Nik Škrlec: "Delo s tehnikami pomnjenja je pravzaprav delo z domišljijo in nenavadno ustvarjalno mislijo!"

Nik Škrlec verjetno ne potrebuje posebne predstavitve. Igralec in televizijski voditelj, med drugim nekaj let obraz legendarnega kviza Male sive celice, spada med ljudi z izrazito prožnim, bistrim umom. Da zna na pamet recitirati več kot 3000 decimalk števila π, ste verjetno že slišali – ta podatek je postal skorajda urbana legenda.

A številke so zanj predvsem izziv, kar ga v resnici zanima, pa je to, kako spomin deluje in kako ukvarjanje z njim krepi nenavadno ustvarjalno misel. Svoje izkušnje dela s spominom in tehnike pomnjenja zdaj prvič združuje tudi v knjigi Pozabi vse, kar veš o spominu, ki je nedavno izšla pri založbi Miš.  

Kdaj si dobil idejo, da bi vse, kar počneš s spominom, združil v knjigo?  

O tej knjigi razmišljam že vsaj pet let, pisal pa sem jo približno dve leti. Najprej sem imel občutek, da lahko knjigo napišem tako, kot delam druge projekte, torej povsem samostojno, a sem hitro spoznal, da ne poznam vseh korakov, ki jih zahteva proces izdaje knjige.

Založbo Miš sem poznal že od prej in ko sem Anžeta Miša nekoč srečal na nekem dogodku in me je vprašal, ali bi me zanimalo sodelovanje, sem se res odločil zanje, saj mi zelo odgovarja njihov način delovanja in stvari, ki jih počnejo. Od tam naprej smo hitro našli skupni jezik – pustili so mi, da sem prisoten v vseh segmentih procesa, mi nudili močno oporo v logističnem in ustvarjalnem smislu, pa tudi z urednico Tino Bilban sva se zelo dobro ujela.

Kako je bil videti proces nastajanja knjige?  

V resnici je knjiga nastajala 'od konca naprej': najprej sem napisal priročniški del, ki je bil sprva bolj 'govorjen', torej pisan v pogovornem jeziku, ki ga običajno uporabljam pri svojih delavnicah. Urednica mi je to pomagala popraviti, pa tudi pri drugem, poljudnoznanstvenem delu, mi je sugerirala, kako uravnotežiti osebne zgodbe z bolj strokovnim tonom. V tem delu sta pomagala tudi recenzenta, klinični psiholog Simon Brezovar in nevrolog Rok Berlot – vsak od njiju mi je odprl kak nov pogled, ki ga sam morda nisem imel tako ponotranjenega.  

Rok Berlot mi je recimo res obrnil perspektivo tega, kako sodobna znanost tudi o možganih razmišlja bolj celostno, ne več ločeno, v smislu kot da možgani sedijo na nekem svojem prestolu in upravljajo celotno telo. Simon Brezovar pa je zelo dobro razplastil to, kako in čez katere modele psihologija gleda na spomin, znotraj česar sem imel tudi sam kakšno zmoto. Zelo pogosta je na primer zmota v zvezi s tem, kaj sploh je delovni in kaj kratkotrajni spomin in tukaj sta mi oba res veliko pomagala.    

Morda vas zanima tudi:

• Tina Vrbnjak, igralka: "Občinstvo bi morali imeti za enakovrednega, inteligentnega sogovornika in mu ponuditi bolj poglobljene vsebine!"
• Nina Ivanišin Janežič in Klemen Janežič: "Pride večer, ko se zdi odločitev, ki si jo sprejel, napačna, a pomaga, da v tem nisi sam"

Zelo pogosto ti zastavijo vprašanje, ki ga v spremni besedi omenja tudi Simon Brezovar: zakaj bi se nekdo želel na pamet naučiti več kot 3000 decimalk števila π? Kako odgovarjaš danes?  

Omenim lahko tri aspekte, ki so zame ključni. Prvi je ustvarjalni – dlje ko se s tem ukvarjam, čedalje bolj intuitivno razumem spomin bližje domišljiji kot temu, čemur mi pravimo spomin. In tudi delo s tehnikami pomnjenja je pravzaprav delo z nenavadno ustvarjalno mislijo. Ko si skušam zapomniti števila, so števila zame najmanj zanimiv del, vse, kar je okrog, je bolj zanimivo. Odpirajo se novi domišljijski svetovi, ki jim pripisuješ pomen.  

Drugi vidik je, da sem zelo raztresen in je bila uporaba teh tehnik zame morda sprva nadkompenzacija: kako premagati ta občutek, da imam "slab spomin". Potem pa je še tretja stvar: zaradi treninga spomina sem veliko bolj pozoren na to, kako moj spomin deluje, kaj si zapomnim, zakaj si zapomnim, tudi ko ne uporabljam specifičnih tehnik. Dobivam uvid v delovanje svojega spomina, kar se mi zdi zelo dragoceno.    

Knjiga torej ponuja tudi praktična orodja za pomnjenje. Palača spomina je na primer možnost, da si zapomnimo zaporedje predmetov, števil ... tako, da jih navežemo na nenavadne asociacije in v mislih 'pospravimo' v specifične prostore, ki jih poznamo. Ampak kako jih uporabljati v vsakdanjem življenju? Če ima naša palača spomina več kot trideset postaj, pomnjenje namreč postane precejšen izziv ...  

Osnovni princip palače spomina lahko v življenju uporabljamo hitro in enostavno, če imamo to malo v krvi. Palača spomina izkoristi močno povezavo spomina in prostora. V mislih ustvarimo poti iz življenja, ki jih dobro poznamo in tam shranjujemo podatki, ki bi si jih rad zapomnili. Že takoj smo lahko uspešni, ampak res dobri pa postanemo z vajo. Mislim, da je pomembno, da to sprejmemo kot trening – če bi bila to knjiga o prostih metih pri košarki, bi se bralcu zdelo samoumevno, da mora najprej vaditi. Pri spominu pa ljudje velikokrat pričakujemo, da bomo izvedeli nekaj, kar nam bo že jutri omogočilo, da si zapomnimo dolga zaporedja. A tudi miselne tehnike je treba utrjevati.

Če si želimo s palačo spomina na primer zapomniti velike količine števil, se moramo najprej odločiti, kako bomo števila pretvorili v nekaj konkretnega oziroma domišljijske podobe, potem pa, v katere prostore jih bomo shranili. Ni tako težko najti dovolj prostorov, ustvariti dolgo pot, del kodiranja, torej pretvarjanja števil v domišljijske podobe, pa zahteva nekaj priprav.  A če se vrnemo k osnovnemu principu palače spomina: tudi preproste oblike, na primer "mini" palače spomina, so lahko naša sidrišča, ko nam nekdo reče: ej, samo to, to in to potrebuješ. Denimo za nakupovalne sezname ali ko bi si radi med predstavo zapomnili ključne točke, pa se nam ne zdi vljudno, da bi pisali na telefon. Če ozavestimo povezavo med prostorom in spominom, nam že ta ogromno pomaga. 

Tudi v vsakdanjem življenju, ne le pri palačah spomina?  

Ja. Recimo v šoli: če pišem test in se ne spomnim neke snovi, jo bom najhitreje izsledil, če se poskušam spomniti učilnice, kjer smo jo jemali. Ali pa – se znajdem v kuhinji, kjer imam v roki čajno žličko, mečem jo v koš, ne vem, kaj sploh delam ... in doživljam majhno krizo, ker sem prepričan, da me pamet zapušča. Kaj lahko takrat naredim?  Vrnem se, od koder sem prišel, recimo v dnevno sobo, in se spomnim, kaj sem pravzaprav delal. Aha, nesel sem pribor v pralni stroj in potem po jogurt. Enako stvar lahko naredimo tudi v mislih: vrnemo si spomin s pomočjo prostora. 

Ni torej tako pomembno, če si ne moremo zapomniti tridesetmestnega števila, bolj gre za to, da se naučimo uporabljati tovrstna orodja.  

Ja, nekaterim ljudem je sicer pomembno, da si zapomnijo števila. Meni se zdi glavna vrednost, da se sami odločimo, kaj nam je pomembno in kaj bi si radi zapomnili in vemo, da imamo orodja, da to naredimo. Ne pa da od sebe zahtevamo, da si v vsakdanjem življenju vse zapomnimo ves čas. To ni smiselno niti ni funkcija spomina. Za takšne stvari imamo pripomočke, za to, kar pa res želimo imeti pri sebi, je pa fino, če imamo vzvode oziroma orodja.  

Dejal si, da so bile tehnike pomnjenja tudi nekakšna nadkompenzacija za raztresenost. Ti to, da se zdaj toliko ukvarjaš s svojim spominom, kaj pomaga pri tem?  

Pomaga mi, da se ne sekiram, ko se to zgodi. (smeh) Ko že n-tič ne najdem kolesa, se umirim in si rečem, v redu, očitno sem ga nekje pozabil. Vem, zakaj se to zgodi in to zame konkretno zaenkrat ni tako pomembno, da bi želel to izboljšati. Če pa bi me motilo, tudi v knjigi predlagam neke osnovne tehnike, ki vračajo pozornost na trenutke, ko opazimo, da imamo težave. In to je dovolj. V največ primerih gre pri pozabljivosti za odsotnost pozornosti. Tako da sem do tega razvil večjo toleranco oziroma spoštovanje.  

Spomin danes razumem veliko bolj širše oziroma zapleteno, kot sem včasih. To, da si mi nekaj zapomnimo, je še najmanj pomembno oziroma zanimivo. In če vemo, kaj so vse ostale funkcije spomina, smo lahko prizanesljivi do sebe oziroma svojih možganov. Pomnjenje zame res ni najbolj pomembna funkcija, pomembneje se mi zdi, da se stvari v naših možganih preoblikujejo, da nastajajo nove ideje, da smo zmožni tudi spremeniti mišljenje. Ker če pogledam drugo skrajnost, če ne bi bili zmožni pozabljati, bi bilo to eno res čudno življenje. Bolj je čar našega spomina v tem, da je neskončno velik bazen, v katerem se stvari mešajo. 

V knjigi se dotakneš tudi tematike nezanesljivosti spomina – celo 'kraje' spominov, sploh v družinskem kontekstu, kar pomeni, da smo prepričani, da se je nekaj, kar se je zgodilo našemu sorojencu, zgodilo nam. Kako gledaš na to?  

Narava našega spomina je taka, da se z vsakim priklicem na novo sestavi in oblikuje. To pomeni, da je zelo občutljiv na vplive preoblikovanja. Seveda ne pravim, da so vsi spomini lažni, so pa lahko, bolj kot se nam zdi. V družinah si pogosto "izposojamo" spomine, to pa zato, ker ko se nečesa skupaj spominjamo ali pa nam nekdo o nečem pripoveduje, se v nas že oblikuje ta spomin, naše misli pa pozneje težko razločijo vir. Jaz se na primer živo spomin, kako sem kot otrok 'letel'.  Najbrž se to ni zares zgodilo,  a občutek je povsem resničen. Včasih pa je malo težje razločiti, kaj je res in kaj domišljija, kar izkušnja nekoga drugega, kaj sanje.  

Naloga našega spomina je namreč, da nam dostavi čim bolj koherentno verzijo zgodbe. Zaradi različnih faktorjev pa deli spomina vedno umanjkajo: zaradi časa, pozornosti, česarkoli. Naš spomin bo potem zato postregel z neko malo drugačno verzijo. Poznamo tudi primere iz sodnih praks, ko so bila pričanja v sodnih okoliščinah nezanesljiva zaradi te iste ranljivosti. Že to, kako spraševalec sprašuje, lahko vpliva na to, kako se bo neki spomin oblikoval. In če vse to združimo, lahko vidimo, da so naši spomini bolj krhki, kot mislimo. S tem ni nič narobe, se je pa treba tega zavedati.      

To vprašanje je še posebej občutljivo, ko govorimo o spominih na travmatične dogodke – kako vemo, ali smo obudili potlačen spomin ali pa smo si kaj izmislili?

Na to težko dam enoznačen odgovor, ker to presega moje strokovno področje. Lahko pa rečem, da so travmatični spomini gotovo močni, ker so intenzivni, vendar pa po drugi strani intenzivnost spomina ne pomeni nujno, da je bolj točen. To sem spoznal tudi skozi igralski trening, kjer se pri vajah uporablja čustveni spomin. Velikokrat se detajli iz otroštva, ki jih prikličem, sploh ne ujemajo čisto s tem, kako je bilo v resnici. Ampak priklicani spomin ima name še vedno velik vpliv.    

Če pogledamo z druge perspektive: kadar brskanje po naših spominih uporabimo z namenom in imamo zadaj neki cilj, bo to utemeljena funkcija. Če imamo zraven še strokovno vodstvo, pa je sploh super. Ne smemo misliti, da po čemerkoli brskamo, ni utemeljeno in da je vse lahko lažno. Fino se je samo zavedati, da ni pa nujno vse absolutno in točno v skladu s potekom dogodkov, za nas pa je lahko še kako res. Raziskovalci so na primer preučevali ljudi z zelo intenzivnimi spomini ugrabitve nezemljanov. Ti spomini, čeprav lažni, niso bili zanje nič manj resnični. Vpliv spomina na človeka je velik in prav je, da svoje spomine preteklosti raziskujemo. 

Najbolj presenetljiva stvar, ki si se je skozi leta naučil o svojem spominu?  

Morda res to, da sem včasih mislil, da je spomin točen popis preteklosti. Ko sem v srednji šoli oziroma na faksu začel brati o tem, me je to najbolj zadelo, danes pa se mi zdi že čisto samoumevno.  

Za koga je tvoja knjiga pravzaprav napisana oziroma si najbolj želiš, da bi jo vzel v roke?  

Za vse, ki jih zanima njihov spomin – kako ga spoznati, kako deluje, kako ga izboljšati ali preprosto razumeti. To je bilo nekako moje vodilo. In želel sem si, da je to knjiga, ki jo lahko preberejo vse starostne skupine: nekdo, ki je še v šoli, nekdo, ki je dobil prvo službo, nekoga, ki se je ravno upokojil ... upam, da bo vsakdo v njej našel nekaj zase.