Alenka Kesar, dolgoletna novinarka in avtorica, je po skoraj dveh desetletjih dela na televiziji obrnila nov list v življenju. V iskrenem pogovoru razkriva, kaj jo je vodilo k odhodu, kako danes gleda na medije in zakaj jo zgodbe ljudi še vedno tako močno zaznamujejo.
Po 18 letih soustvarjanja oddaje 24UR in priljubljene rubrike Vizita je Alenka Kesar pred časom zaprla pomembno poglavje svojega življenja. A odhod ni bil nenaden, temveč prepleten z osebnimi spremembami, novimi začetki in notranjim občutkom, da je čas, da gre naprej.
O vsem tem je iskreno spregovorila v spodnjem intervjuju, v katerem so se odprle še številne, tudi bolj osebne teme: kako je doživljala slovo od televizije, kakšen odnos ima danes do medijev, kaj jo je pripeljalo do ustvarjanja podkasta Zdravje z Alenko Kesar ter kako so jo zaznamovale zgodbe ljudi, ki jih je spremljala skozi svojo kariero. Dotaknili sva se tudi pisanja, odnosov in odločitev, ki človeka najbolj preoblikujejo. Več v nadaljevanju ...
Kdaj ste po vseh letih dela na televiziji prvič začutili, da je čas za odhod?
Moj odhod s televizije je sovpadel z velikimi spremembami v mojem zasebnem življenju. Po ločitvi sem začutila, da se na Pop TV ne počutim več tako domače kot nekoč. Nekaj se je premaknilo, tudi v meni. Odnosi, občutki, energija. "Medeni tedni" so bili nepreklicno mimo. In čeprav so trajali dolgo, sem vedela, da je čas za korak naprej.
Takrat sem dala odpoved, a Vizite nisem mogla kar spustiti iz rok. Ostala je del mene, zato sem jo ustvarjala še naprej, poleg pa delala še v marketinški agenciji svojega novega partnerja, s katerim sva se nekaj let za tem poročila. Še leto dni sem dihala z njo.
Potem pa so se na Pop TV odločili, da rubriko prevzame novinarka, ki je bila tam redno zaposlena. In takrat sem zares zaprla to poglavje. Po 18 letih dela v oddaji 24UR sem se poslovila. Ne naenkrat, ampak počasi. Tako, kot se poslavljajo stvari, ki so ti bile dolgo zelo blizu.
Je bil odhod s Pop TV osvobajajoč ali strašljiv?
Oboje. Da bom novinarka, sem vedela že zelo zgodaj. Spomnim se, da sem v spisu v 5. razredu zapisala: Želim si postati novinarka. Gobčna in malo frfotava. Očitno sem se že takrat dobro poznala. Tej poti sem potem sledila z glavo in s srcem. Vse, kar sem v življenju počela, je bilo na neki način povezano z novinarstvom. In prav Vizita, ki sem jo imela priložnost zasnovati in ustvarjati, je bila zame novinarstvo s smislom, tisto pravo, zaradi katerega sem sploh začela.
Ko sem odšla, mi ni bilo lahko. A karkoli sem počela, je v meni vedno znova odmevalo isto: novinarka si. In potem sem našla novo pot. V podkastu, ki ga od septembra ustvarjam na N1. Tam sem spet na svojem. Spet v svojem elementu. Kot riba v vodi.
Kaj si danes mislite o televiziji? Gre korak s časom ali so jo prehiteli drugi mediji, kot so na primer družbena omrežja?
Sem velika ljubiteljica televizije. Je moja zvesta sopotnica. Že zjutraj jo vklopim in ob njej pripravim zajtrk, spijem kavo, poslušam novice. Vmes dvignem pogled iznad računalnika, kaj tudi ujamem, a največkrat je tam kot ozadje, kot nekakšna stalnica dneva, nedvomno tudi trohica sentimenta. Ne mislim, da je televizija zastarela, mislim pa, da se mora na novo definirati. Ni je povozil čas, spremenila so se pričakovanja gledalcev.
Družbena omrežja vabijo drugače: s hitrimi, barvitimi vsebinami, z neznosnim tempom in nenehno potrebo po pozornosti. Televizija pa ostaja bolj počasna. In morda prav zato tudi drugačna. Sicer pa priznam, z novicami sem skoraj malo obsedena. Spremljam jih od jutra do večera, na vseh platformah.
Več kot 15 let ste spremljali novice o zdravju v rubriki Vizita. Je to na neki način oblikovalo tudi vaše mnenje, kar se tiče zdravstvene stroke? Na kakšen način?
Nedvomno. Z leti sem zdravstveni sistem spoznala zelo od blizu. Ne samo kot novinarka, ampak skoraj kot opazovalka od znotraj. Spoznala sem različne specializacije, vrhunske strokovnjake, prisostvovala operacijam, spremljala razvoj novih metod in bila zraven, ko so se dogajali res veliki preboji. Zato imam do medicine izjemno spoštovanje: do znanja, predanosti in tudi odgovornosti, ki jo nosijo zdravstveni delavci.
A hkrati sem zdravstvo spoznala tudi kot pacientka. Kot hči, ko je zbolela moja mama. Takrat vidiš še drugo plat. Ko enkrat vstopiš v sistem, imaš občutek, da si del dobro naoljenega stroja: poti so jasne, stvari tečejo. A priti do tega vstopa je lahko dolga, včasih tudi naporna pot.
In to je nekaj, kar se v Sloveniji vleče že leta. Kot novinarka sem zdravstvo spremljala 18 let in v tem času delala z enajstimi ministri. Vedno znova smo odpirali iste teme: čakalne dobe, pomanjkanje kadra, dostopnost. To je tisto kislo jabolko, v katero je ugriznil že marsikdo. In očitno bo treba še naprej gristi.
Pred meseci ste začeli voditi nov zdravstveni podkast Zdravje z Alenko Kesar. Kaj vas je pritegnilo k ustvarjanju podkasta?
Vedno sem vedela, da se bom vrnila pred kamere. To je prostor, kjer se počutim domače, kjer sem dolga leta ustvarjala in kjer imam največ izkušenj. Na neki način je to del mene. Ideja za podkast se je rodila precej spontano. Jeseni 2024 sem bila z možem Kamenkom na obisku na N1, in ko sem stopila v njihovo uredništvo, sem začutila zelo dober občutek, kot nekakšen "klik". Ekipa se mi je zdela domača, pristna. Po dolgem času sem pomislila: tukaj bi pa lahko ustvarjala.
Podkast Zdravje z Alenko Kesar je zame zelo naravno nadaljevanje Vizite. Še vedno želim ljudem približati zdravje na razumljiv, verodostojen in uporaben način. V kratkem času, v pol ure, skupaj z vrhunskimi strokovnjaki odpiramo ključna vprašanja, tako da jih ljudje lahko odnesejo s seboj v vsakdanje življenje. V resnici nikoli nisem zares odšla iz teh tem. Zdaj sem se samo vrnila tja, kjer se počutim najbolj jaz.
Katere zgodbe gostov so vas najbolj pretresle?
Zgodbe tistih, ki so se z vso močjo borili za življenje, pa jim na koncu ni uspelo. Te me najbolj zarežejo. Ena takih je bila zgodba koroškega kantavtorja, ki so mu presadili srce. Z ekipo smo ga obiskali nekaj let po operaciji. Sprejel nas je doma, pripravil pecivo in kavo, sedeli smo za mizo, se pogovarjali, smejali ... Posneli smo njegovo zgodbo, ki sem jo potem objavila na valentinovo.
Le nekaj dni pozneje mi je prijateljica Špela, danes je žal tudi ona pokojna, povedala, da je umrl. Spomnim se tiste tišine. Čez nekaj dni mi je pisal njegov sin. Napisal je, kako hvaležni so, da sem z zgodbo zaokrožila življenje njegovega očeta. Kako ponosen je bil. Takrat sem znova razumela, kako veliko težo imajo lahko naše zgodbe. In kako zelo ostanejo.
Pred kratkim ste izdali že četrto knjigo Še znam vrteti pedale. Gre za niz zgodb o ljudeh in trenutkih, ki so pri vas pustili sled. Kaj vas je najbolj zaznamovalo, da ste se odločili svoje občutke zliti na papir?
Navdih za to knjigo ni prišel nenadoma. Nabiral se je počasi. Ob ljudeh, ki sem jih srečevala, ob izkušnjah, ki so me oblikovale, in ob trenutkih, ki so se me dotaknili bolj, kot sem si bila pripravljena priznati. Z leti pridejo tudi spoznanja. Takšna, ki jih ne dobiš, ko življenje teče gladko, ampak takrat, ko te ustavi. Ko zaboli. In prav ti trenutki so me nekako prisilili, da sem začela pisati.
Še znam vrteti pedale je zato knjiga zgodb. O ljudeh, ki so v meni pustili sled. O drobnih, skoraj neopaznih trenutkih, ki so se v meni zasidrali globlje, kot se je videlo od zunaj. O trenutkih, ki so me ustavili, zlomili ali pa me potisnili naprej. Tudi naslov nosi svojo zgodbo. Je metafora vztrajanja in notranje moči. Govori o tem, da pridejo obdobja, ko se zdi, da obstaneš, da te življenje upočasni. A nekje v sebi še vedno veš, da znaš naprej. Da znaš "vrteti pedale". In to je pravzaprav bistvo knjige, kljub vsemu še vedno znati živeti. Z občutkom. Z zavedanjem. In s pogumom, da greš naprej.
Vas je kdaj strah, kako bodo ljudje sprejeli vašo iskrenost v knjigah?
Nikoli. Resnice in iskrenosti se ne bojim. Pišem o stvareh, ki se dogajajo večini ljudi, v tem nisem nobena izjema. Pravzaprav se mi zdi, da se bralci ravno v tej iskrenosti lahko prepoznajo. Se pa zelo jasno zavedam meja. O najbolj intimnih stvareh, ki se tičejo mene in moje družine, ne pišem. Nikoli ne bi prestopila te črte, ker je zame zaupanje znotraj družine nekaj svetega. Tisto, kar pride v knjigo, pa je odraz življenja, kot ga živimo vsi: z vsemi lepimi in težkimi trenutki.
Je bilo pisanje knjige za vas terapija ali kaj drugega?
Pisanje zame nikoli ni bila terapija v klasičnem smislu. Je pa nekaj, brez česar preprosto ne znam živeti. Od nekdaj pišem. Že kot deklica sem polnila debele zvezke z dnevniki: z občutki, ljudmi, dogodki. Pozneje so prišli prvi teksti za natečaje, za lokalni časopis, za različne prireditve. Pisanje je vedno bilo del mene. Ko močno čutim, pišem. In tako so nastajale tudi zgodbe za mojo zadnjo knjigo - počasi, organsko, brez načrta.
Pri pisanju ne razmišljam veliko o besedah. Samo sedem in začnem. Ko zgodbo začutim, jo moram spraviti na papir. Takrat je ne popravljam, ne analiziram, samo pustim, da steče. Morda je ravno v tem tudi nekaj terapevtskega. Ne zato, ker bi pisanje načrtno uporabljala kot terapijo, ampak zato, ker mi omogoča, da dam občutkom prostor.
Tudi vaš mož je pisatelj. Je on prvi, ki prebere osnutke knjige, ki je v nastajanju? Je tudi vaš največji kritik?
Nedvomno je moja največja opora. Kamenko je prvi, ki prebere moje tekste, in takrat sem kot na trnih. Hodim okoli njega, ga malo priganjam, sprašujem, kaj si misli ... njegovo mnenje mi res ogromno pomeni. Ni pa med tistimi, ki bi brali stvari sproti, med nastajanjem. Knjigo vedno prebere šele, ko je napisana v celoti. Človek ima samo enkrat priložnost za prvi vtis. In prav to mi je všeč. Ker vem, da ko jo prebere, jo zares začuti kot bralec.
Kaj je najpomembnejše, kar so vas naučili vaši odnosi?
Z leti vse bolj razumem, kako zelo nas zaznamujejo odnosi, v katerih odraščamo. Opazim, da se vse pogosteje vračam k stvarem, ki so bile del mojega otroštva, k malim obredom, navadam, načinom razmišljanja. In vedno znova ugotovim, kako zelo je imela moja mama prav.
Odnosi, ki jih živimo v primarni družini, nas oblikujejo bolj, kot si morda upamo priznati. Pogosto jih, hote ali nehote, prenašamo tudi v odnose, ki jih gradimo pozneje. Tudi sama čutim, da je to, kakšna sem danes, nastajalo že zelo zgodaj. In da z leti pravzaprav ne postajam nekdo drug, ampak vedno bolj jaz.
Kaj je bila najtežja odločitev v vašem življenju?
Najtežje odločitve so vedno tiste, pri katerih veš, da so pravilne, a bodo bolele. Zame je bila ena takih odločitev povezana z odhodom, tako zasebno kot tudi profesionalno. Ko zapreš poglavje, ki te je dolgo definiralo, in stopiš v nekaj neznanega. Takrat nimaš nobenih garancij, samo občutek, da moraš iti naprej. Takšne odločitve te pretresejo. Zamajejo ti tla pod nogami, a te hkrati naučijo največ o sebi. Danes vem, da so bile prav te najtežje odločitve tudi najbolj pomembne. Ker so me pripeljale bližje sebi.
