pa sva oba našla delo na daljavo. Nisva redno zaposlena, a zasluživa dovolj, da si pokrijeva mesečne stroške. Tako vsako popoldne presediva za računalnikom, a nama to vseeno daje svobodo, ki nama je pri tem načinu življenja tako všeč," povesta.

Našla sta sicer tudi načine, kako med potovanjem kaj prihraniti, eden od njih je gotovo ta, da še nikoli nista prespala v kampu, na parkirišču za avtodome ali kjerkoli, kjer bi morala za prenočevanje plačati. Marsikdo ob tem privzdigne obrv – čakaj malo, ali to pomeni, da kampirata na črno?

"Ne, ne kampirava na črno, ker bi to pomenilo, da je to, kar počneva, nezakonito," odgovarjata. "Vendar pa je vsaj povsod v Evropi v avtodomu dovoljeno parkirati in prenočiti, če v bližini ni posebnega znaka, ki bi to prepovedoval."

Razlika je namreč med parkiranjem in kampiranjem, kar v primeru prenočevanja v šotoru, prikolici ali avtodomu pomeni, da zunaj postaviš tendo, mizo in stole, stopničko za v avtodom, pred vrati puščaš čevlje in tako dalje.

Če pa le parkiraš kjerkoli na parkirišču in v naravi in se zadržuješ znotraj avtodoma, je to dovoljeno. Ker ima njun avtodom vse potrebno, da jima ni treba zapuščati vozila (kuhinjo, kopalnico in posteljo), je to za njiju idealna rešitev. Parkirne prostore tako poiščeta s pomočjo aplikacije Park4Night ali jih locirata na satelitski sliki.

"Pred avtodomom uporabljava pripomočke za kampiranje edino v naravi, kjer nikogar ne motiva. Sta pa Slovenija in Hrvaška edini državi v Evropi, kjer je tovrstno kampiranje nek bavbav, saj nikjer drugje tudi s prej opisanim kampiranjem nimajo težav, dokler to seveda ni v središču mesta," dodajata.

Ko avtodom skoraj zdrsne v morje

Ker z njima po svetu potuje tudi psička, kraje navadno izbirata na podlagi temperature in možnosti za preživljanje časa v naravi. Pozimi se tako odpravijo na jug, na primer v Španijo, Grčijo ali Turčijo, poleti pa na sever ali v gore, denimo na Norveško ali v Gruzijo.

"Tudi sicer nama ni preveč do raziskovanja mest, zato smo veliko raje v naravi, nekje na samem, daleč od ponorelega sveta. Se pa letos pozimi podajamo v Afriko, kjer se bomo zaradi temperatur najverjetneje več ali manj držali obale."

Od držav, ki sta jih do zdaj obiskala, ju je najbolj navdušila Gruzija. "Kavkaz je res prekrasno gorovje, arhitektura in kultura pa sta drugačni od naše." V odličnem spominu pa jima bo ostala tudi Turčija, saj takšne gostoljubnosti nista doživela nikjer drugje. "V severnem in vzhodnem delu države, kjer je turistov zelo malo, so naju vabili na čaj, v vaseh so nama domačini mahali z nasmeškom na obrazu in nama prinašali dobrote, kot so domača jajca, še celo policisti so naju ustavili, da so nama zaželeli dobrodošlico in naju povprašali o našem potovanju."

V času potovanja se je kakopak nabralo tudi nemalo zanimivih anekdot, tudi takšnih, o katerih zdaj pripovedujeta z nasmeškom, v danem trenutku pa se jima situacija ni zdela pretirano zabavna. "Gotovo nama bo v spominu ostala prigoda s trajekta. Iz Turčije sva se v Evropo vrnila s trajektom, natančneje na otok Kos. Zapletlo se je že, ko sva želela Turčijo zapustiti, saj se je izkazalo, da je bil avtodom v državi dlje, kot je zakonsko dovoljeno – meja je tri mesece. Tako naju na trajekt niso spustili, saj sva morala za tistih nekaj dni plačati minimalno kazen, nekje okoli 30 €. Nove vozovnice nama sicer ni bilo potrebno kupiti, a ker se je to dogajalo v petek, pred ponedeljkom kazni nisva mogla plačati, ker je bil urad zaprt. Tako smo se na trajekt vkrcali šele v torek, ko je bilo zelo slabo vreme," skleneta prvi del pripovedi.

Njun avtodom je bil na trajektu edino vkrcano vozilo, a je bil trajekt zanj kljub temu premajhen, tako da rampe niso mogli v celoti zapreti. "Zadnji del kamperja je zato že skoraj visel nad zadnjim delom trajekta, poleg tega pa se je zaradi velikih valov in močnega vetra ves čas zibal in vozil nazaj in naprej. Kapitan se z nami ni ukvarjal, tako da sva ga morala sama privezati z vrvjo na tla in pod gume postaviti zagozde. K sreči je vožnja trajala le dobro uro in lahko si predstavljate najino veselje, ko smo zapeljali na trdna tla!"

Videti je lepo in brezskrbno, a je to daleč od resnice

Tako kot praktično vsak specifičen način življenja ima tudi življenje v avtodomu svoje slabosti, ki jih je potrebno vzeti v zakup.

"Ker ima avtodom le nekaj kvadratnih metrov, sva ves čas v istem, majhnem prostoru in potrebnega je kar nekaj prilagajanja. Ni na primer mogoče, da bi eden od naju naglas poslušal glasbo ali gledal, medtem ko bi drugi bral knjigo. Tudi med popoldnevi sva se morala prilagoditi, saj eden od naju med delom govori, kar drugega, ki piše, lahko zelo moti. A tudi tega sva se privadila, saj druge izbire nisva imela."

Vsakemu, ki sanja o tovrstni popotniški izkušnji, zato priporočata, naj najprej najame avtodom za krajšo pot in preveri, ali mu takšno življenje sploh ustreza.

"Na družbenih omrežjih je vse videti lepo in brezskrbno, pa je to daleč od resnice. Soočaš se z nenehnim iskanjem prenočišč ter mest za praznjenje in polnjenje vode, slabim vremenom, ki je v avtodomu lahko zelo neprijetno, reševanjem težav v tujini, kot so kupovanje lokalne SIM-kartice, urejanje dokumentov in tako dalje. Seveda je lahko zelo lepo, a moraš za uživanje nekaj stvari vzeti tudi v zakup," zaključujeta.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol