Miha Deželak praznuje 50. rojstni dan: "Zelo sem čustven. Nazadnje sem jokal pred 14 dnevi, ko se je odselila ..."

Miha Deželak je tisti junak, ki bo letos že desetič izvedel dobrodelno akcijo Deželak Junak, še pred tem pa praznuje abrahama. Danes, 14. februarja 2024, na valentinovo, je namreč dopolnil 50 let! V intervjuju z radijskim voditeljem smo se ozrli v preteklost in pogledali, kaj ga je oblikovalo na poti do prve polovice stoletja. 

Vas ob tem, da ste stari 50 let, spreletavajo kakšni posebni občutki ali misli?

50 let ni malo. Ko sem bil otrok in sem srečal koga, ki je imel 50 let, sem si mislil, da je res star. Zdaj, ko sem toliko star jaz, se počutim mlajši, kar je po mojem mnenju normalno. Dejstvo pa je, da je to pol stoletja. Je prva prelomnica, ko človek začne razmišljati, kam so šla vsa ta leta?

V osnovni šoli ste bili zelo pridni. S katerimi pridevniki bi se opisali danes?

Vztrajen, pogumen, bolj star, bolj nor. Pridnost je sicer relativna, ampak verjetno sem tudi priden. Večni optimist.

Če pogledate nazaj v svojo preteklost in pomislite na prelomnice in spremembe, ki so se vam zgodile ... Kaj vas je najbolj oblikovalo?

Najbolj nas oblikuje vzgoja staršev, to nas spremlja vsa leta. Kar so ti oni dali, se ti obrestuje pozneje v življenju in jaz sem imel super otroštvo. Kasneje tudi šola in faks, starševstvo, poroka, prva služba, prva plača ... Vsaka stvar ti nekaj da, vsak človek, ki ga spoznamo, nam nekaj da. Vsako druženje ima pozitivne učinke. Vsak dan je nova priložnost za doživetje. S tem se zbujam: veselim se, kaj novega prihaja. Tudi zdaj pri 50 letih me zanima, kaj bo, ko bom star 56 in več.

Omenili ste, da ste imeli lepo otroštvo. So vas starši usmerili v dobrodelnost? Znani ste namreč po dobrodelnih akcijah, najbolj odmevna je Deželak Junak. 

Zanimivo je to, da sem edinec, edinci pa so pregovorno razvajeni. Morda sem v marsičem res razvajen, ampak dobrodelnost so mi res privzgojili starši. Oziroma nekaj je vzgoja, nekaj pa je že v nas. Ko vidiš, da te pomoč drugim osrečuje, to začneš živeti. Čutim, da je to prav, da sem zadovoljen, ko naredim nekaj dobrega za druge. Starši so me učili, da moramo pomagati sosedom, sorodnikom in prijateljem. Moja mama je bila medicinska sestra in na morju je bila vedno tista, h kateri so ljudje prihajali, če se je komu kaj zgodilo. Vzajemna pomoč nam je bila samoumevna. Pomagati otrokom in ranljivim skupinam je privilegij. Kdo pravi, da ne bo nekoč kdo od nas potreboval pomoči? Morda se nam pa vse vrne.  

Se spomnite prve dobrodelne akcije, ki ste jo izpeljali?

Letos bo deseta dobrodelna akcija Deželak Junak. Prve akcije se zelo dobro spomnim, ker je bil najtežja. Z otroškim skirojem sem moral potovati z Goričkega v Piran, kot poje Vlado Kreslin. Bilo je resnično naporno. Vsako leto je akcija bolj rastla, na začetku pa je bilo zastavljeno bolj amatersko, narejeno z veliko dobre volje in veliko odrekanja. Ljudje niso vedeli, za kaj gre in trobili so mi, naj se umaknem s ceste. Šlo je za akcijo, ki se je rodila iz želje, da pomagamo otrokom in jih peljemo na morje. Začetki so vedno težki, tako kot vedno v življenju.

Ste velik ljubitelj športa. Ali trenutno kaj trenirate? 

Imam fitnes trenerja, srečujeva se dvakrat na teden. Sodelujeva že drugo leto, lansko leto me je odlično pripravil na dobrodelno akcijo. To je namreč namen, da sem v akciji dovolj fizično močan, ker je že psihološko zelo naporna. Šport obožujem, rad sem tako navijač kot tudi športnik. Igre z žogo imam najraje.

Počnete še kaj drugega za ohranjanje zdravja in vitalnosti? 

Obožujem naravo. Hoja v hribe je čudovito sproščanje, nabiranje gob in rekreacija na svežem zraku sta super. Potem pa še kolesarim.

Kaj si želite za 50. rojstni dan? 

Zdaj se ukvarjam s svojo zabavo, ki bo pri Jezeršku v petek. Moja prva želja je, da zabava uspe. Rad bi imel električno kolo, ampak to ni materialna stvar, za katero pričakujem, da mi jo bodo kupili drugi. Nisem dovolj močan, da bi lahko z navadnim kolesom vse dosegel, pomoč na elektriko bi bila dobrodošla. Sam sebi bi se zdel car, če bi lahko dosegel vse želene točke. In pa ženi sem obljubil, da jo bom enkrat peljal na Sejšele, to je bilo že ene 20 let nazaj. Prepričan sem, da se bo to nekoč zgodilo. 

Ampak ne še za ta rojstni dan?

Ne vem. (Smeh) Enkrat v naslednjih 50 letih.

Rojstni dan praznujete na valentinovo. Imate kakšne načrte, kako ga boste letos preživeli?

Smešno je, da imam rojstni dan ravno na valentinovo. Moja profesorica za filozofijo v gimnaziji mi je rekla, da sem otrok ljubezni. Jaz ne želim, da valentinovo zasenči moj rojstni dan. (Smeh) Kakšno rožo bom sicer prinesel svoji ženi. Rojstni dan bo živahen že v službi, napovedujejo mi veliko presenečenj. Zagotovo se bom imel zelo dobro, prepustil se bom službenemu dogajanju. 

Srečno poročeni ste že zelo dolgo. Kako vam uspeva ohranjati uspešen zakon kljub izzivom, ki z leti doletijo vsakogar?

Zakon mi daje ravnovesje v življenju, predstavlja mi stabilnost. Družino in srečen zakon jemljem kot nekaj, kar ni samoumevno. Nekaj, kar se nenehno gradi in je v dinamičnem procesu. Tako kot življenje: malo gre gor in malo dol. Ne verjamem tistemu, ki pravi, da v zakonu nima težav. Pridejo finančne stiske ali kaj drugega. Tukaj pride do izraza moja vztrajnost. Če si vztrajen na dolge proge, lahko prideš marsikam. Dobro je, če znaš igrivo pristopiti k težavam in jih ne vzameš preveč resno. Na dolgi rok se splača, meni to prinaša ravnovesje v življenju, h kateremu je dobro strmeti. 

Nekoč ste dejali, da ste zelo čustven človek. Kdaj ste nazadnje jokali?

Ja, zelo sem čustven. Nazadnje sem jokal pred 14 dnevi, ko se je odselila moja hčerka. Odšla je živet k partnerju. Saj ni šla daleč, ampak me je sesulo. Vedel sem, da se bo preselila, ampak ko se je zgodilo, me je preplavil čustven trenutek. Odpeljal sem jo do bloka in medtem ko je odhajala s kovčkom v roki, so se mi ulile solze. V grlu sem čutil cmok in nisem vedel, ali jokam od sreče ali praznine. Malo si jezen nase, ker veš, da bi moral biti neskončno srečen. Nekaj si naredil prav, če je otrok sposoben iti v življenje in prav je, da gre. Hkrati se zavedaš, da bo ostala neka praznina, ker je hčerka fizično odsotna. To me je bolj pretreslo kot 50. rojstni dan.

Kaj pa je prvi spomin na občutek čiste sreče, ki vam prvi pade na pamet?

Zadnje sneženje. S psom sem se odpravil na sprehod, ko je najbolj snežilo, in preplavil me je občutek nepopisne sreče. 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol