Aleš Novak: "Dogajanje želimo približati tudi ljudem, ki v gledališče morda sploh ne prihajajo"

Kaj vam pomeni priložnost, da ste lahko leta 2018 prevzeli vodenje festivala?

Privilegij je, da se lahko poklicno posvečam temu, kar počnem najraje, to je poglobljenemu spremljanju slovenske in tudi delčka tuje gledališke produkcije ter oblikovanju programa največjega slovenskega gledališkega festivala. In seveda tudi velika odgovornost do gledaliških ustvarjalcev in občinstva. To delo je navdihujoče in ustvarjalno, hvaležen sem, da imam to izjemno in izpolnjujočo priložnost. Pri tem je pomembna tudi majhna, vendar predana, izkušena in odgovorna festivalska ekipa. 

Kakšna je mednarodna razsežnost festivala?

V zadnjem obdobju se je festival začel odpirati tudi v mednarodni prostor, to se je začelo z obdobjem statusne ureditve festivala kot samostojne organizacijske enote SNG Maribor v času umetniške direktorice Alje Predan, te strateške usmeritve pa razvijamo tudi v zadnjih letih. Borštnikovo srečanje je sicer največji slovenski gledališki festival dramskega in postdramskega gledališča, na katerem so podeljene festivalske nagrade za vrhunske dosežke v slovenskem gledališču, vendar je mednarodno zasnovan. Ponuja izbor tujih gledaliških predstav, ki slovenskemu občinstvu in tudi slovenskim gledališkim ustvarjalcem omogočajo seznanitev in stik z izbranimi gledališkimi poetikami iz širšega mednarodnega prostora, ob tem festival obiskujejo tuji gostje, med njimi novinarji, kritiki, umetniški direktorji in drugi gledališki profesionalci, ki si ogledajo izbor vrhunskih slovenskih predstav, ki so prevedene in nadnaslovljene v angleški jezik in predstavljajo 'showcase' slovenskega gledališča. 

Katere pa so novosti letošnjega Borštnikovega srečanja?

Sklop aktivnosti za razvoj novih občinstev Mlado gledališče 2.0, ki ga pripravljamo od leta 2018, je dobil samostojni termin v mesecu maju, torej še pred osrednjim festivalskim delom.

Že sredi maja smo v sodelovanju s festivalom neodvisnega gledališča Prestopi organizirali gostovanje mednarodno uveljavljene britanske gledališke skupine Forced Entertainment. Letos uvajamo rezidenčnega festivalskega umetnika iz tujine, to je mednarodno uveljavljeni grški režiser in performer Evripides Laskaridis, ki bo za študente ljubljanske gledališke šole pripravil delavnico in predstavitev svojega ustvarjalnega dela, predvajali bomo dokumentarni film o nastajanju njegove zadnje predstave. Na festivalu gostujeta novi predstavi Pippa Delabona Ljubezen ter Alessandra Serre Vihar, obe veliki uspešnici evropskih festivalskih odrov, festivalsko dogajanje širimo na nova prizorišča, v Kulturno četrt Minoriti, pred knjigarnico Mariborka, v Vinagovo klet, eden od študentskih projektov se bo dogajal v mestnem središču. Dogajanje želimo približati tudi ljudem, ki v gledališče morda sploh ne prihajajo, ob tem pa podpreti nova javna kulturna prizorišča, ki so pomembna za razvoj kulturnega dogajanja v Mariboru, in oblikovati nova partnerstva in zavezništva na področju kulture. 

Kaj ponuja spremljevalni program?

Spremljevalni program dejansko sestavlja več vsebinskih sklopov, najprej so tukaj slovenske in tuje gledališke predstave po mojem izboru, te zaokrožujejo izbor predstav v tekmovalnem programu in jih je prav tako dvanajst, ob tem pa še obsežen niz aktivnosti na področjih refleksije gledališkega dogajanja, fotografske razstave, pogovori o predstavah in knjigah, gledališko-glasbeni dogodki, denimo koncerti Vite Mavrič in Janija Kovačiča Kontra - Alba, Aleša Štegra in Jureta Torija Moja vojna harmonika ter predstavitev novega albuma zasedbe Silence. 

V času festivala najbrž nimate veliko prostega časa. Kaj pa najraje počnete, kadar ga imate?

Moj običajni delovnik med letom je razpet med festivalsko pisarno dopoldan in gledališke predstave in strokovne dogodke ob večerih. Veliko sem na poti, največ seveda med Mariborom in Ljubljano, kjer je največ slovenskih gledaliških producentov. Udeležujem se gledaliških festivalov po Evropi, kadar mi čas in druge okoliščine to dopuščajo, pomembna razsežnost festivalskega programa so tudi tuje predstave in skušam si jih ogledati čim več, da bi imel dovolj vpogleda v aktualne gledališke trende tudi v naši soseščini. 

Obdobje pred festivalom pa od mene terja, da se začasno odpovem obiskovanju gledališča in se scela posvetim urejanju in koordiniranju zadnjih organizacijskih podrobnosti. Kadar imam prosti čas, se ukvarjam s športom in družino, uživam tudi v podvodnem ribolovu, navtiki in gorah.

Menda je tudi tek pomemben del vašega življenja. Kdaj ste se navdušili nad njim?

Pred približno petnajstimi leti sem ugotovil, da bi bilo koristno zame, če preneham s kajenjem, to razvado sem nadomestil s tekom, sprva rekreativnim, ker pa sem v tem vse bolj užival, sem tudi vedno več tekel. S prijatelji smo se začeli udeleževati rekreativnih tekaških prireditev in tekmovanj in zadeva se je pri meni razvila v resno in tudi skrajno disciplinirano aktivnost, ki sem se ji posvečal vse bolj sistematično. Sprva sem tekmoval v gorskih ultramaratonih, na razdaljah od 50 do 120 kilometrov, pozneje pa sem se usmeril v cestne maratone in polmaratone, ki tudi danes ostajajo moja temeljna tekaška disciplina. V obdobjih, ko so moji treningi na vrhuncu, tedensko pretečem med 100 in 140 kilometri in se tudi na nekaterih mednarodnih maratonih uvrščam pri vrhu svoje starostne kategorije.

Konec lanskega leta sem pri 49 letih maraton odtekel v času 2 uri 46 minut, kar je kar dober rezultat za nekoga, ki se je s športom začel resno ukvarjati pri 35 letih. Zdaj, v času tik pred festivalom, skorajda ne tečem, ker sta vsa moja pozornost in energija drugje. Morda bom v prihodnje nekoliko zmanjšal svoje tekaške ambicije in tekel bolj za užitek in ohranjanje kondicije, bomo videli, kakšne izzive in navdih bo prineslo življenje.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord