Fotografska monografija Naša jeza je brezmejna (demonstracije 1968–2020)

Tone Stojko, legendarni slovenski fotograf in nagrajenec Prešernovega sklada, se je v nenavadnem letu 2020 na sicer okrnjeni in hkrati zelo obiskani fotografski razstavi na prostem predstavil z izborom svojih fotografij demonstracij. Motivi množic in posameznikov, ki so javno izražali svoje razpoloženje, navadno v znak protesta, so zrli z razstavnih panojev pred stavbo Muzeja novejše zgodovine Slovenije, kjer že od leta 2007 hranijo del njegovega fotografskega fonda.

Bili so uvod v nastanek in povabilo k ogledu in branju Stojkove fotografske monografije, ki je sedaj pred vami.

O MONOGRAFIJI:

Že več let načrtovana knjižna predstavitev tematskega opusa demonstracij Toneta Stojka je v sodelovanju Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Mladinske knjige sedaj izšla. Izredno aktualna monografija na 360 straneh je tematsko bogata in motivno raznolika kronološka foto zgodba zadnjih petdeset let demonstracij skozi fotografski objektiv Toneta Stojka. Je vizualen, tako črno-bel kot barven sprehod po demonstracijah v slovenskem, jugoslovanskem in srednjeevropskem prostoru, ki ga spremljajo besedila eminentnih avtorjev različnih profilov ter krajša pojasnjevalna besedila o posameznih demonstracijah. V kronološkem zaporedju in v petih sklopih se pred bralcem odvijajo zgodbe od prvih Stojkovih analogno ovekovečenih študentskih demonstracij leta 1968 do novih, barvnih in digitalnih fotografskih zapisov demonstriranja v »koronavirusnem« letu 2020.

Monografijo so skupaj s Tonetom Stojkom pripravili v Muzeju novejše zgodovine Slovenije (sourednica in avtorica tekstov Nataša Strlič, fotografa Sašo Kovačič in Sarah Poženel, oblikovalec Tomaž Perme), kjer hranijo tudi preko 60.000 črno-belih negativov, ki jih je večinoma ustvaril kot dolgoletni fotograf in urednik fotografije tednika Mladine med letoma 1971 in 1994.

Poleg črno-belih »analognih« fotografij 20. stoletja so v monografiji na ogled tudi Stojkove barvne in digitalne fotografije demonstracij 21. stoletja.

Tone Stojko, samoiniciativni garač, je bil namreč s sprva skromno, nato pa vedno bolj sofisticirano fotografsko opremo, obvezno prenosno lestvijo ter izjemnim občutkom za sosledje dogodkov vedno znova na pravem mestu. Tudi takrat, ko je med množico protestniških transparentov v objektiv svojega fotoaparata ujel tistega z napisom »Naša jeza je brezmejna«.

Večina prvega črno-belega sklopa fotografij demonstracij je nastala v takratni republiški prestolnici, Ljubljani, a Stojko se je gibal tudi po drugih lokacijah, kjer se je pisala zgodovina. Med demonstranti in stavkajočimi rudarji na Kosovu leta 1988 in 1989, bil je v Pragi v času žametne revolucije in mirnega prehoda Češkoslovaške v demokracijo. Zabeležil je tako zmagoslavje srbskega vodje Slobodana Miloševića na beograjskem Ušću leta 1988 kot tudi demonstracije srbske opozicije v jugoslovanski prestolnici tik pred koncem skupne države marca 1991. Po skoraj 2000 posnetkih, ki jih je med obrambno vojno leta 1991 ustvaril po Sloveniji, se je avgusta 1991 odpravil še v popučistično Moskvo.

Drugi sklop v monografiji predstavljenih protestnih fotografij, ki jih hrani avtor, so večinoma barvne, digitalne fotografije demonstracij 21. stoletja, ustvarjene v državni prestolnici. Podobe demonstrantov različnih generacij, družbenih in poklicnih skupin ter prepričanj so hkrati izreden vpogled v aktualno domače  in svetovno dogajanje. Vseslovenske ljudske vstaje v letih 2012 in 2013, demonstracije v podporo Janeza Janše pred ljubljansko sodno palačo, stavke gasilcev, policistov, šolnikov, demonstracije za migrante in proti njim ter ekološke demonstracije, spodbujene z idejami mlade aktivistke Grete Thunberg NI PLANETA B (2019), so le drobec motivov, ki jih je Stojko s svojim fotoaparatom zabeležil pred nenavadnim letom 2020 in so na ogled v monografiji. Njegov fotografskoprotestni fond se je z začetkom epidemije novega koronavirusa povečal, njegovo poslanstvo kronista je postalo še intenzivnejše.

Različne in povsem nove načine demonstriranja je Stojko dokumentiral vse od aprila do konca leta 2020. Njihov izbor tudi zaključuje monografijo več kot polstoletnega spremljanja protestnega dogajanja skozi objektiv fotoaparata Toneta Stojka.

• Priprava monografije: Muzej novejše zgodovine Slovenije
• Avtor fotografij: Tone Stojko
• Avtorji prispevkov: dr. Mladen Dolar, dr. Rudi Rizman, Ervin Hladnik - Milharčič, dr. Vlado Miheljak in dr. Ali Žerdin, Aljoša Masten, Nataša Strlič
• Priprava fotografij: Tone Stojko, Sašo Kovačič, Sarah Poženel
• Oblikovanje monografije: Tomaž Perme
• Lektoriranje: Irena Destovnik
• Knjiga je izšla v sozaložništvu Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Mladinske knjige Založbe, d. d.

O TONETU STOJKU:

Mojster fotografije Tone Stojko je rojen na obletnico koroškega plebiscita leta 1947 v Strezetini v Slovenskih goricah.

Otroštvo je skupaj z bratom preživel pri babici, najstniška leta z mamo samohranilko na mariborskem Lentu. Vsakdanjik mariborskega obrežja v petdesetih in začetku šestdesetih 20. stoletja mu je ponujal številne motive in iztočnice za njegove prve pesniške poskuse ter ga spodbudil h kasnejšemu dolgoletnemu fotografskemu dokumentiranju demonstracij. Po končani Tehniški srednji šoli v Mariboru je odšel na študij novinarstva v Ljubljano. Ob študijskih obveznostih je delal tudi na Radioteleviziji Ljubljana. Hkrati se je priključil skupini najboljših fotografov, zbranih v Fotogrupi Šolt. To ga je nedvomno oblikovalo, kakor tudi delo pri študentskem časopisu Tribuna, kjer ga je posrkala intelektualna in umetniška širina njenih sodelavcev. V Tribuni je objavil tudi svoje prve fotografije demonstracij.

Januarja 1971 je za naslednjih 25 let in 4 mesece postal urednik fotografije in fotograf tednika Mladina. Nabor objavljenih fotografij je dvignil na višjo raven in ga aktualiziral ter postavil visoka merila preostalim časopisnim medijem. Vzporedno s svojo poklicno kariero je vseskozi deloval na področjih, ki so mu bila osebnostno blizu. Konec leta 1971 je izšel njegov literarni prvenec, knjiga novel Zadnja molitev. Leto 1974 je zanj prelomno v več pomenih. Poroči se s pevko Neco Falk, odpre prvo veliko razstavo fotografij Zgodba o nekem življenju, prejme naziv mojster fotografije in postane oče sinu Simonu. Sedemdeseta so v znamenju portretiranja Alfreda Hitchcocka in Johna Lennona, nagrajene reportaže o hipijih ter serije abstraktnih fotografij »Telo v igri«. Konec desetletja in v začetku novega se predstavi z več motivno raznolikimi razstavami. Prvo polovico osemdesetih se poleg delovanja pri Mladini vedno bolj posveča sistematičnemu dokumentiranju dogajanja na ljubljanskih gledaliških odrih. Leta 1983 je v ljubljanskem gledališču Glej prva postavitev razstave Gledališka fotografija, ki mu prinese nagrado Prešernovega sklada. Nagrado »pretopi« v videokamero in gledališko dokumentiranje nadaljuje s snemanjem predstav slovenskih gledališč. Sodeluje pri snemanju plošče Nece Falk Najjači ostaju v Londonu in pri legendarnem glasbenem projektu Maček Muri in muca Maca. Razstavno je prisoten tudi v francoski prestolnici (fotografije Empty Rooms et les photos théâtrales de Tone Stojko).

V stampedu dogodkov druge polovice osemdesetih let preteklega stoletja se Stojko s svojim fotoaparatom skoraj preroško giblje po osrednjih lokacijah dogajanj. Naj bo to Unionska dvorana in ustanovitev prve zveze (Slovenske kmečke zveze), center Ljubljane in v tajnosti posneta aretacija Janeza Janše (prva fotografija politične aretacije v slovenskem prostoru) ali skoraj dnevno dokumentiranje junijskega in julijskega vrenja v slovenski prestolnici po aretacijah četverice in množičnem odzivu slovenske javnosti nanje – vse to in še veliko več le v letu 1988.

Bil je spremljevalec porajanja novih demokratičnih procesov, ki so privedli do aprilskih volitev in majskega konstituiranja demokratično izvoljene skupščine in posledično imenovane vlade. Stojko je kronološko beležil korake v nastajanju nove države, bil je prisoten pri aktu njene osamosvojitve, razglasitvi in posledični obrambi. Gibal se je po kriznih točkah 10-dnevne obrambe Slovenije, od Vrtojbe do Gornje Radgone – rezultat slednjega je skoraj 2000 posnetkov, ki jih v sklopu več kot 60.000 negativov iz obdobja 1968–1994 hranimo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. A to je tudi čas, v katerem je miselno zaključil z reportažno fotografijo. Smrt dveh avstrijskih novinarjev na stezi brniškega letališča, ki ji je bil priča, je na njem nedvomno pustila sled.

V začetku devetdesetih se je še aktivneje posvetil fotografiranju in snemanju gledaliških predstav, kar ga je poleg dokumentiranja različnih vrst demonstracij očaralo in zaznamovalo že v njegovih fotografskih začetkih.

Ob koncu tisočletja se je podal še v morske globine. Nova strast je postalo podvodno snemanje. Začetek novega tisočletja zaznamujejo Stojkovi vrhunski portreti Prešernovih nagrajencev.

Tone Stojko je avtor vrste uspešnih, tematsko in slogovno različnih razstav, knjižnih objav in nosilec številnih nagrad. Njegovo fotografsko gradivo danes hrani več inštitucij: Muzej novejše zgodovine Slovenije, SLOGI – Gledališki muzej, Galerija Prešernovih nagrajencev v Kranju …

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord