Živa Avžner | 10. 11. 2021, 10:00

Jure Godler o tem, da nikoli nima navdiha, trenutnem napetem političnem ozračju in humorju Slovencev

Marko Delbello Ocepek
Jure Godler o tem, da nikoli nima navdiha, trenutnem napetem političnem ozračju in humorju Slovencev (foto: Marko Delbello Ocepek)

Jure Godler je precej vsestranski. Če ga ne poznate kot pisatelja vohunskih romanov, zagotovo poznate njegovo humoristično stran kot slovenskega komika, ujamete ga v satirični oddaji Ta teden z Juretom Godlerjem, ustvarja pa tudi podkaste.

M: V Sloveniji vlada zelo napeto politično ozračje, polarizacija je hujša kot kadarkoli prej. Če kdaj, bi zdaj potrebovali objektivno politično satiro, ki bi pomagala razelektriti vsaj napetost med ljudmi. Včasih smo je imeli v izobilju, danes se zdi, da si tega nihče več ne upa?

S pisci smo se vedno trudili biti kar se da objektivni. Razelektriti napetost med ljudmi s satiro se mi pa zdi misija nemogoče. Zagovorniki 'svojih' ne bodo nikoli sprejeli šal na njihov račun.

V tem pogledu slovensko občinstvo ni tako odprto za satiro kot kakšna druga družba, kjer to umetnost negujejo dlje in skrbneje.

M: Kateri slovenski politik ima, po vašem mnenju, najboljši smisel za humor?

Človeka s smislom za humor v politiki najdemo zelo redko. Jih je pa veliko smešnih, to pa ja.

Se opravičujem, če bom izpadel klišejski, ampak kakšen teden se scenarij za oddajo napiše res hitro, saj dobimo že skoraj vse na pladnju.

Žiga Intihar
M: Menda imamo Slovenci precej ozko usmerjen smisel za humor, zato se tudi oblike tega pri nas niso dosti spreminjale. Se strinjate? Imamo Slovenci dober smisel za humor?

Slovenci imamo zelo dober smisel za humor, ko se ustvarjalci potrudijo. Saj imamo vendar vse: satiro, zabavne serije, zelo razvito stand up sceno, bogat nabor gledališke komedije in ne nazadnje tudi vaške humoriste. Kaj bi si sploh še lahko še želeli?

M: Ali se tudi v svojem vsakdanu in pri preprostih vprašanjih šalite? Vas morda zaradi tega kdo ne jemlje resno?

Včasih se mi zgodi tudi to, ampak ne zato, ker bi se pri preprostih vprašanjih šalil, temveč, ker gre za koga, ki me zasebno ne pozna, a misli, da se šalim, čeprav odgovarjam čisto resno.

M: Zgodbo vašega novega romana Vohun, ki me je okužil, ste umestili v Ljubljano, Avstrijo, Veliko Britanijo, Benetke, na otok Capri ... Kakšno mesto v vašem življenju imajo te lokacije? Predvidevam, da jih niste izbrali povsem naključno?

Redko pišem o lokacijah, ki jih ne bi obiskal. Pri avanturistično vohunskih romanih s Spencerjem in Novakom, ki jih pišem zdaj, pa je pomembno, da so lokacije dovolj primerne in eksotične, da mojim bralcem ponudijo dovolj odmika od vsakdana. Seveda so mi vse lokacije iz novega romana Vohun, ki me je okužil zelo pri srcu in jih dobro poznam.

Lahko pa vam izdam še to, da si med pisanjem pogosto vključim panoramske kamere na destinaciji, kjer se tisti hip odvija zgodba. Se mi zdi, da zgodbo tako napišem še bolj avtentično.

M: Zakaj vohunski romani? Zgolj ljubezen do Jamesa Bonda ali morda kaj več?

V globokem jedru gre verjetno res za ljubezen do Jamesa Bonda, pa tudi Georga Smileyja iz romanov Johna le Carréja in kakšnih drugih tajnih agentov, ki so v glavnem vsi večji od sveta. A to gotovo ni edini razlog. Všeč mi je ta žanr, ker dovoljuje, da vanj vpeljem tudi veliko mero humorja. Moje zgodbe namreč niso tako zelo bondovske, kot so parodija tega žanra. Všeč bi morale biti predvsem tistim, ki imajo radi humor filmov iz franšiz, kot so Pink Panther, Austin Powers, Johnny English, Gola pištola, Archer in podobni, s tem, da jih ne želim kopirati, ampak razvijam avtohtono slovensko zgodbo, z vsemi našimi posebnostmi, anomalijami in okraski.

Marko Delbello Ocepek
M: Zadali ste si, da vsako leto napišete knjigo. Se ne bojite, da si s tem omejujete čas, da bi zgodbe nastajale organsko, po navdihu?

Navdiha nimam nikoli. Ali se usedem za mizo in pišem ali pa ne nastane nič. Neki modrec z Vrhovcev je nekoč dejal: brez roka ne nastane nič ... In z njim se strinjam.

Delam načrtovano, moj cilj je, da vsak dan napišem štiri strani oz. 2.000 besed dolgo besedilo. Delam pa zelo sistematično, od zunaj navznoter. Najprej postavim osnovno zgodbo, jo razbijem v poglavja, grobo spišem vsako poglavje, razvijem dialoge, potem pa vse skupaj pilim, dokler nisem zadovoljen.

M: Dejali ste, da pri vohunskih filmih pogrešate humor. Kako mislite, da se ti dve področji povezujeta?

Res je. Zdi se mi, da je veliko vohunskih filmov bodisi hladnih študij likov, njihovih preteklosti in bitk z lastno vestjo pri velikih vprašanjih izdajstva in identitete ali pa imajo toliko humorja, da prerastejo v čiste absurdne parodije žanra. Tukaj sem zagovornik srednje poti. Tu se najbolj vidim.

M: Recimo, da bi po vaših vohunskih romanih posneli film ali serijo. Koga bi radi videli v glavnih vlogah?

Priznam, da bi si želel, da bi kdaj posneli tudi kakšen film z Novakom in Spencerjem, a za zdaj dvomim, da se bo to zares zgodilo, saj bi bila produkcija takega filma zaradi pestrega nabora lokacij, številnih akcijskih prizorov in drugih posebnosti predraga za slovenske razmere, hkrati pa so zgodbe in liki namenoma zelo slovenski in vprašanje je, ali bi tujci to želeli gledati. O konkretnih vlogah za svoje junake pa še nisem razmišljal. Gotovo bi organiziral izbor. Veliko neodkritih talentov imamo.

Preberite tudi drugi Dialoge: Katarina Mala: "Greva na kavico je odlična oznaka nas Slovencev. Ob kavi smo se sposobni dogovoriti vse - za poroko ali ločitev. (smeh)"

Spremljajte Metropolitan na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.