Prodorna pisateljica Karmen Petric: "V sodobnih zgodbah je poudarjen ženski užitek, ki je bil prej dostikrat zanikan"

S knjigami se je srečala že v otroštvu in pravi, da se je ljubezen do knjig v njej vzbudila zgodaj. Ko je bila osnovnošolka, je v njihovo vas prišla potujoča knjižnica, kjer si je rada izposojala romane, pozneje pa je tudi v šoli večino časa preživela med knjižnimi policami.

"Takrat sem si začela izposojati vse možne knjige. Postopoma se je začela rojevati ljubezen do žanra, ki sem ga brala večino svojih formativnih let," pove za Metropolitan Karmen Petric. Pravi, da se je začelo s knjigami o najbolj slavnem čarovniku Harryju Potterju, prebrala je tudi celo zbirko Gospodarja prstanov, nato je odkrila pisateljico Shirley Jackson, katere dela je brala v angleščini, in pozneje z navdušenjem prebirala tudi Jane Austen. Danes je njen seznam prebranih knjig precej dolg, saj se včasih zgodi, da bere celo tri naenkrat.

Karmen je pred kratkim izdala svoj prvi ljubezenski roman Prste stran oziroma, kot ga sama opiše, gre za sodoben doktor roman. Roman ima tudi trojno posvetilo. Posvetila ga je sebi kot opomnik, da moraš vedno verjeti vase, tudi ko drugi ne; drugim ljudem, ki so ji v ljubezni do knjig podobni, in ne nazadnje tudi svoji pokojni mami.

"Ko sem se odločala, ali naj se prijavim na literarno delavnico ali ne, sem v razpisu prebrala, da iščejo nekoga, ki lahko napiše tudi doktor roman oziroma nekoga, ki bo v prvencu lahko povedal nekaj s področja, ki ga dobro razume. Zdravstvo je moje področje. Če bi pisala samo klasično ljubezensko zgodbo v zdravstvenem okolju, bi mi mogoče lahko kdo očital, da gre za slab poskus doktor romana. Zato sem se odločila, da preučim žanr, ki na žalost še vedno velja za pretežno trivialnega (lahkotno vsebino) in je, po definicijah s spleta, namenjen predvsem razočaranim gospodinjam. Označen je torej kot zelo antifeministično čtivo."

Na podlagi tega, kaj je bilo napisanega do zdaj in kakšna je njena vizija za ljubezenske doktor romane vnaprej, je oblikovala smernice za povsem sodobno različico zdravniške romance. "Sodoben roman mora biti berljiv, z zgodbo, ki bralca pritegne, in s prisotnostjo feministične rdeče niti. V sodobnih zgodbah, tudi moji, je poudarjen ženski užitek, ki je bil prej dostikrat zanikan. Ženska je bila vedno v podrejeni vlogi. Pogosto so bile to medicinske sestre, ki so se z negovanjem morale dokazati, da so pridne – beseda, ki jo ženske zelo nerade slišimo. Hkrati so morale biti mirne in imeti materinski čut. S tem so potrjevale svojo vlogo, da bodo potencialno dobre žene in predvsem tudi nezahtevne ljubimke. Moški so v takšnem okolju izražali svojo dominanco, nadrejenost. Patriarhalni sistem pač, katerega so nas učili naši predniki. V sodobnem doktor romanu pa ima ženska svojo voljo, svoja hotenja in je enakopravna. Lahko je še vedno dobra mama, žena. To pa ni nujno. Ženska si lahko v življenju izbere vloge, ki si jih sama želi."

Paulina - rahlo muhasta, a nežna Ljubljančanka

Glavni junakinji je ime Paulina, po poklicu je terapevtka in sovraži dermatološke preglede. Ko med enim od njih v ordinaciji pozabi svoj telefon, doktor Miša Varl odhiti za njo, da bi ji ga vrnil. Takrat se zgodi nesreča, ki njeno življenje obrne na glavo.

"Pisala sem o poklicu, ki ga poznam. Čeprav delovna terapija v samem romanu ni izražena v vseh svojih niansah, ker gre še vedno za ljubezensko zgodbo, in ne za strokovno besedilo. Lik Pauline je drugače grajen, kot če bi pisala o svoji osebnosti. Tudi Paulina ni terapevtka brez napak. Je pa poklic še vedno neka vez, s katero sem lažje prešla v samo pisanje, se ji približala. In kot zanimivost ... Moj poklic ni zelo znan. Tako bo morda še kdo opazil, da obstajajo v zdravstvu tudi drugi profili. Ne samo medicinske sestre, zdravniki, fizioterapevti, ampak smo del tega področja tudi delovni terapevti."

Za vse tiste, ki vam mogoče poklic delovnega terapevta ni preveč domač

To so zdravstveni delavci, strokovnjaki, ki obravnavajo posameznike, katerih življenje je ovirano, omejeno ali oteženo zaradi posledic poškodb, bolezenskih stanj, nesreč ali prizadetosti. "V svojem delu se osredotočamo na pacienta oziroma uporabnika terapije. Omogočamo mu vključevanje v njemu smiselne vsakodnevne aktivnosti in hobije. Te aktivnosti strokovno imenujemo okupacija. Z okupacijami izboljšujejo njegovo zdravstveno stanje, mu hkrati omogočamo najvišjo stopnjo samostojnosti in izboljšujejo kakovost življenja."

"Na primer, če imamo pacienta, ki utrpi izgubo prsta in si želi samostojno pisati, se na terapijah osredotočimo v prilagojeno povrnitev prav te funkcije roke. Torej prilagodimo aktivnost in osebo naučimo uporabe medicinskih pripomočkov. Občasno pripomočke terapevti tudi izdelamo, glede na individualne potrebe posameznika, ki ga obravnavamo. Je pa delovna terapija široko področje, saj jo potrebujejo uporabniki v vseh življenjskih obdobjih z najrazličnejšimi težavami. Terapevti pa delujemo na prav vseh ravneh zdravstvene dejavnosti,” pojasni Karmen Petric.

Junakinja zgodbe Paulina je v knjigi zelo profesionalna, saj strogo loči odnos pacient-zdravnik. Na profesionalnost pa veliko da tudi Karmen, ki je v svojih odnosih načelna in od tega ne odstopa. 

"Pomembno mi je, da piše te vrste literaturo nekdo, ki mu je stroka blizu, ki razume odnose pacient-zdravnik ali uporabnik-terapevt. Ti imajo svoje zakonitosti in meje, ki jih ne smemo prestopiti in pri tem ni izjem. Čustvena vpletenost s pacientom lahko neprimerno vpliva na zdravnikovo ali terapevtovo presojo."

V knjigi je bolnika glavne junakinje prevzela kolegica, ki je strokovno usposobljena. "Tako je. Odnosi, ki smo jih lahko brali v starejših romanih, so bili zelo problematični in so dostikrat prikazovali napačno sliko bralcem in bralkam. Te tradicije nisem hotela nadaljevati. Če terapevti, ali drugi zdravstveni strokovnjaki porušimo terapevtske/zdravniške odnose, kršimo načela. V pisanju nisem hotela sodelovati pri ustvarjanju sivine, v kateri lahko posamezniki dobijo napačen vtis in pomislijo, da je dovoljeno vse. Hočem povedati to, da je sodobno ljubezensko zgodbo možno zapisati tudi tako, da glavna lika ne kršita etičnih ali moralnih načel."

Prste stran kot novodobna Beležnica?

Avtorica prizna, da piše takšne prizore, ki se tudi njej zdijo všečni, ob katerih se nasmeji, se ima fino in za katere je prepričana, da bi se tudi bralec počutil dobro. "Ko nekaj napišem in pozneje preberem, je moje merilo lasten čustveni odziv. Če se jaz ob prebranem ne zabavam ali ne čutim z likom, tega ne dam v knjigo. Vedno poskrbim, da je prizor dodelan na način, da se v bralcu sprošča hormon sreče, tudi če v zgodbo vpletem težke teme. Nekaj ljubezenskih klišejev je všečnih in tisti, ki so dobri, sem jih tudi uporabila. Tega me ni sram in mislim, da se posrečeno povežejo v zgodbo in jo naredijo privlačnejšo. Nikoli se nisem primerjala z Beležnico (kultnim filmom). Je pa junakinja knjige ljubiteljica filma Beležnica, kot smo lahko opazili v enem izmed končnih poglavij. Prizor se je ponudil sam od sebe, zato sem ga vključila v zgodbo."

V življenju se je večkrat srečala z minljivostjo

Karmen je v romanu obravnavala tudi temo prostovoljnega, predčasnega končanja življenja v zdravniškem spremstvu in temo evtanazije. Težki temi, ki ju nismo vajeni v tovrstnih romanih.

"V romanu ni opisana moja osebna izkušnja. Tudi v času pisanja rokopisa, še nisem vedela, da bo točno v letu izida knjige, referendum o obravnavi ureditve pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Temi sem zbrala, ker sta me nagovorili, sta pomembni in aktualni in ker sem menila in še vedno menim, da se mora o takšnih tematikah spregovoriti. Čeprav je roman fiktiven, menim, da imam dovolj znanja in izkušenj, da lahko resno pišem o liku, ki je neozdravljivo bolan in o drugem liku, ki je njegov najbližji. Z minljivostjo človeških življenj se srečam pogosto. Nekaj let sem delala tudi na onkološkem področju. Med drugim sta bili tudi moja mami ter babica paliativni bolnici."

Doživljanje likov v romanu je torej približek, ki ga lahko piše zaradi občutkov, ki jih razume morda drugače, kot nekdo, ki se s to obliko minljivosti ni aktivno srečeval. "Zdi se mi, da te komponente delajo ta del romana pristen. Pišem namreč z vidika lika, ki je bil blizu paliativnemu bolniku in o osebi, ki je bila terminalno bolna. Da ne bo pomote, doživljanje le-tega je vedno subjektivne narave in v zgodbi ne želim biti poučna, didaktična. Hotela sem samo predstaviti fiktivni primer, ki deluje resnično in želim, da si bralec mnenje glede težkih tematik oblikuje sam."

Bralci knjižne junake včasih vzamemo za svoje in bi jih verjetno zanimalo, kako se razvija zgodba glavnih junakov Pauline in Miše še naprej. Zato smo avtorico knjige Prste stran vprašali o morebitnem nadaljevanju romana: "Če bom nadaljevala s pisanjem ljubezenskih romanov, se bo še nekje videlo njuno življenje, ampak mislim, da je ljubezen, vsaj za zdaj, izpovedana. Miša in Paulina sta srečna. Morda ju še kdaj srečamo na papirju, a to bo zelo verjetno skozi oči drugega para, ki se bo šele zaljubil. Osnovna romanca Miše in Pauline, ki si jo bralci želijo začutiti ob branju romana, pa je že izpolnjena."

Karmen Petric je s svojim romanom Prste stran prinesla svež veter v žanr sodobnega doktor romana. S svojo avtentičnostjo, poznavanjem poklica delovne terapevtke in feminističnim pristopom je ustvarila zgodbo, ki pritegne in navdušuje bralce. Njena sposobnost, da skozi fiktivne prizore predstavi resnične občutke in etične dileme, je tisto, kar roman dela poseben. Zgodba, ki je kot nalašč primerna za vroče poletne dni in zaradi katere boste na plaži pozabiti iti v vodo.