Ana Dolinar Horvat o svojem odraščanju: "Bilo je veliko iskanja, utapljanja v substancah, promiskuitete, sramu ..."

Slovenska filmska in gledališka igralka Ana Dolinar Horvat je bila včasih prepoznavna predvsem zaradi svoje igralske kariere, a se je to odločila za nekaj časa postaviti na stranski tir in se posvetiti raziskovanju tematik, povezanih z ženskostjo, materinstvom, odnosom med spoloma, pa tudi travmami.

O tematikah, o katerih mnogi raje molčijo, govori v svojem priljubljenem podkastu Mater; nedavno se je končala prva sezona, v kateri je še posebej odmevala njena boleča izpoved, da je bila kot otrok spolno zlorabljena.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Ana Doliinar (@anadolinarhorvat)

Marsikaj bolečega pa je Dolinarjeva delila tudi v zadnjem intervjuju za Ono Plus. Odkrito je spregovorila o tem, da je trenutno obdobje, ko njeni hčerki vstopata v puberteto, zanjo težko. "Začenjata raziskovati svojo pot v ženskost, seksualnost. Opažam, da v meni to prebuja stisko in strah, neke na videz neracionalne strahove. V prsi se mi takoj prikrade tesnoba, strah, da bosta ranjeni, da bosta živeli mojo zgodbo pubertete, pubertete, ki je bila silno neprijetna," je bila iskrena.

Njeno puberteto je po njenih besedah zaznamovalo "veliko iskanja, utapljanja v substancah, da bi zadušila močna čustva, promiskuitete, bežanja od sebe, svojega telesa, veliko sramu." Presenetila je tudi s priznanjem, da se veliko dogodkov iz tega obdobja sploh ne spomni.

"Gledam ju, deklici moji, kako se odpirata svetu, jaz pa si v resnici želim, da bi še malo počakali, v popkih zaprti. Veliko premišljujem o tem, kako močno nas definirajo travmatični dogodki. Radi bi verjeli, da je dovolj, če o spolni zlorabi, spolnem napadu spregovorimo, potem pa čudežno ozdravimo. Žal ni tako. Posegi v ženska telesa so tako kompleksni, da ostajajo z nami vse življenje. Te travme živijo v nas," je še opozorila.

"Ženske moramo biti jezne"

Po začetku gibanja JazTudi se je tudi v Sloveniji odprlo več prostora za to, da ženske, ki so bile na kakršen koli način zlorabljene, spregovorijo, da se prevprašajo razmerja moči in podobno. Nenazadnje se je zgodila tudi redefinicija kaznivega dejanja in posilstva po modelu Samo ja pomeni ja. Vendar Ana Dolinar Horvat kljub temu meni, da so manjše spremembe v družbi sicer opazne, a da to nikakor ni dovolj. Ženske so zato ne glede na komentarje moških, da "so zdaj lahko upravičeno napadeni za vsako malenkost", upravičeno jezne in bi morale biti še naprej.

"Lahko smo jezne. Moramo biti jezne. Še vedno. Jezne zaradi vseh ponižanj, zlorab, bolečine, ki jo nosijo naše zgodbe. Verjamem, da je jeza lahko zelo produktivno čustvo, ki s sabo nosi energijo spremembe, premika, akcije. Zato je jezna ženska nekaj, česar se moški najbolj bojijo. Ženska jeza spreminja svet in že od nekdaj se ob njej pojavlja želja, da jo je treba nemudoma utišati," je prepričana.

Zato jezne ženske pogosto poslušajo, da so histerične in da se morajo samo malce pomiriti. Po drugi strani pa jih imajo vsi radi, ko so mehke, mirne, v vlogi pasivne žrtve, plena. "Zato imamo velikokrat otežen dostop do svoje jeze, ker smo naučene, da moramo biti pridne, prijazne, ustrežljive. In da je jeza toksično čustvo. Vendar je ne smemo zamenjevati z agresijo. Jeza ni nasilje," je še poudarila igralka.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere