Anuška Cerovšek Beltram: Zgodba o Mali terasi

Zgodba o Mali terasi se ni začela čez noč, pred 15 leti sta z možem ustanovila potovalno agencijo STA potovanja, pet let pozneje ste poleg odprli kavarno, zdaj, po petih letih, pa še bistro. Kaj vas je gnalo k odprtju bistroja?

Anuška: Izhajala sva iz ljubezni do potovanj in zanimanja za hrano na potovanjih, saj vse več ljudi potuje zaradi raziskovanja kulinarike. Tudi midva z možem veliko potujeva in preizkušava hrano, mož je sicer večji gurman kot jaz, meni je bolj pomembno, kako je hrana servirana. Ker naju zanimajo tudi trendi, sva razmišljala, kaj bi še lahko popestrilo ponudbo na naši terasi. Kavarna je bila zanimiva bolj mladim, ker ponujamo 40 vrst piva, in to po zelo ugodnih cenah, Mala terasa pa je pritegnila vse, ki delajo v Ljubljani in iščejo zdravo lahko prehrano. Ta koncept prehranjevanja sva zaznala na potovanjih in ga takoj povezala s podjetjem, saj bi tak bistro lahko olajšal prehranjevanje tudi najinim zaposlenim, da bi prišli do dobrega, hitrega in zdravega kosila, pa jim ne bi bilo treba za to daleč.

Po čem se ponudba razlikuje od ponudbe drugih ponudnikov prehrane v centru prestolnice?

Anuška: V nekaj letih se je Ljubljana zelo razvila, različne ponudbe je čedalje več. Mi smo izbrali poseben koncept zdrave hitre prehrane. Po eni strani je naša ponudba omejena, a še vedno je precej izbire – na voljo so štiri kombinacije menijev s piščancem, lososom, sirom in vegetarijanska različica, ki se kombinirajo z divjim rižem ali solato, lahko si naročite hambič (sendvič in hamburger v enem, op. a.) ali pa glavno jed, ki se kombinira s krompirčkom, ob kosilu se postrežeta tudi juha in sladica.

Katera jed je vam najljubša?

Anuška: Jaz imam najraje divji riž z lososom in solato s piščancem. Rada pojem lahko kosilo, da si lahko po njem privoščim še kavo in sladico.

Pripravo receptov ste zaupali kuharju Zdravku Andželevskemu, zakaj prav njemu?

Anuška: Med nami se je že pred leti vzpostavil prijateljski odnos, saj sva z možem prijateljevala z njegovim bratom in sva ob tem spremljala tudi njegovo zgodbo. Navdušil naju je z inovativnostjo, in ko se je preselil v Ljubljano, smo začeli sodelovati.

V bistroju hrano naročiš in jo tudi sam prineseš do mize, na koncu pa tudi pospraviš za sabo – zakaj tak pristop?

Anuška: Gre za osnovni koncept hitre prehrane, mi pa smo hoteli obiskovalcu ponuditi tudi drugačno izkušnjo, kot je je vajen.

Pa so obiskovalci zaradi tega kaj zmedeni?

Anuška: Ja, so. Ko prvič pridejo, so. Zanimiva je povezava tega koncepta z obiskom tuje države. Ko si v tujini, si tudi vedno malo zmeden, vse je neznano ... In tukaj gre za enako izkušnjo, ki pa je seveda prijetna in povezana z zdravo hrano.

Kako pa je z odpadki, ki jih ustvarja tak način postrežbe, jih lahko reciklirate?

Anuška: Vse razen pladnjev lahko recikliramo. Hrana je postrežena v reciklirni embalaži, pribor je iz koruze, čeprav to sploh ni videti. Edino plastične kozarce, ki smo jih imeli na začetku, smo nadomestili s steklenimi, da se ne ustvarja preveč odpada.

Rob terase krasijo dišavnice, so samo za okras?

Anuška: Ne, ne, kuhar jih vsakodnevno uporablja v receptih.

Bi bili na gosta kaj hudi, če bi si postregel s kakšno vejico zelenja?

Anuška: Nikakor ne. Bolj smo hudi, če kdo v zemlji ugasne cigareto.

Ker je vaše delo povezano v prvi vrsti s potovanji, me zanima, ali boste prirejali tudi kakšna potopisna predavanja?

Anuška: V kavarni poleg Male terase bodo vsako drugo sredo potekala potopisna predavanja. Začnemo s študijskim letom v oktobru in jih prirejamo do konca maja. Katera predavanja potekajo, objavljamo na spletni strani potovalne agencije in obveščamo na socialnih omrežjih.

Glede na to, da je organizacija potovanj del vašega življenja, me zanima, ali z možem Marjanom, odkar imate hčerko Avo in sina Tristana, še vedno potujete po svetu?

Anuška: Si vzamemo čas tudi za potovanja, seveda. Je pa drugače potovati z otrokoma, saj je treba dejavnosti prilagajati njima.

Koliko časa pa podjetje zdrži brez vajinega vodstva?

Anuška: Tri tedne, lahko tudi ves mesec. Saj ne odklopiva popolnoma, ob sodobnih napravah je to skoraj nemogoče. (Smeh). Zavedava se, da je treba z zaposlenimi negovati odnose, v našem podjetju smo si enakopravni in med najino odsotnostjo zaposleni poskrbijo, da delo poteka nemoteno. Je pa zanimivo, da sva, ko sva v agenciji delala še sama, med potovanji po svetu agencijo kar zaprla.

Kako pa so se na to odzvale stranke?

Anuška: Navadile so se. Najin moto je bil, če midva ne moreva uživati v potovanjih, jih ne bova mogla prodajati. Če delaš v turističnem sektorju, moraš v potovanjih znati tudi uživati.

Poleg podjetniških obveznosti ste še vedno vpeti v izobraževalni proces, ste magistrsko nalogo na temo platform množičnega financiranja že zaključili?

Anuška: Sem, v juniju sem imela zagovor in magisterij uspešno zaključila.

Z Blažem Jemcem ste zasnovali tudi platformo množičnega financiranja za turizem in potovanja Travelstarter – kako se je ta platforma po dobrem letu prijela pri nas in kako v tujini?

Anuška: Ta projekt se premika zelo počasi, ne samo pri nas, tudi v tujini. Množično financiranje je tak posebni fenomen, določena generacija mu sledi, ne pa vsi, sploh v segmentu turizma je kot neka neznanka. Zato ljudi izobražujemo. Mi smo s tem projektom želeli pomagati lokalnim zgodbam v svet, saj jih prek platforme predstavljamo globalno.

Koliko pa so slovenski turistični ponudniki odprti za tak koncept?

Anuška: Slovenija je v tem smislu zelo atraktivna in domačih ponudnikov, ki lahko navdušijo s svojo ponudbo, je precej, ampak pri tem je problematična bolj stran podpornikov, zato je treba vsako kampanjo zelo dobro načrtovati in jih privabiti s posebnostmi, ki jih Slovenija premore zelo veliko.

Tekst: Metka Pravst. Foto: Igor Zaplatil.