Gingerbread: popolno decembersko pecivo

14. 12. 2021, 08:30 | Praznujmo skupaj | Piše: Vid Legradić
Gingerbread: popolno decembersko pecivo (foto: profimedia) profimedia

Pojem gingerbread se nanaša na široko kategorijo pekovskih izdelkov, ki so sladkani z medom, sladkorjem ali melaso in začinjeni z ingverjem, klinčki, cimetom in podobnimi toplimi začimbami.

Po eni strani gingerbread ni tradicionalna slovenska stvar, ga pa globalizem vse bolj zanaša k nam. Po drugi strani pa pri nas zelo dobro poznamo dve podvrsti gingerbreada, ki ju imenujemo medenjaki in lect. Iz slednjega nastajajo rdeča lectarjeva srca, ki so narejena iz medenega testa. Zanj sta potrebni le dve osnovni sestavini: moka in med. K tema dvema se lahko dodajo še začimbe; cimet in nageljnove žbice.

V večini Evrope in v Severni Ameriki je gingerbread povezan z mesecem decembrom. Tudi pri nas je deloma tako, saj se lectova srca lahko podarjajo kot darilo ali pa se z njimi okrasi božično drevo.

Le kdo ne pozna ingverjevega moža (gingerbread man)? Ta popularen lik, neizogibno povezan z mesecem decembrom, se danes po svetu pojavlja kot ingverjev piškotek v človeški obliki. Ko se je leta 1875 ljudska zgodba prvič pojavila v tiskani obliki, je ingverjevo pecivo popularizirala do te mere, da si v zahodnem svetu brez vsaj enega grižljaja v »ingverjevo pecivo« decembra ne da več predstavljati. Zgodba o ingverjevem možu govori o osamljeni starki in starcu, njenem soprogu. Živela sta sama, v koči, globoko gozdu. Bila sta brez otrok, zato sta vse dneve in noči živela v samoti. V eni od teh noči se je ženi porodila ideja, da bi iz medenjakov naredila fantka.

Kljub koroni je svet še vedno globalen, zato ni prav nič čudnega, če ingverjevega moža najdemo v marsikateri trgovini. Lahko si ga seveda tudi spečemo in si naredimo december še bolj čaroben.

Obstaja pa še ena decembrska »gingerbred« tradicija, za katero je potrebno imeti, poleg pekarskih sposobnosti, še malček arhitekturne žilice.

Ko sta brata Grimm v 19. stoletju izdala svojo zbirko pravljic, je v Nemčiji postala priljubljena gradnja hišic iz medenjakov.

Hišice iz medenjakov so se sicer gradile že prej, a popularizirala jih je prav ena od Grimmovih pravljic, ki jo poznamo vsi: Janko in Metka. Otrokoma revnega drvarja, ki ju je mačeha odpeljala v gozd, je sprva s pomočjo kamenčkov uspelo najti pot domov. V drugem mačehinem poizkusu pa sta za seboj puščala krušne drobtine, kar se ni izkazalo za najboljšo strategijo. Izgubljena sta tavala po gozdu in naletela na hišico iz sladkarij, v kateri je živela čarovnica. Ta ju je sčasoma želela speči, a jo je Metki uspelo poriniti v peč. Otroka sta nato, obtežena z dragocenostmi iz sladkorne hišice, s pomočjo goloba in race našla pot domov.

Največja hiša iz medenjakov, Guinnessova rekorderka, je bila leta 2013 zgrajena v Teksasu. Piškoti in sladkarije so imeli skupno kalorično vrednost nekaj več kot 35 milijonov kalorij, hiša pa je bila dovolj velika za udobno bivanje petčlanske družine.

Čeprav se gingerbread oziroma ingverjevo-medena peciva od države do države razlikujejo, lahko prav vsakega povežemo z mesecem decembrom. Lahko so tankih oblik, kot na primer skandinavski pepparkakor ali nizozemske spekule. Lahko so debelejši in medeni, kot poljski pierniczki, češki perniki ali ruski prjaniki. Preliti s temno čokolado so še posebej okusni. Marsikje je tradicija izdelovanja teh peciv zaščitena umetnost. Po njih so znana mesta Nürnberg in Ulm v Nemčiji, Torun na Poljskem, Tula v Rusiji in Pardubice ter Pragi na Češkem. Gingerbreadi so lahko tudi zelo trdi. To so hrvaški licitarji ali v uvodu omenjeni slovenski lectarji.

Še najbolj jedilna oblika gingerbreada so klasični medenjaki. Tudi ti so prava decembrsko-praznična poslastica. Če jih že Miklavžu ne uspe speči, pa se morajo znajti na mizi vsaj preko prihajajočih božičnih praznikov. Recept za odlične medenjake si lahko preberete tukaj.

 

Vid Legradić
Popotnik in avtor knjig