Kdo je žar mojster iz Srbije, ki obožuje slovensko gobovo juho?

Tu je njegov dom, pravi. S pogledom na visoke Julijce se želi postarati. Obvlada žar, obožuje meso, a ker ima čut za človeka, zna prisluhniti in ustreže tudi tistim, najbolj zahtevnim gostom. Za vsakega si zna vzeti čas. Pa četudi zato ne bom imel premora, pojasni z nasmehom na obrazu. Radoslav Milinkovič je žar mojster, ki obožuje gobovo juho.

Pravite, da je Kranjska Gora križišče svetovnih kultur, križišče gastronomije vseh sosednjih držav. Da nudi potencial, ki se šele razvija. Ampak preden ga začnete razvijati, kakšna je za vas med slovensko in balkansko kulinariko?

Manjša razlika sicer obstaja, ampak meso je meso. Tako v Sloveniji kot v Afganistanu, tako v Srbiji kot v Črni Gori. Pustimo čevapčiče na strani, čeprav smo v Oštariji pripravili edinstvene divjačinske čevapčiče, divjačinsko pleskavico in najboljši divjačinski burger. Naj pojasnim še, da središče najboljših čevapčičev je in bo ostalo v Sarajevu, kjer sem se naučil vseh kulinaričnih in mesnih veščin.

Tudi ričet je slovenski, pa imamo mi podobno jed, ki ji ne rečemo ričet. Podobne jedi so povsod, ker so kulture podobne. Tudi v Srbiji imamo juhice, pa polento, pa jedi na žlico. Blizu Avstrije ste, več cvrtja se poje.

Katera je torej slovenska jed, ki menite, da je res slovenska?

Recimo gobova juha. To je jed, ki jo res znate pripraviti najbolje. Odlična je. Pa krvavice. Tudi te so pri vas izredno dobre. Ampak kaj je v gostinstvu pomembno – da ena jed vsak dan nosi isti okus. Ne pa da enkrat jem odlično gobovo juho, in se naslednjič vrnem, pa si ni več podobna. Tudi krapi so dobri, še posebej ti pri nas v Oštariji.

Če pride v Oštarijo gost, ki vas prosi za nasvet, priporočilo, kaj bi mu ponudili za jest?

Za začetek, dobro domače žganje, da se odpre duša, da telo dobi apetit. Potem lahko juhica, in nato se odpre nabor naših 40 jedi. Odvisno, kaj gost želi. Pripraviti znam vrhunsko hobotnico izpod peke. Kjerkoli sem delal, vedno so gostje hodili do mene in se mi zahvaljevali, da je to bila najboljša hobotnica, kar so jih kdaj jedli. Znam pripraviti jedi za vse. Ne samo za ljubitelje mesa.

Lahko ob prihodu gosta ugotovite, kaj bo naročil?

Seveda, kako da ne. Še posebej, ko sem delal v mesnici, takoj ko so odprli vrata, sem vedel, kaj bom prodal. Ampak ni vsak človek drugemu enak. Vsak od nas nosi svojo zgodbo v ozadju. Vedeti moraš tudi, kako se gostu približati, kako ga pozdraviti, razumeti, ali je dostopen ali ne ... Z nekaterimi gosti takoj vzpostaviš stik in ti dovolijo, da jih razumeš, z nekaterimi pa se nikoli ne boš ujel. Ampak za vsakega se potrudiš po najboljših močeh.

Kakšni gostje so Slovenci? 

Slovenci so najbolj grozni gostje. Poleg Italijanov. Ne, hec. To sem poslušal od vseh natakarjev, ko sem prišel v Slovenijo. Kako grozni so, česa vse ne počnejo in kaj delajo narobe, kaj vse ni ok ... Počakajte malo, sem rekel. Ste prišli delat, ali prosit za napitnino? Če se natakar ne zna približati gostu, če ga ne zna prebrati in ga navdušiti nad ponudbo, hrano, če se gost ne počuti kot doma ... Normalno, da ne bo dal napitnine. Pristop je pomemben, pristop. Vsi natakarji ves čas gledajo samo na denar. Strast, pripadnost, želja, toplina. Saj imaš plačo, napitnina je dobra volja gosta. Zakaj bi se obremenjeval z zneskom?

Ampak v času korone so bili domači gostje najboljši gostje?

Oo, brez njih nas ne bi bilo več. Slovenci so rešili slovensko gostinstvo. Ko je bilo vse zaprto, smo bili gostinci edini, ki smo lahko osrečevali Slovence. In smo jih. In hvaležni smo jim, da so nam zaupali. Zato smo tudi v Oštariji pripravili slovenske večere, ko goste razvajamo s slovensko glasbo, ne samo kulinariko, in v oktobru pripravljamo še prav posebne dneve žara, ko bo vsak ponedeljek ves dan dišalo po Kranjski Gori. Tako da, če boste tu in se boste spraševali, od kod tako diši, potem vabljeni v Grill House Oštarija.

Tu niste sami, z vami je vsa družina. Bi lahko delali v Sloveniji in bili stran od svojih najdražjih?

Družina je vse. Opazujem goste, ki prihajajo k nam na družinska kosila. Nekateri se bolj zavedajo pomena, nekateri manj. Nekateri se pogovarjajo za mizo, nekateri gledajo v telefone. Nekateri pridejo z otroci, pa jaz skočim do njih in jim prinesem otroški stol. Če natakar ne vidi, vidim jaz. In še kdaj počastim kakšnega gosta s kavico, otroka s palačinko, seveda, če gre za res veliko družino, ki se je dolgo zadržala pri nas. Če človek nima duše, nima ničesar. Najlepše je, ko gredo od nas zadovoljni gostje, tako starši kot otroci. Moji otroci se med seboj dopolnjujejo. Vsak igra svojo vlogo. Eden je brihten, drugi iznajdljiv, tretji priden, in potem je tu še hči. Ničesar, kar sem dosegel v življenju, pa ne bi zmogel brez svoje žene Dijane. Ona je zaslužna za vse, kar sem dosegel. Tudi to, da lahko za vas pripravim najboljše divjačinske čevapčiče daleč naokoli.

Fotografije: Marko Delbello Ocepek