Dejana Nežić, ki se predstavlja pod umetniškim imenom Dekle s krili, se pravkar pripravlja na decembrsko razstavo v Ljubljani.
Življenje nam razdeli različne karte: za nekatere se zdi, da so v tem vrtincu naključij dobili vse najboljše na tem svetu, drugi se soočajo s pomanjkanjem, nasiljem, nespodbudnim okoljem, boleznimi in različnimi oblikami invalidnostmi ter se sprašujejo, zakaj ravno oni.
Tudi Dejana Nežić, rojena leta 1994 v Novem Sadu, bi se lahko prepustila občutku krivice: rodila se je namreč brez rok. Vendar je s kartami odigrala najboljše, kar je lahko in si zgradila pestro, navdihujoče življenje, polno umetnosti in ljubezni.
Že od šestega leta se ukvarja s slikanjem, le da so njeno orodje noge. Pod njenimi gibi nastajajo živopisane slike živali, mest, cvetlic in pokrajin, ki nagovorijo z iskrenostjo in svetlobo – najnovejše bo 5. decembra predstavila tudi na razstavi v Ljubljani.
Za Metropolitan je slab mesec pred razstavo spregovorila o svojem življenju in delu, pa tudi o odnosu družbe do oseb z invalidnostjo.
Kdaj ste začutili klic k umetnosti? Povedali ste mi, da slikate od šestega leta, je bila torej ta želja v vas prisotna od rojstva? Kako je nanjo vplivala invalidnost, ste kdaj obžalovali, da se z umetnostjo ne morete ukvarjati na enak način kot ostali?
Slikati sem začela zelo zgodaj, praktično od trenutka, ko sem s stopalom lahko držala svinčnik. Mama mi je prinašala slikanice, razglednice in pobarvanke, ki sem jih poskušala prekopirati. Takrat sploh nisem razmišljala o tem, da nimam rok – samo ustvarjati sem želela. Kasneje se seveda zaveš, da si drugačen, a nikoli nisem želela slikati tako kot nekdo drug. Moj način izražanja je postal moj podpis in videla sem, da je prav to tisto, kar me – poleg drugih stvari – razlikuje od drugih.
Kako se je bilo učiti slikanja z nogami? Vam je to povsem naravno? Pravite, da vozite tudi avto – ste imeli tudi pri tem kakšne izzive?
Zame je bilo vse zelo naravno, ker druge možnosti preprosto nisem imela: noge so bile od rojstva moje roke. Seveda je bilo potrebno veliko vaje, volje in potrpežljivosti. Že kot deklica sem obiskovala zasebne ure slikanja, večkrat tedensko sem se vozila z avtobusom, da sem lahko hodila na tečaje. Kasneje sem končala Srednjo umetniško šolo v Novem Sadu, nato pa še Akademijo klasičnega slikarstva.
Od svojega šestega leta nisem nikoli prenehala slikati – ustvarjam še danes, skoraj vsak dan. Tudi vožnja avtomobila je bila pomemben življenjski mejnik. Vozniški izpit sem opravila enako kot vsi drugi, le da sem sistem prilagodila sebi: moj avto je avtomatik. Vožnja mi daje samostojnost. Najpogosteje vozim, ko hčerko peljem v vrtec ali ko grem k družini. Zdaj bosta že skoraj dve leti, odkar imam vozniško dovoljenje, in tudi vožnja večjega avtomobila mi ne predstavlja težav.
Ste se kdaj soočali s kakšnimi predsodki? Menite, da je družba dovolj strpna do oseb z invalidnostjo?
Kot otrok sem se srečevala s pogledi, vprašanji in tudi z zasmehovanjem. Danes predsodki še vedno obstajajo, vendar mislim, da se stvari premikajo na bolje. Najpomembneje je, da najprej sami sprejmemo sebe – takrat se spremeni tudi način, kako nas vidi svet. Danes dobivam ogromno podpore in lepih besed. Ljudje se pogosto sami ponudijo, da pomagajo. Mislim, da se ozaveščenost o inkluziji izboljšuje, čeprav imamo na tem področju še vedno veliko dela.
Morda vas zanima tudi:
- Osupljiva zgodba Ane Kolar: kot deklica brskala po smetišču, danes navdihuje druge
- Navdihujoča zgodba: kako je slovenska notranja oblikovalka premagala težke preizkušnje in postala zagovornica mentalnega zdravja
Kako je videti vaš proces ustvarjanja – v katerem delu dneva najraje slikate, potrebujete za to mir in tišino, kakšni motivi so vam najbližje?
Najraje slikam v miru. Rada si zavrtim glasbo in se popolnoma prepustim procesu. Najpogosteje slikam živali, saj imajo posebno energijo, karakter in dušo, ki me navdihne. Zadnje leto še posebej uživam v ustvarjanju pop-art slik živali in mestnih panoram. Močne, žive barve v meni prebujajo čustva – energijo, moč, toplino.
Vaše umetniško ime, ki ga uporabljate tudi na družbenih omrežjih, je Dekle s krili (Girl with wings). Je za njim kakšna posebna zgodba?
Ime je nastalo v neki televizijski oddaji in takoj sem ga začutila kot svoje. Krila zame simbolizirajo svobodo, moč in dejstvo, da so meje največkrat samo v naši glavi. Zato se v tem imenu povsem prepoznam.
Kako ste se pridružili VDMFK, mednarodnemu združenju, ki podpira umetnike, ki slikajo z usti ali nogami? Kakšno podporo vam nudijo?
Članica VDMFK sem od devetega leta in bila sem najmlajša članica združenja. Organizacija podpira umetnike, ki slikajo z usti ali nogami, pomaga pri razvoju, organizira razstave in odkupuje naše motive, s čimer neposredno podpira naše delo. Zaradi njih sem imela možnost razstavljati po svetu. Za to podporo sem izjemno hvaležna – težko izrazim, koliko mi pomeni.
View this post on Instagram
Kaj bi želeli povedati o prihajajoči razstavi v Ljubljani?
Te razstave se zelo veselim. Ljubljana je mesto, v katerega se pogosto vračam in z njim imam krasno povezavo. Na skupinski razstavi bom predstavila nova dela, med njimi tudi sliko Budimpešte, nastalo po potovanju tja z družino, ter novo sliko Ljubljane.
Razstava bo potekala 5. decembra v Kulturnem centru Madžarskega veleposlaništva – Inštitut LISZT, Vila Urbana, Barvarska cesta 8, v Ljubljani, odprtje ob 18:00. To bo priložnost, da si ljudje našo umetnost ogledajo v živo, ne le preko spleta.
Kaj sicer še počnete v življenju? Ste mama, med drugim tudi svetovna in evropska prvakinja v para-taekwondoju ... kako je videti vaš vsakdan?
Moji dnevi so res polni barv. Slikam, treniram, potujem in sem predana družini. Taekwondo mi je dal disciplino in notranjo moč, čeprav po rojstvu hčerke ne treniram več tako intenzivno kot prej. Materinstvo je najlepša vloga, kar sem jih imela v življenju.
Veliko ljudi vam sledi na Instagramu, kjer predstavljate svojo umetnost. Kako ste si zgradili tako veliko bazo?
Iskreno – z avtentičnostjo. Pri tem mi veliko pomaga moj mož Marko, ki pogosto dokumentira naše življenje in proces ustvarjanja. Skupaj deliva resničnost, tako lepe kot težke trenutke. Nikoli nisem želela biti "vplivnica". Želela sva navdihovati ljudi ter širiti zavest o vključevanju. Danes naju na vseh platformah skupaj spremlja okoli 4,6 milijona ljudi – in to nama veliko pomeni.
Imate kakšno sporočilo, s katerim bi želeli motivirati ljudi, ki se počutijo, kot da niso dovolj ali jih kakšna pomanjkljivost ovira na življenjski poti?
Vsak človek nosi nekaj, proti čemur se bori. Moč se začne v trenutku, ko se odločimo sprejeti sebe in preseči oviro pred sabo. Moj moto je: "Uporabi nasmeh, da spremeniš svet – ne dovoli, da svet spremeni tvoj nasmeh."
