Sin slovenske nogometne legende postal glasbenik: zaupal nam je, kje bo nastopal med novoletnimi prazniki

"Priložnost za protinapad naših. Džoni Novak gre sam proti golu. Prednost za naše in ... goool! Gol za Slovenijo! Strelec pa, verjeli ali ne, Mladen Rudonja!"

S temi besedami je televizijski komentator Igor E. Bergant 14. novembra 2001 evforično pokomentiral enega najbolj kultnih zadetkov v zgodovini slovenskega nogometa. Slabih 1700 kilometrov od Bukarešte je, ko se je žoga skotalila v romunsko mrežo, v zrak visoko skočil tudi vsega šestletni fant po imenu Roy. Sijal je od veselja in predvsem ponosa. Strelec zadetka je bil pač njegov – oče. 

Da Roy Rudonja ne bi šel po očetovih stopinjah, je bilo malo verjetno. Za nogomet se je navdušil že zelo zgodaj. Navsezadnje ima Mladen Rudonja tri sinove in vsi so se zapisali nogometu. 

Tudi Roy je dolgo časa brcal nogometno žogo

Med drugim v Angliji pri Sheffield Wednesdayu in Leicester Cityju (tam si je nekaj časa garderobo delil tudi z zvezdnikoma otoškega nogometa Harryjem Kanom in Jamijem Vardyjem), bil je tudi v Belgiji in na Malti, dokazoval se je pri Domžalah in Olimpiji, nosil je dres Krškega, Drave, Ankarana in še bi lahko naštevali.

Leta 2012 je bil tudi eden tistih, ki so na evropskem prvenstvu do 17 let branili barve Slovenije … Danes je star 27 let, nogomet pa postaja vse manj pomemben del njegovega življenja. Primorec se je namreč odločil, da bo nogometne čevlje potisnil v kot, v roke pa vzel – glasbeni mikrofon! 

Toda ... kako je dejansko prišlo do tako velikega kariernega preskoka? Ne zgodi se ravno vsak dan, da nogometaš postane glasbenik …

"V mlajših letih svojega življenja sem veliko časa preživel v Angliji, kjer sem tudi igral nogomet. Tam je bilo nekako tako, da so bili Britanci v enem kotu garderobe, tujci in temnopolti pa v drugem. V našem kotu je bila glasba ves čas prisotna, velikokrat smo se kratkočasili s freestylom in rapom. Prepevali smo in se zabavali, od takrat dalje mi je afriška glasba zelo pri srcu. Ampak tega je zdaj že kar kakšnih 14 let … Potem je želja po glasbenem udejstvovanju dolgo tlela v meni, nakar sem se v nekem trenutku, ko sem bil poškodovan in nisem mogel igrati nogometa, odločil, da se bom preizkusil tudi v glasbi. Nekdanji soigralci, s katerimi smo tedaj v Angliji skupaj prepevali, so me hrabrili, češ da mi gre dobro, beseda je dala besedo in zdaj sem tukaj, kjer sem. Torej na odru."

Od želje do izvedbe je seveda velik korak. Začetki verjetno niso bili enostavni.

"Ko začenjaš nekaj novega, je vedno prisotna negotovost. Toda k sreči sem imel ob sebi ljudi, ki so mi znali pravilno svetovati in me usmerjati v pravo smer. DJ Alessio in Tomy DeClerque – on veliko sodeluje tudi z Leo Sirk – sta osebi, ki bi se jima ob tem javno zahvalil za pomoč in podporo. Spodbujala sta me, mi govorila, da sem na pravi poti, da imam nekaj več in da bi se dalo iz vsega tega marsikaj narediti. Prav zaradi njiju sem potem tudi naredil tisti ključni korak naprej," je pojasnil nekoč nadobudni nogometaš in zdaj optimistično razpoloženi glasbenik. Ter, jasno, tudi sin legende.

In kako je karierno spremembo sprejel oče Mladen Rudonja?

"Mislim, da me oče podpira (smeh). Šalo na stran. Ko je slišal prve posnetke mojega petja, je bil presenečen in zelo zadovoljen. Rekel mi je, da sem dober in naj vztrajam. To je bila zame seveda izjemna dodatna motivacija."

Kot novopečeni glasbenik si se očetu za vso podporo zahvalil tudi v svojem prvem videospotu za pesem Journalist (novinar), v katerem nosiš njegov dres.

"Oče ni vedel za to, dejansko sem ga dobil pri njegovi mami. In seveda je bil vesel, ko je videl, da nosim njegov dres iz časov, ko je igral za slovensko reprezentanco. Dejansko ga je nosil na eni od tekem, in sicer proti Norveški. Kar zadeva očeta, bi malce za šalo malce zares dodal, da sem ga že slišal v avtu poslušati moje pesmi (smeh). In to mi je res v ponos."

Na odru drugače kot v nogometu

Rudonja mlajši je po očetovih besedah že v otroških letih kazal neverjetno naklonjenost glasbi. Ko je jokal, ga je bilo – tako Mladen Rudonja – najlažje pomiriti z glasbo, brez katere skorajda ni mogel zaspati. Da je pred njim ne glede na vse dolga in naporna pot do popolne uveljavitve v svetu glasbe, se Roy Rudonja več kot zaveda. Za zdaj po tej poti stopa z majhnimi, a odločnimi koraki.

Trenutno te najbolj veseli podpora najbližjih. In, jasno, prijateljev iz sveta nogometa.

"Marsikdo mi je že rekel, da sem malce nor, ampak v pozitivnem smislu. So pa nekdanji soigralci mojo glasbo sprejeli dobro. Velikokrat sem že slišal, da jim je všeč, kako pojem, in da naj kar nadaljujem. Nasploh bi težko rekel, da sem že dobil kakšno res ostro kritiko, ki bi me potrla. Vse to je zgolj dodatna motivacija."

Pred kratkim si nastopil tudi na prvem koncertu, ki je bila, kot si mi zaupal, zelo zanimiva izkušnja. Tudi s tremo prežeta izkušnja?

"Ne, nisem imel treme. Nastopil sem pred 150 ljudmi in moram priznati, da sem zelo užival. Verjetno mi je pomagalo tudi to, da sem vajen nastopanja pred ljudmi. Sicer drugačnega, pa vseeno. Na koncertu je bilo dobrih 100 ljudi, na nogometnih tekmah te gleda tudi več kot 1000 gledalcev. In takrat, ko imaš žogo v svojih nogah, so vse oči uprte vate. Poleg tega je v nogometu tako, da nisi odvisen le sam od sebe. Na odru je drugače. Si edini, ki držiš mikrofon v rokah. In si edini, ki lahko kaj ’zamočiš’. Ne, res nisem imel treme. Užival sem in upam, da bo še velikokrat to tako," pravi nekdanji nogometaš, ki si je v glasbenem svetu nadel umetniško ime Big Roy.

Za zdaj novih koncertov ni v načrtih, bolj se posvečaš dokončanju prvega albuma. Boš pa, zanimivo, ob koncu leta nastopil kar v – Afriki!

"Res je. Med božično-novoletnimi prazniki bom nastopal v Tanzaniji in na Zanzibarju. V preteklosti sem bil tam nekajkrat na dopustu, v tem času sem spoznal določene ljudi, ki so mi pripravljeni odpreti vrata na tamkajšnji trg. Nasploh me afriški trg zelo zanima. Seveda bi bil rad uspešen tudi v Sloveniji, ampak dejstvo je, da je slog moje glasbe precej afriško usmerjen. Navdušuje me afrobit," je pojasnil Rudonja, ki ga ni prav nič strah, da ga v Afriki ne bi dobro sprejeli, ker je pač – belopolt. "Mogoče bodo pa po moji zaslugi tudi v Afriki spoznali, da lahko belec iz Slovenije še kako dobro poje po njihovo," je v smehu zaključil nogometaš, ki je postal glasbenik.