Duševno zdravje mladih se ne začne pri diagnozi. Oblikuje se v vsakdanjih odnosih, ob šolskih in študijskih obveznostih, negotovosti glede prihodnosti ter občutku, ali imamo ob sebi nekoga, ki mu lahko zaupamo. Ko se stiska pojavi, mladi pogosto ne vedo, kako jo ubesediti in kam se obrniti po pomoč.
Da duševno zdravje ni ločeno od drugih življenjskih okoliščin, kažejo ugotovitve posvetovalnega procesa Evropska unija – me slišiš?, ki jih je Mladinski svet Slovenije objavil aprila 2026. V delavnicah, fokusnih skupinah, anketi in uličnih intervjujih je sodelovalo več kot 550 mladih.
Med področji, ki jih politike po njihovem mnenju premalo naslavljajo, so izpostavili stanovanjsko problematiko, negotovost na trgu dela, duševno zdravje ter splošno kakovost življenja in občutek varnosti v prihodnosti. Prav specifično o področju duševnega zdravja smo govorili že v prejšnji epizodi podkasta Mladim se govori.
Tokrat so se mi v studiu pridružile Maja Planinc, socialna pedagoginja in vodja projekta Kako se počutiš? pri UNICEF-u Slovenija, Nežka Agnes Vodeb, vodja projektov pri Mreži MaMa, socialna pedagoginja in mladinska delavka, ter Eva Molek Kraševec, strokovna sodelavka za zagovorništvo pri Mladinskem svetu Slovenije. Zanimalo me je predvsem, kako lahko stisko prepoznamo dovolj zgodaj, kakšno vlogo imajo pri tem odrasli in kaj se zgodi, ko pogovor ni več dovolj.
Pogovor se mora začeti pred krizo
O duševnem zdravju se pogosto začnemo pogovarjati šele takrat, ko se pojavijo resnejše težave. Maja Planinc opozarja, da bi morali začeti veliko prej. »Velikokrat, kadar govorimo o duševnem zdravju, razmišljamo o boleznih. Ampak dajmo ga krepiti, dokler smo zdravi.«
Prvi korak je prepoznavanje lastnih občutkov. Mlad človek težko pove, da potrebuje pomoč, če ne zna poimenovati tega, kar doživlja. »Kako naj sploh povem, kako sem, če se ne znam izraziti, kaj je ta občutek, ki ga nosim v sebi?« je vprašanje povzela Maja.
Na to se osredotoča UNICEF-ov projekt Kako se počutiš?, v okviru katerega se otroci in mladi učijo prepoznavati, poimenovati in izražati čustva. Hkrati pa projekt vključuje odrasle, ki delajo z njimi, saj morajo tudi oni znati opaziti stisko ter se nanjo ustrezno odzvati.
Podatki, ki jih je UNICEF Slovenija objavil oktobra 2025 ob svetovnem dnevu duševnega zdravja, kažejo, da lahko odprt pogovor okrepi zaupanje. Primerjava rezultatov programa med letoma 2022 in 2025 je pokazala, da se je delež otrok in mladih, ki bi se ob hujši in dalj časa trajajoči stiski obrnili na starše, povečal za 82,4 odstotka. UNICEF je ob tem navedel, da je bilo v šolskem letu 2025/26 v mrežo Kako se počutiš? vključenih 39 vzgojno-izobraževalnih zavodov. Na vprašanje, kdaj bi morali začeti s preventivo, je Maja odgovorila na kratko: »Takoj.«
Ko mladi ne vedo, kam po pomoč
Pogovor je pomemben vendar ga je težko začeti, če mlad človek ne ve, komu lahko zaupa. Po rezultatih projekta Previharimo možgane, ki jih je Mreža MaMa predstavila junija 2026 na medsektorskem srečanju Razširimo rezultate, 41,4 odstotka mladih v Sloveniji ne ve, kam se ob duševni stiski obrniti.
Mreža MaMa je med najpogostejšimi ovirami navedla stroške, stigmo in pomanjkanje informacij, med najbolj prisotnimi težavami pa stres, slabo samopodobo in anksioznost. Po isti analizi se več kot 90 odstotkov sodelujočih mladinskih delavcev počuti le delno usposobljenih za podporo mladim v stiski, zato si želijo dodatnih usposabljanj in jasnih protokolov za ukrepanje.
Nežka Agnes Vodeb se s temi vprašanji srečuje pri Mreži MaMa, ki povezuje mladinske centre po Sloveniji. Mladinski center je lahko prostor med domom in šolo oziroma službo, kjer se mladi vključujejo v dejavnosti, gradijo odnose in poiščejo podporo mladinskih delavcev.
Projekt Previharimo možgane krepi prav takšna podporna okolja. Povezuje mladinske centre in srednje šole, usposablja mladinske delavce, učitelje in prostovoljce za prepoznavanje stisk ter razvija mrežo vrstniške podpore. Pri tem mladi niso le prejemniki dejavnosti, ampak sodelujejo tudi pri njihovem oblikovanju.
»Sporočilo o tem, kaj je duševno zdravje, kako skrbeti zase in kako začeti pogovor, je povsem drugačno, če ga poda šestnajstletnica,« je pojasnila Nežka. Vrstniška podpora ne nadomešča strokovne pomoči, lahko pa mladim olajša prvi pogovor in zmanjša občutek, da so s svojo stisko sami. Kot je poudarila Nežka: »Nihče ne razume duševnega zdravja mladih iz njihovega doživljanja bolje kot mladi sami.«
Ko pogovor ni več dovolj
Podpora bližnjih, šole ali mladinskega centra je pomembna, vendar ne more nadomestiti psihologa, psihoterapevta ali psihiatra. Težava nastane, ko je strokovna pomoč težko dostopna ali nanjo mladi čakajo predolgo.
Na to opozarja Mladinski svet Slovenije, ki izkušnje in predloge mladih prenaša do odločevalcev. Temu pravimo zagovorništvo: prizadevanje, da se potrebe mladih upoštevajo pri ukrepih, zakonih in javnih politikah. V dokumentu s pričakovanji za obdobje 2026–2030, ki ga je MSS skupaj z Medgeneracijsko koalicijo Slovenije objavil februarja 2026, med drugim predlagajo preventivne programe, spletno svetovanje, mobilne strokovne time in varne mladinske prostore.
Eva Molek Kraševec je v podkastu opozorila, da lahko mlada oseba na pomoč čaka leto ali več, po njenih besedah tudi do tri leta. Ta časovna ocena je njena navedba iz pogovora in ni predstavljena kot podatek omenjenega dokumenta MSS. Če mladi osebi izbrani strokovnjak ali način obravnave ne ustreza, se iskanje primerne pomoči še podaljša.
»Če potem potrebuje še tri leta, bo minilo že šest let. Če gledamo obdobje od 15. do 29. leta, je šest let enormna doba. Jaz bi skrajšala čakalne dobe,« je poudarila Eva. Šest let je v življenju mladega človeka obdobje velikih sprememb, od zaključka šolanja do vstopa na trg dela in osamosvajanja. Zato ni dovolj, da pomoč obstaja, dostopna mora biti takrat, ko jo mladi potrebujejo.
Eva je izpostavila tudi pomen mehkih veščin. Gre za sposobnosti, ki jih uporabljamo v odnosih in vsakdanjih situacijah: prepoznavanje lastnih čustev, poslušanje, jasno izražanje, sodelovanje ter reševanje sporov. »Več kot imaš mehkih veščin, lažje prepoznaš različne znake in bolje lahko komuniciraš,« je pojasnila.
Rešitve je treba oblikovati skupaj z mladimi
Vsem trem sogovornicam je skupno prepričanje, da o duševnem zdravju mladih ne moremo govoriti brez njihovega sodelovanja. Mladi najbolje poznajo pritiske, s katerimi se srečujejo, odrasli in institucije pa morajo njihove izkušnje pretvoriti v dostopno in učinkovito podporo.
Pogovor s sogovornicami je pokazal, da pri duševnem zdravju ni ene rešitve za vse. Nekdo najprej potrebuje varen pogovor, drugi podporno skupnost, tretji strokovno obravnavo. Ključno pa je, da mladi znajo prepoznati svoje občutke, vedo, kam se lahko obrnejo, in pomoč prejmejo pravočasno.
Odgovornost zato ne more biti le na mladih, da morajo o stiski spregovoriti. Na odraslih in sistemu je, da ustvarijo prostor, v katerem bodo slišani, ter zagotovijo podporo, ki bo sledila njihovim besedam.
