Aljoša Bagola: "Najti potrpežljivost mladih, da zmorejo držati knjigo, je pravzaprav že redkost"

Njegov prvenec Kako izgoreti ... in vzeti življenje v svoje roke je nemudoma postal izjemna prodajna uspešnica, prav tako gre po isti poti tudi knjiga Srečo, prosim. V nadaljevanju si preberite pogovor z Aljošo Bagolo, ki med drugim opozarja, da mladi vse manj berejo knjige. Hkrati pa deli tudi izkušnjo, kako se je lotil pisanja knjižnega prvenca.

Kako prepoznati vsebino zgodbe, ki je potencialna za knjigo?

V tem sodobnem svetu je treba začeti s tem, kaj sploh je zgodba. Danes smo vsi pod vtisom družbenih omrežij, ki nam ponujajo, da posnetek svojega zajtrka ali sprehod s psom označimo kot zgodbo. To z njo nima nobene zveze. Zgodba ima vedno strukturo, zgodba ima ritem, uvod, dramatizacijo, zaplet in razplet, in to so v bistvu prvi kriteriji, ki sodobnim generacijam lahko še vedno pomagajo. Pri pisanju gre za dolgoletno prizadevanje. Kilometrina, ki jo nabiraš skozi leta, je zelo pomembna. Zato je pomembno znova in znova pisati, kaj predelati in kaj zavreči stran, kajti vsaka dobra ideja lahko velikokrat počiva na kupu zmečkanega papirja, kjer so ostale ideje, ki morda niso bile nikoli vredne.

Kako je v Sloveniji poskrbljeno za mlade pisatelje? Imajo priložnosti?

Mladi vse manj berejo knjige. Kot digitalni domorodci se zatekajo v digitalne tehnologije in cikli pozornosti so izrazito skrajšani. Najti potrpežljivost mladih, da zmorejo držati knjigo, je pravzaprav že redkost. Posledično so se pojavili drugi formati kopičenja, kot so TikTok in drugi mikroformati, kjer lahko neko zgodbo izpovejo v petih sekundah. Zagotovo imamo dobre institucije, ki že zelo dolgo podpirajo knjige na pravi način. Založbe, ki se že tako dolgo kalijo na trgu. Upam, da prepoznajo, da mladi s svojimi svežimi idejami in pristopi zagotovo najdejo zanimive hibridne formate – če ne ravno, kar se same knjige tiče, pa zagotovo njene promocije.

Kako se lotiti pisanja?

Sam sem svojo knjigo začel pisati zaradi izkušnje z izgorelostjo. To bi lahko označili kot nekakšno tlakovanje proti okrevanju in hkrati mojo zaprisego, da ko okrevam, o tem napišem tudi knjigo. Ko sem zlomljen ležal v postelji in iskal neke vzornike, ki se jim je že kaj takšnega zgodilo, sem si zadal, da o svoji izkušnji napišem knjigo, saj je tudi Google o tem precej molčal. Doživel sem odličen odziv javnosti in moram reči, da na žalost, če ta fenomen ne bi bil tako razširjen, seveda tudi odziva ne bi bilo v takšnem smislu. Izkoristite začetni entuziazem, ki se pojavi pri vsaki stvari in človeka prime tako močno, da vse dela z navdušenjem. Ampak tudi tukaj se je treba zavedati, da ta enkrat splahni. Mladim pisateljem in pisateljicam na dušo polagam, da si v dnevu najdejo čas in si ga določijo za pisanje knjige. Pisanja naj se lotijo disciplinirano in vsak dan znova. Ni pomembno, ali je sobota ali nedelja, pomembno pa je, da poslušajo svoje telo in si vzamejo predah, ko to res potrebujejo.

Kaj pa če pisatelj naleti na blokado?

K sreči se to meni ni zgodilo, saj sem kar 20 let delal na vrhunski ravni ustvarjalnosti in tam to ne pride v poštev. Posledično sem lahko zaupal svojemu notranjemu viru in navdihu. Zdi se mi, da se blokada zgodi takrat, ko v nekaj ne verjameš dovolj dobro ali pa ko posameznik kot avtor ni razčistil nekih stvari, ki ga ovirajo ali sabotirajo. Takrat potlačene vsebine butnejo nazaj v obliki nekih blokad. Zato začnite v prazno s prvo besedo, potem drugo, tretjo in kmalu bo steklo. Če si sam pri sebi ves čas govoriš, da imaš blokado, si potem sam svoja radirka. Pomembno je, da se priklopiš na vir navdiha, se zavedaš, da si zgolj antena, in ko najdeš frekvenco ustvarjanja, si zaupaš in si hvaležen za ustvarjanje. Ker če kakšen dan vstaneš z levo nogo in posledično zaradi tega tisti dan sploh ne začneš, je to potem popolnoma tvoje maslo.

Kaj bi bil vaš prvi nasvet nadobudnemu pisatelju?

Mislim, da je ob tem, ko pišeš, pomembno tudi to, da ogromno bereš. Res ogromno stvari je že napisanih in ne želim promovirati plagiatorstva. Verjamem, da ima vsak od nas v sebi nekaj edinstvenega. Pomembno je, da to pravilno zaviješ v besede, ki se dotaknejo tudi drugih, ter jih osvetliš na popolnoma drugačen način. Naloga vsake generacije je, da ljudem približa nov, svež način. 

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ