Jure Godler nam je razkril, zakaj bi bilo hudič imeti za ženo Agatho Christie in zakaj še vedno uporablja pisalni stroj

To je bil pogovor. O Godlerjevi novi knjigi. O superagentih. O Filipu Novaku in njegovem štorastem kolegu Spencerju S. Spencerju. Tudi o Jamesu Bondu in zakaj ne Sean Connery ne Roger Moore nikdar nista bila superagenta. Pa, jasno, o tem, zakaj – za vraga! – Bond ne more in ne sme umreti. Pa o Herculu Poirotu. Tistem belgijskem možicu iz bujne domišljije neverjetne Agathe Christie. In o tem, kako napisati dobro knjigo. Čeprav … Kaj sploh pomeni dobra knjiga? Je dobra tista, ki je dobra, ker je pač napisana po nekih nekoč določenih kakovostnih standardih? Ali je dobra tista, ki je prinesla milijone? 

Jure Godler, ki je pred dvema desetletjema na slovensko medijsko sceno prišel kot simpatični piflar s polizano frizuro, ki zna vse, česar se loti, je napisal že svojo tretjo knjigo o Novaku in Spencerju. Dr. Nobody.

Se sliši znano? Seveda. Toda ne pričakujte preveč. Ursula Andress se je razgalila le v filmu z naslovom Dr. No … Godlerjevi mitski junaki in privlačne mladenke (če so in kakšne so, boste pač morali poprijeti za knjige) za zdaj ostajajo v njegovih pripovedkah, s katerimi nas bo več kot očitno še dolgo navduševal. In prav zato lahko vendarle pričakujete veliko. Čeprav brez Ursule Andress …

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Jure Godler (@godler)

Kdo je samotar, ki se v javnosti ne pojavlja pretirano rad?

Leta 1984 v Brežicah rojeni Godler spada med najbolj unikatne in nevsakdanje obraze na slovenski televizijsko-umetniški sceni. Je posebnež, a hkrati genij, ki navdušuje staro in mlado. Čeprav ga ni sram nastopati pred televizijskimi kamerami, sam sebe med vrsticami predstavi za samotarja, ki se ne pojavlja pretirano rad v javnosti.

V lokalu kavo najraje popije v najbolj temačnem kotu, na dopust pa se odpravi predvsem tja, kjer Travel Channel še ni bil.

Obožuje italijanski otok Capri in v marsičem spominja na vedno uglajenega in pedantno urejenega britanskega džentlemena iz sredine prejšnjega stoletja.

Za zabavo igra golf in knjige še vedno piše tudi s pomočjo pisalnega stroja. Takšnega, kakršne so nekoč v nekih drugih časih doma imeli naši dedki in babice.

Ob rojstvu mu je bila v zibko položena zvrhna mera talenta. Ni samo televizijski voditelj in komik z zares prefinjenim smislom za šale, je tudi nadarjeni in predvsem vsestranski glasbenik, mojster imitiranja in vsesplošno razgledan človek, ki bi na kvizu Lepo je biti milijonar zlahka osvojil glavno nagrado. A je nikdar ni, namesto tega je priljubljeni kviz zaznamoval s svojim prav posebnim slogom vodenja.

Če bi vas, glede na to, da ste človek tisočerih talentov, pot zanesla tudi v Hollywood, v katerem filmu bi raje zaigrali: v filmu o Austinu Powersu ali o Jamesu Bondu?

To je zelo težko vprašanje! Zato, ker ne James Bond ne Austin Powers nista jaz. Jaz sem bolj vmes. In to sem želel tudi opisati v mojih romanih, ko sem ustvaril lik Spencerja S. Spencerja. Če bi mi nekdo prislonil pištolo na glavo, pa bi seveda raje izbral Jamesa Bonda. Ljudje bi medtem verjetno prej rekli Austin Powers. (smeh, op. p.) 

James Bond torej … Kateri igralec v tej filmski franšizi o tem kultnem vohunu iz Velike Britanije pa vam je bil najbolj pri srcu?

Tisti, ki je igral samo v enem filmu. George Lazenby. Zakaj? Preprosto. Kdor je prebral vse romane in kdor je preštudiral Jamesa Bonda, ne more mimo tega, da je Lazenby največji približek liku, ki ga je želel ustvariti Ian Fleming. Takoj za njim je za moje pojme Daniel Craig.

Sam osebno ne delim sentimenta in ljubezni do Seana Conneryja in sploh ne do Rogerja Moora. Pa tudi do Timothyja Daltona in Piercea Brosnana. Zakaj? Preprosto. Ker so v filmu upodobili lik angleških gospodov in ne lik Jamesa Bonda.

Fleming je Bonda opisal kot ostro orodje v rokah vlade njenega veličanstva. Omenjeni igralci pa so Bonda naslikali kot britanskega gospoda, ki je kadil cigare. Moore je v zadnjih filmih dejansko star gospod, ki je skorajda že na vozičku …

Vam je torej všeč Bond, ki ga je upodobil Daniel Craig? Dejstvo je, da je to povsem drugačen Bond, kot smo ga bili vajeni v filmih, v katerih so igrali njegovi predhodniki.

Trpeči, melanholični Bond – to je pravi Bond. V enem romanu Bond na letališču razmišlja o nekom, ki ga je moral ubiti. In tam se vidi njegov notranji gnev. Poln takšnega gneva je tudi Craigov Bond. 

V zadnji filmski uprizoritvi Bond umre. Ali superjunak dejansko sploh lahko umre? In kakšna usoda v luči zapisanega čaka junaka vaših romanov?

Prijateljica si je zadnjega Bonda ogledala pred mano, po koncu filma mi je poslala sporočilo, da je na koncu umrl. Seveda ji nisem verjel. To se mi je zdelo nemogoče. Mislim, da je Bondova smrt posledica časa, v katerem živimo. Časa razblinjanja mitov. Roko na srce, že sam lik Jamesa Bonda, eni temu rečejo toksična moškost, tak lik v današnjem svetu potrebuje veliko drobnega tiska zraven. (smeh, op. p.)

Ni mi bilo všeč, da je Bond umrl. Moja junaka pa … Ne smem preveč razkriti! Se pa zgodi nekaj korenitega v novem romanu. Bi zelo rad razkril, ampak bi v tem primeru povedal preveč. Nočem biti kot Borut Pahor, ki je ob ogledu zadnjega Bonda kar celotni Sloveniji razkril, kaj se zgodi. Njemu pa človek seveda verjame. (smeh, op. p.)

Če bi posneli film po vaših knjigah, katera od zvezdnikov z velikih platen bi izbrali za vaša junaka Filipa Novaka in Spencerja S. Spencerja?

Mislim, da so me to spraševali že na vseh promocijah mojih knjig. Ampak vse do zdaj si niti sam nisem mogel odgovoriti na to vprašanje. Preprosto ne vem. Novaka bi verjetno igral jaz, kdo bi igral Spencerja, pa … Ne vem! Vsekakor nekdo iz Anglije, saj je tudi Spencer Anglež. Toda bojim se, da takšnega igralca, ki bi res zadel Spencerjevo bistvo, ni več. Moral bi biti igralec starega kova. Mogoče bi bil dober izbor Michael Palin iz svojih mlajših let.

Spadate med oboževalce serije Monty Python, v kateri se je proslavil tudi Palin? Kdo so vaši vzorniki?

Če bi se še enkrat lotil študija komedije povsem od začetka, bi se tega lotil drugače. Toda to ne pomeni, da karkoli obžalujem. Vse se je začelo nekje na prelomu tisočletja, ko sem se pridružil Hribarjevi ekipi Radia Ga-Ga. Takrat nisem bil potopljen v Monty Pyhton, bil sem sto metrov pod gladino! Oboževal sem Andyja Kaufmana, všeč mi je bila eksperimentalna komedija. Ta slog sem si nekako tudi prisvojil oziroma ga vzel za svojega. Ampak to ni dobro, eksperimentalna komedija mora biti vedno dozirana. Je za izbrano občinstvo. Šele ko smo začeli snemati oddajo Ta teden z Juretom Godlerjem, sem ubral nek splošen smisel za humor. Danes pa … Monty Pyhtone si morda kdaj ogledam sredi noči, če ne morem spati. Da me spomnijo na stare, dobre čase. In da se umirim. Da bi se še kaj danes učil od njih, to pač ne.

Kako to, da ste se odločili za pisateljsko kariero?

Vedno sem delal iz ideje. Če sem dobil idejo, sem naredil vse, da sem jo speljal do konca. Ogromno teh stvari ni bilo za nikamor … Ampak ravno ob tej ideji, ki se je rodila ob gledanju Jamesa Bonda, Austina Powersa, italijanskih in angleških komedij iz šestdesetih ter tudi francoskega agenta OSS 117, sem spoznal, da je bil Bond tarča parodije že za časa Bonda. Skratka, v filmih je parodija na Jamesa Bonda že nekaj časa precej prisotna. No, pa saj tudi nekateri Bondovi filmi so na trenutke parodija pravega Jamesa Bonda. Film Octopussy je slaba parodija Bonda … V romanih in knjigah pa ta parodija ni bila velikokrat uporabljena.

Ob tem mi je bila všeč nekakšna srednja pot med Bondom in Powersom. Oba sta mi nekoliko čez rob, vsak v svoji smeri. Tako sem dobil idejo o mojih dveh agentih.

Bilo je nekje leta 2016, 2017, ko sem že delal na Planet TV. Ta se nahaja blizu obveščevalne službe SOVA in vse skupaj je vodilo do tega, da sem ustvaril lika Filipa Novaka in Spencerja S. Spencerja. Na začetku sem veliko pisal, toda v nekem trenutku se je vse ustavilo, saj sem imel tudi kopico drugega dela. Potem sem udaril po mizi, dokončal Casino Banale, ob zadnji piki pa se je že začela rojevati ideja za naslednjo knjigo. 

Kakšen pisatelj ste? Napišete vse na dah, pišete ponoči, se – kot je nekako filmski stereotip za pisatelje – za nekaj tednov preselite v kakšno osamljeno kolibo s pogledom na nič?

Zelo dobro vprašanje. In tudi zelo aktualno. Vedno sem imel ogromno vzornikov. Toda nekdo je nekoč rekel, da se moraš vzornikov čim prej rešiti in začeti razvijati sebe. Če ne, si bolj kopija nekoga drugega, živiš duh nekoga drugega. Pri glasbenih bendih je to še posebej očitno.

Noben bend ne nastane zaradi neizmerne želje po muziciranju, ampak zato, ker želi biti vsak kot Rolling Stones.

Kar zadeva mojo medijsko kariero, bi rekel, da sem se uspel znebiti vzornikov, pri pisanju pa se še danes držim nasvetov določenih posameznikov. Predvsem Fleminga, ki je nekoč rekel, da mora pisatelj na dan napisati 2000 besed. Ne glede na to, ali so dobre ali slabe. K sreči imam dovolj discipline, da se tega držim. Če se ne bi, zagotovo ne bi napisal niti ene knjige. Zanimivo je, da je večina šal, ki so v knjigi, nastala ob ponovnem prepisu besedila. Če bi si jih poskušal izmisliti med prvim pisanjem, se ne bi premaknil nikamor. V tem primeru bi bil še vedno pri dvanajsti strani knjige Casino Banale. 

Predvidevam, da glede na to, kako hitro nastajajo knjige izpod vašega peresa, nimate veliko težav s tako imenovano pisateljsko blokado?

Veste, kako je s tem … Če nimaš ideje, je ponavadi krivo to, da te nekaj moti. Robert Ludlum je nekoč pojasnil, da mu ne uspe napisati nič, če ne vstane ob pol petih, odpelje psa na sprehod in piše od pete do devete zjutraj. Ker ob devetih začnejo zvoniti telefoni. Distrakcije so najhujše za pisatelje. In če se usedeš z željo, da bi pisal knjigo, moraš odstraniti vse motnje. Moraš imeti mir. Če ne, izgubiš ritem, ki ga potrebuješ za redno ustvarjanje. Če nimaš ritma, pa … Ena knjiga na pet let? To se ti ne splača. Sploh v Sloveniji.

Torej ste eden tistih pisateljev, ki se med pisanjem povsem zlijejo z navideznim svetom, ki ste ga ustvarili v vaši glavi?

Če se ne potopim popolnoma v zgodbo, potencial, ki obstaja, preprosto ne pride do izraza. V novem romanu je prizor, v katerem mora Spencer ubiti Novaka. Ampak Novak se s tem strinja. In njun dialog, kako naj bi se to zgodilo, mi je bil res komičen.
"Zdaj te moram ubiti."
"Razumem, ampak nisem še pripravljen."
"Stisni zobe in zatisni oči, kaj naj ti rečem."
"Moram poklekniti?" (smeh, op. p.) 
Če z glavo nisi povsem v tem, če si ne predstavljaš, da si ti na tem mestu, potem je nemogoče napisati tako, da bo v redu. Pred začetkom pisanja sestavim natančen sinopsis za vsako poglavje, kaj se bo zgodilo.

Vem, kje začeti, in kje se bo končalo. Najbolj grozno pa je, da ko začnem pisati, se pri tretjem poglavju podre vse do dvajsetega. Ker sem nekaj nekje pač spremenil.

Največ časa izgubim s sinopsisom zgodbe, pisanje pa hitro teče. Za zadnji roman sem moral opraviti tudi precej raziskovanja. V prvih dveh to ni bilo tako, tokrat pa sem potreboval tudi pomoč strokovnjakov na določenih področjih.

Torej niste kot Karl May, ki je pisal o dogajanju na Divjem zahodu, čeprav nikdar ni bil tam?

Trudim se biti iskren, da ne pišem o krajih, v katerih nikdar nisem bil. Dvomim, da bi jih lahko opisal dobro, če ne bi bil tam.

Capri je moj najljubši otok za dopustovanje in v prejšnjem romanu sem ga opisal do potankosti.

Tudi poti, po katerih se pride do določenih točk. Če ne bi bil tam, tega preprosto ne bi mogel storiti. Niti s pomočjo Googlovih zemljevidov.

Pa je Karl May za vas največji prevarant, ker je pisal o svetu, ki ga nikdar ni videl od blizu, ali je prav zato največji genij?

Zanimivo vprašanje … Ko enkrat govorimo o pisatelju ali pisateljici, ki se neizmerno dobro prodaja, potem bi rekel, da to vprašanje preprosto zbledi in postane brezpredmetno. To je tako, kot da bi se spravil na Dana Browna. Nekomu so njegove knjige navadne smeti, spet drugemu pa izjemno gradivo.

Ali pa 50 odtenkov sive. Nekdo bi rekel, da gre za katastrofalno literaturo, ampak če pogledaš prodajne številke, pa … Mene taki romani, Angleži so jih prisrčno označili za letališke romane, neizmerno zabavajo. Obstajajo pa ljudje, ki so zelo zahtevni; takšni bi bili verjetno zelo razočarani nad dejstvom, da jim je nekdo prodal nekaj, kar ni resnično.

Ampak saj pisanje je bolj kot ne fikcija. Kot da bi nekdo rekel, da lahko o umoru pišeš le, če si nekoga umoril …

To drži kot pribito. (smeh, op. p.) Ostanimo pri naslednjem: če se nekaj bere, je to super.

Kako ustvarjate vaše knjige? Ste starodobni tip pisatelja, ki mu zadostujeta že pisalo in zvezek?

Pri svojih poteh pisanja sem se tako zelo iskal, da sem preizkusil vse načine pisanja. Zdaj bi rekel, da je moj slog pisanja mešan. Včasih sem vsaj prvi osnutek največkrat napisal na pisalni stroj.

Toda pisalni stroj ima eno težavo: je težek in slabo prenosljiv. Zato sem presedlal na beležke in nalivnik.

Na roke napišem največji del prvega osnutka. Potem to prepišem na računalnik in že naredim prvo preverjanje vsebine. Malce pa vendarle obžalujem, da ne pišem več toliko na pisalni stroj kot prej. Veste, ko pišeš na računalnik, možgani delujejo povsem drugače. Predvsem zaradi tipke, ki omogoča brisanje in popravljanje. Ampak potem se zgodi, da se včasih tudi po več ur ukvarjaš z enim stavkom. Ko si za pisalnim strojem, moraš zelo dobro premisliti, kaj boš napisal. In biti z mislimi tudi že pri naslednjem stavku. Je povsem drugače, ker nimaš tipke za brisanje. To je zelo koristna vrsta pisanja. Posebna, a koristna. Žal tudi zamudna. Ob tem je zanimivo, da določeni pisatelji vohunskih romanov, sploh tisti, ki so bili tudi sami vohuni v resničnem življenju, niso niti ene besede napisali na računalnik. Ker so vedeli, kaj je računalnik. (smeh, op. p.)

Za zdaj so izpod vašega peresa nastale tri knjige, vse se vrtijo okrog dveh vohunov. Vas mika, da bi se preizkusili tudi v kakšni drugi tematiki?

V bistvu že pišem nov detektivsko-kriminalni roman, ki bo bolj resnega žanra. Me zelo vleče v vse smeri. Tudi Spencer in Novak, ki sta junaka komično-vohunskih zgodb, imata omejeno življenjsko dobo. Kako dolga je, ne vem. Me pa, ponavljam, zelo vleče tudi drugam. Tudi v ljubezenske vode. Brez tega ne gre. (smeh, op. p.)

Veljate za človeka tisočerih talentov, kam na vaši lestvici pomembnosti stvari, s katerimi se ukvarjate, bi uvrstili pisanje knjig?

V prvi vrsti sem televizijski voditelj, takoj zatem pa pisatelj. Toda moja ljubezen je enaka do obojega. Dolgo je trajalo, da sem se našel, mislim pa, da bom v tem vztrajal do konca življenja.

Se v Sloveniji da preživeti s pisanjem knjig?

Če nekdo napiše eno knjigo na pet let ali še več, je brezpredmetno izgubljati besede. Če se pisanja lotiš resno, pa … Imam jasno začrtan cilj: izdati eno knjigo letno. Za zdaj mi uspeva. In lahko priznam, da sem s tem povsem zadovoljen. Je pa seveda izziv ves čas držati tako visok ritem. Po drugi strani se je Agathi Christie v glavnih letih njenega ustvarjanja zgolj enkrat pripetilo, da je v enem letu napisala le en roman. Vedno vsaj dva, celo tri.

Omenili ste Agatho Christie. Ste njen oboževalec? Vam je blizu njen lik Hercula Poirota?

Imam se za velikega oboževalca Poirota. Njegove zgodbe so bile prvo, kar sem v življenju bral za zabavo. Že v osnovni šoli.

Veste, ko govorimo o Agathi Christie … Hudič bi bilo takšno žensko imeti za ženo! (smeh, op. p.) Vse načine mučnih smrti je poznala. Bog ne daj, da si jo razjezil.

Menda je imel v lasti prav poseben priročnik, namenjen strupom. Kdorkoli ga je tedaj kupil v Angliji, se je znašel na policijskem seznamu. Lik Poirota pa … Po eni strani tečen kot ne vem kaj, po drugi pa preprosto genialen. 

Je ob omembi Poirota tudi pred vašimi očmi vedno lik Davida Sucheta?

Kdo vse je igral Poirota na filmskih platnih? Peter Ustinov. Albert Finney. Tudi John Malkovich. Ampak rekel bi, da ga nihče od naštetih ni povsem zadel. Kar zadeva Davida Sucheta, pa je dejstvo naslednje: malokrat se zgodi v življenju, da nekdo dobi priložnost izživeti tisto, za kar je bil poslan na Zemljo. Davidu Suchetu se je to zgodilo. Njegov lik Poirota; to je on! On je Poirot. Mislim, da bi si za to svoje življenjsko delo zaslužil emmyja. Res bi si ga zaslužil.

Ob tem je fascinantno, kako je ustvaril svojega Poirota. Šel je od prvega do zadnjega romana, si na 18 listov papirja izpisal vse njegove lastnosti in to potem vključil v svoj lik. Če to ni predanost! Edino, kar me mogoče malo moti, da je ob koncu Poirota naredil izredno vernega. Prekomerno. In bolj kot v romanih. To mi ni bilo najbolj všeč.

Kakšnih izzivov se bo mož tisočerih talentov še lotil v prihodnjih tednih, mesecih in letih? Imate v načrtu še kaj novega, še kaj takšnega, s čimer nameravate presenetiti rojake?

Moje življenje je povsem zreducirano na televizijo in pisanje. Prosti čas, kolikor ga pač imam, posvetim golfu in hribom. Pika. Pa še to je težko vse stlačiti v 24 ur.

Dopusta nisem videl že lep čas, ampak ga tudi ne potrebujem. Dovolj mi je, da grem ob koncih tedna malce na oddih. Pa ob tem še kaj napišem.

In se razgibam. To mi je dovolj. Sem tudi zelo zadovoljen s tem, kar sem doslej naredil. Sicer so bile tudi poteze, za katere sem mislil, da jih moram obžalovati, toda če jih ne bi naredil, ne bi bil tukaj, kjer sem v tem trenutku.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ