2. 7. 2022, 08:00 | Vir: Metropolitan

Jan Plestenjak o tem, ali na družbenih omrežjih uporablja filtre

Nina Žnideršič

Uspešni slovenski glasbenik zase pravi, da na začetku kariere ni bil izdelan ne kot perfomer ne kot človek. V nedavnem intervjuju za revijo Metropolitan je med drugim spregovoril tudi, kako zelo aktiven je na Instagramu in o tem, kam hodi na poletne počitnice.

Kot glasbenik ste imeli odlično osnovo: nižja in srednja glasbena šola, sodelovanje s skupinama, kot sta Quatebriga in Big band RTV Slovenija, študij glasbe v Bostonu in Celovcu. Le kot pevec ste bili na začetku pop kariere šibki.

Nisem bil izdelan ne kot perfomer ne kot človek. Nisem vedel, kdo sem, kaj želim povedati, kaj je moje bistvo, in to znati predajati naprej. Tipična napaka, ki jo delajo mlajše generacije: privzemajo forme, preden najdejo vsebino. Vedno pa mora vsebina narekovati formo. Na splošno je to bolezen današnjega časa: smo v svetu form, vsebina ni več pomembna, pozornost je 10-, 15-sekunda. Vsi padamo na formo. Vendar pa tistemu fantu, ki je že pri 18 letih začenjal kariero, tega ne morem zameriti.

Toni Konrad

Naravno je, da je to obdobje, ko se človek išče, eksperimentira, preizkuša. Vi ste bili vztrajni, kar tudi ni pogosta vrlina v današnjih dneh.

Kot čine na rami je treba nositi, katero mleko si pil, kje in v kakšnem okolju si zrasel. Ne smeš bežati od tega in si želeti, da bi bil rojen v Londonu ali Los Angelesu. Ne, tukaj si zrasel, v naši prekrasni ruralni deželi. A je kaj boljše, če je tvoje poreklo urbano? Mi smo ruralna dežela, dajmo to nositi s ponosom.

Vašega dela, vaše glasbe ne dojemam kot ruralne.

Pa je. V njej je veliko Sredozemlja, morja, elementov folka. Produkcijo to že ustrezno oblečem, kdaj tudi v modernejšo obliko, v osnovi pa moja glasba sploh ni glasba velemesta. Ker to nisem jaz.

Kar nekaj vaših skladb je tako rekoč ponarodelih.

Presrečen sem, da je tudi že Meni dobro je v klubu pesmi Soba 102, Iz pekla do raja itd. Glasbenik ima veliko srečo, če ima v svoji karieri en mega hit. Lahko mirno rečem, da jih imam vsaj pet. Zaradi razdrobljenosti terena je vedno teže to doseči; vsak radio ima svojo plejlisto in urednika, ki hoče dokazati, da ima največ okusa. Ogromno je televizijskih postaj in družbenih medijev. Vse to povzroča razdrobljene, površne informacije, da cela nacija težko zadiha z eno skladbo. Imel sem srečo, da je Meni dobro je spevna pesem in vključena v kampanjo, tako da se je po dolgem času vse lepo sestavilo.

Nina Žnideršič

Vse te zvezdice, muhe enodnevnice, so le odraz današnje družbe, ki je družba 'storyjev'. Naša pozornost se meri v sekundah. 

Ja. In to je obdobje, v katerem ne smeš motiti. Mladih je velikokrat strah, da bodo koga zmotili, da bodo naredili nekaj, kar bo šlo nekomu na živce, da bodo z obleko koga vznemirili. Ali pa z izjavo. Izjemen strah v času, ko se tako opevata svoboda govora in mnenja, da me spominja na čas pred nekaj stoletji. Strah, ali bo lajk na družbenih omrežjih, koliko jih bo. In potem si ne upajo zarezati z ostrim nožem v klobaso.

Še dobro, da je tako, da si ljudje še vedno želijo pravih, ne le virtualnih doživetij. Opažam, da ste precej aktivni na Instagramu. 

Ne morem se pretvarjati, da ne obstaja. A le do določene mere. Če se bo zgodila Metaverse, bo za zahodno civilizacijo pokop. Ker bo to pokop duha. In če človeku pokoplješ duha, si ga ubil. Tam me ne boste videli. Če bo od Metaverse odvisna moja kariera, jo bom raje zaključil. Menedžerju sem to že napovedal.

Nina Žnideršič

Jaz pa še vedno verjamem v ljudi. En tak lep dokaz je pandemija. Ljudje zdaj hlepijo po stikih, druženju. Lokali, gledališča, koncerti, trgovine so polni, skoraj vsak dan je kakšna prireditev. Takoj, ko je bilo možno, so začeli potovati.

Upam, da imate prav. Se pa sprašujem, ali je človeku na potovanju pomembno, kako se počuti, kaj doživlja na najlepšem klifu ob starem drevesu, ali mu je pomembnejše, kakšen bo videti v svojem paralelnem svetu, na fotografiji na klifu in ob starem drevesu? Zna uživati v trenutku ali ga le skrbi, kako bo drugim pokazal, kje in kaj je? Kateri svet je zanj pomembnejši? Virtualni je izvrsten beg. S filtri te naredi lepšega in srečnejšega.

Vi uporabljate filtre?

Včasih, ko sem bled, da sem videti zagorel, ker se mi ne da v solarij. (smeh)

Glede na to, da živite na Obali, ga ne potrebujete.

No, čez zimo. (smeh)

Nina Žnideršič

 

Hitri avtomobili, lepa oblačila, staran viski. Kateri so še vaši užitki?

Vino, dobra hrana, tudi kakšna domača klobasa v prijetni družbi. Imam nekaj prijateljev, ki na vse pomislijo. Z leti sem začel odklanjati energetski balast. Če mi nekaj ne paše, odklonim, sicer se uničiš, saj ne moreš vsem ugoditi. Vendar imam kot odrski človek v sebi, da hočem ljudem narediti lep trenutek. Kdor se vklopi le na odru, pod njim pa je nula, zame ni pravi. Pri meni ni dvojne igre. Je pa to izčrpavajoče, saj sem vedno našponan. In hkrati ranljiv. Vendar pa nočem življenja v treh vatah, zapet s kondomi čez dušo. To je edina stvar, za katero bi rekel, da je nevredna življenja. Je pa dejstvo, da smo v obdobju 'safe zone', v ziheraški varianti. Ki pa je brez barve, okusa, vonja.

Neo Visuals



Ste na pragu petdesetih letih, ki veljajo za prelomnico, čeprav ne vem, zakaj. Ste zaradi tega kaj pod pritiskom?

Le zaradi posla. Sprašujem se, ali sem sploh še zanimiv za mlade. Potem pa se zgodi koncert kot v Stožicah – in dobim odgovor.

Kaj pa otroci?

Želim si jih. Ful. Saj bo. Bo, bo. Upam.

Držimo pesti. Kam hodite poleti na počitnice?

Nikamor. Živim v Strunjanu, raju na zemlji. Ob petih zjutraj me zbudi fazan, pravi lepotec, ki kljuva po šipi. Vsak dan se pasejo srnici in srnjaček. Sedim pred hišo, pojejo slavčki, gledam 300 let staro oljko, zvezd polno nebo, natočim si merlot. Kam naj grem? Tukaj je tako lepo.

Celoten intervju si lahko preberete v aktualni številki revije Metropolitan.