Andrej Žust: Slovenec, ki igra v znameniti Berlinski filharmoniji

Dolga leta je bil Andrej Žust solo rogist orkestra Slovenske filharmonije, sodeloval je tudi s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in z Orkestrom Ljubljanske opere. Nato pa se je leta 2011 udeležil "usodne avdicije" pri berlinskih filharmonikih, s katerimi so sodelovala najvidnejša imena klasične glasbe - od Hansa von Bülowa, Wilhelma Furtwänglerja, Sergiuja Celibidacheja do Herberta von Karajana in Claudia Abbada.

Najprej se je moral kot vsak kandidat, ki je hotel na avdicijo, prijaviti na razpis, nato je sekcija rogov pregledala prijave in odločila, koga bodo povabili. 

Od okoli 100 prijavljenih je bilo na dvostopenjski preizkus nazadnje povabljenih okoli 30 glasbenikov, od teh jih je v glavno avdicijo napredovalo 13. Na koncu so izbrali njega!

Žustu so se izpolnile sanje, igranje v elitnem orkestru pa mu je v vseh pogledih zaznamovalo tako glasbeno kot življenjsko pot.

Kot del sekcije za rog ste že več kot deset let član Berlinskih filharmonikov, ki velja za eno najboljših in najuglednejših zasedb na svetu. Kakšni so bili vaši začetki, ste se takoj ujeli z orkestrom, se še spomnite prvih opažanj, presenečenj, ste naleteli tudi na kakšne težave?   

Spominjam se prvega projekta z orkestrom. Dirigiral je Seidži Ozava, igrali smo Bruknerjevo prvo simfonijo. Bil sem zelo na trnih, tako sem bil v filharmoniji že dve uri pred začetkom vaje. Najbolj me je presenetilo, da kar nekaj ljudi ni bilo pripravljenih na vajo. Dogajale so se napake, napačni vstopi. Vendar je bilo na drugi vaji že vse brez napak.  

"V Berlinu sem že 13 let, a še vedno uživam v svojem delu v orkestru. Za zdaj me nikamor ne vleče." 

Menda ste se hitro zaljubili v samo mesto ... Kaj je bilo tisto, kar vas je kot glasbenika, pa tudi kot osebo v Berlinu najbolj pritegnilo?  

Berlin je v primerjavi z Ljubljano res ogromen. Predvsem na kulturnem področju ponuja veliko. Tu so 3 operne hiše, 5 simfoničnih orkestrov, zabavni orkestri (muzikal, kabaret), tudi za alternativno sceno je poskrbljeno. Klubska scena je ena najboljših na svetu, imajo odlične muzeje in galerije. Skratka, vse te stvari so me takoj pritegnile in zelo hitro sem ga vzljubil.  

Je pandemija kakorkoli vplivala na delovanje Berlinske filharmonije? Nemci so namreč znani kot izjemno zvesti obiskovalci kulturnih prireditev ...  

Korona je na začetku zelo prizadela berlinsko kulturno sceno. Vse prireditve in koncerti so bili za kar nekaj časa odpovedani. A naš orkester je imel srečo, saj smo lahko prek naše spletne platforme Digital Koncert Hall (Digitalna koncertna dvorana) delovali brez prekinitve. Morali smo se 4-5 krat tedensko testirati, držati distanco na odru in v zaodrju, a smo lahko vadili in igrali koncerte prek spleta.  

"Ko smo po dolgem času zopet lahko imeli občinstvo, so karte pošle v nekaj minutah."

Ljudje so bili tako zelo željni glasbe in bil je res čaroben občutek igrati pred občinstvom, ki nas je nagradilo s stoječimi ovacijami.

Berlinski filharmoniki so letos v Ljubljani nastopili prvič po 120 letih, v zasedbi ste bili seveda tudi vi. Kako ste se počutili ob tem nastopu doma s celotnim berlinskim korpusom? Se radi vračate na slovenske odre in pred slovensko občinstvo?  

Februarsko gostovanje orkestra Berlinske filharmonije je bilo zame res nekaj posebnega. Skoraj deset let sem bil član orkestra Slovenske filharmonije, s katerim smo v Cankarjevem domu odigrali zelo veliko koncertov, na katere imam zelo lepe spomine. V zelo lepem spominu mi bo ostal tudi februarski koncert.   

"In prav zaradi tople slovenske publike in odličnih festivalov se izredno rad vračam na domače odre."  

Na žalost je bilo zaradi koronskih ukrepov dovoljeno zapolniti samo polovico sedežev občinstva. A nas je slovensko občinstvo po koncu koncerta nagradilo z bogatim in toplim aplavzom.

Kaj pa vas je to poletje pripeljalo v Slovenijo in koliko časa se boste mudili tu?

Kot vsako leto nas kot družino (tudi žena je znana slovenska flavtistka Brina Kafol Žust) poleti vleče iz Berlina proti jugu. Najprej v Slovenijo, kjer obiščemo starše, stare starše, prijatelje. Nato se odpravimo na družinski morski oddih, po navadi kar v sosednjo Hrvaško. Letos imam poleg dopusta, tudi nekaj koncertov po Sloveniji, katerih se zelo veselim. Konec avgusta pa zopet začnem sezono z orkestrom Berlinske Filharmonije.  

Poletne šolske počitnice v Nemčiji so malce krajše kot v Sloveniji (6 tednov), tako da jih poskušamo kar se da izkoristiti.  

Je res, da ste najprej želeli postati pianist? Kako se je potem ta zgodba obrnila?  

Z učenjem roga sem začel pri desetih letih, a rog res ni bil moja prva izbira. Ko me je oče vprašal, ali bi se rad učil kakšnega glasbenega inštrumenta, sem takoj pomislil na klavir, ki se ga je že učila moja sestra. Žal je bil razred klavirja že poln, tako da sem se moral odločiti za drug inštrument.   

Takratni ravnatelj Glasbene šole je bil tudi dirigent pihalnega orkestra, kjer je bilo zelo malo rogistov. Ponudil mi je, da poskusim z rogom za mesec ali dva in če mi ne bi bilo všeč, bi lahko presedlal na drug inštrument. Res sem imel srečo, da sem dobil super učitelja Janeza Polanca, ki me je navdušil nad igranjem roga.

Lahko kaj več poveste o svoji t. i. “gastarebeiterski” zasedbi, kdo jo sestavlja, od kod ideja, kdaj, kje nastopate itd.?  

Pred leti se je rodila ideja, da bi se slovenski glasbeniki, ki delujejo v tujini, zopet zbrali in skupaj “zamuzicirali”. Tako smo se aprila 2018 res zbrali v Berlinu in odigrali prvi koncert.  

"Dobra energija med glasbeniki in odličen koncert so klicali po še in od takrat se vsako leto zberemo skupaj in odigramo nekaj koncertov."  

V zasedbi so do sedaj sodelovali: Matjaž Bogataj, Tanja Sonc, Petra Kovačič, Gea Pantner Volfand, Jaka Stadler, Iztok Hrastnik, Tonko Huljev, Tomaž Močilnik, Živa Loštrek, Marko Zupan, Brina Kafol Žust, Andrej Žust.  

Imate morda kak nasvet, ki bi ga lahko delili z mlajšimi glasbeniki?  

Če bi se lahko vrnil v študijska leta, bi še več potoval, hodil na mojstrske tečaje, mednarodne orkestre in hodil na koncerte. 

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del