Nina Osenar: "Jaz tipu nikoli ne bi spekla zrezka, lahko pa si ga pripravi sam"

Lepotica s tremi tetovažami, čudovitimi nogami in večnim nasmehom je spregovorila o kritikah, drogah, privlačnih Slovencih in nespodobnih povabilih.

Vse, kar počneš, je izpostavljeno ­javnosti. Se ne bojiš, da bi se te ljudje naveličali?

Ne, ker mislim, da tisto, kar želim deliti z ljudmi, dobro doziram. Znam se umak­niti, nisem vedno prisotna v medijih, in ko nimam ničesar ponuditi, medijem ne razlagam, da sem si zlomila noht ali kupila nove superge. Tako kot sem se recimo umak­nila med drugo in tretjo sezono Big Bro­therja. Vmes sem sicer izdala svoj prvi album, ampak to je bil spet popolnoma drugačen pristop, ki je zanimal bolj specifično občinstvo. Mislim, da dokler bom delala stvari, ki jih rada počnem, in bodo te stvari dovolj dobre, da jih bom želela deliti z ljudmi, se me ne bodo naveličali. Če pa bi delala nekaj na silo in hotela biti za vsako ceno in na vsak način vsepovsod, potem bi se me zagotovo hitro naveličali.

Lady Gaga je rekla, da živimo v družbi, ki si želi gledati propadanje superzvezd. Se strinjaš?

Ne le propad superzvezd, zelo težko privoščimo uspeh vsem ljudem. Najbolje je, če smo vsi povprečni, da ti glava ne štrli iz množice, ker jo je potem treba posekati. Večina je povprečna, zato bodimo vsi povprečni, da se lahko drug z drugim po­istovetimo. Mislim, da je to rezultat kapitalizma, v katerem ljudje za vsako ceno hočejo vedno več, malokdo pa bi za to tudi kaj naredil. Ljudje mislijo, da si nekdo zaželi biti voditelj, pride na televizijo in je voditelj. Za tem je ogromno dela. Ljudje imajo sanje in želje, ko pa se je treba suniti v rit, tega ne storijo. V družbi nimajo pravega vzora, ker vidijo, da je mogoče dobiti stvari tudi brez vsakršnega truda. Jaz sem že večkrat imela opravka z direktorji marketinga, ki so prej kuhali kavico, potem pa se je odprlo mesto in so malce vskočili, češ, a bi bil ti zdaj malce direktor marketinga. Ljudje potem ne znajo biti profesionalni, to niso pravi poslovneži, ne znajo komunicirati, so nezreli, nedorasli svojemu poslu, preprosto ne vedo, kaj počnejo. Izstopaš lahko samo s trdim delom. Talent moraš imeti, nekaj, iz česar se lahko kaj naredi, potem pa to piliš, delaš na tem vsak dan in dobiš rezultate.

Živeti na očeh javnosti pomeni živeti s kritikami. Kaj ti vendarle pride do ­živega?

Nobenemu kritiku še niso postavili spomenika. Nikoli si ne bi dopustila, da bi postala tako imuna za vse stvari, da me ne bi nič več prizadelo. Ne bom dovolila, da bi svet in pritiski name ubili mene kot ranljivo osebo, mojo dušo. Zato mi je super, da me nekatere stvari še vedno prizadenejo in da se lahko zjokam. Delo v medijih ti vsekakor da trdo kožo, tako da me zdaj morda lahko še najbolj prizadenejo ljudje, ki so mi blizu, in sodelavci, s katerimi delam. Že od začetka sem na Pop TV z isto ekipo, in ko si toliko časa z nekom sodelavec, postaneš tudi prijatelj. Če bi šlo tu karkoli narobe, bi me zagotovo zelo prizadelo. Je pa nekaj drugega, kar mi res­nično pride do živega. Dve leti sem nam­reč ambasadorka in članica Fundacije za pomoč otrokom v Sloveniji in tu vsak dan vidim stvari, ki me resnično ganejo. Toliko bolnih, socialno ogroženih otrok in država, ki naredi bore malo za te otroke in njihove starše. Kot velika ljubiteljica živali me gane tudi, ko vidim, koliko je zapuščenih živali. Sama sem vegetarijanka in poskušam živeti tako, da čim manj škodujem vsem okoli sebe. Zato ne jem svojih prijateljev! [smeh] V dobrodelnost sem vstopila v obdobju, ko me je nekaj ljudi zelo prizadelo, borila sem se sama s seboj. Takrat je bilo zame precej depresivno obdobje. Potem sem spoznala Olgo Bahun, predsed­nico fundacije, v kateri sem videla borko, žensko, ki ima tako močno voljo in se z vsem svojim srcem in časom trudi za te otroke, vedno je nasmejana, vedno priprav­ljena pomagati. Ona je poleg moje mame moj jogijski mojster, čeprav nima nobene zveze z jogo. In delam samo za njo, čeprav so me klicali tudi od drugod. Morda delam komu krivico, ampak meni se pri marsikaterih preprosto ni zdelo, da delajo s srcem, ali pa so morda nekoč delali s srcem pa jih je potem pokvaril denar. Pri teh največjih organizacijah vedno naletiš na iste ljudi, to pa so ... to so bad guys, to niso good guys.

V medijih nastopaš v provokativnih oblačilih, s sproščenim odnosom do ­telesa. Si tako svobodnjaška tudi pri seksu?

V zasebnosti sem še vedno malce bolj konservativna. Torej, da imam enega partnerja. In skupaj se lahko vse zmeniva, črto pa potegnem tam, kjer se zdrav odnos konča. Kakšni ekstremi pri seksu mi ne dišijo, recimo svinganje, tega zagotovo ne bi nikoli poskusila. Morda res pravijo, da the more, the marrier [več nas je, bolj je veselo], ampak pri intimi to ne drži. Pri meni odpade že ena dodatna oseba, tako da se tudi za trojčka ne bi dalo zmenit, ne glede na to, kdo je povabljen. No, premislim, če je povabljen Ray Liotta. [smeh] Ampak resno, ko sem z nekom, on dobi od mene vse, in takrat sprejemam kompromise, vendar intimnosti ne delim.

V Nino Osenar se verjetno ni težko zaljubiti, kaj pa potem? Je težko biti s teboj v razmerju?

O sebi je težko govoriti. Nimam se za napornega človeka. Nisem ljubosum­na, sama nikomur ne bi naredila tistega, kar nočem, da bi se zgodilo meni. Moj način življenja, moja načela, recimo to, da sem vegetarijanka, za te stvari pa je potreben orenk dec, da jih razume in spoštuje, kar pa ni vedno najlaže. Pravijo, da se nasprotja privlačijo, ampak mislim, da to ne drži popolnoma. Jaz tipu nikoli ne bi spekla zrezka, lahko pa si ga pripravi sam. Svojih načel ne vsiljujem, poskušam razumeti druge poglede, vendar je na koncu tako, da se skupaj itak najdemo ljudje, ki imamo isto stanje zavesti. Jaz nimam prijateljev, ki nosijo krzno, in verjetno bi težko shajala s tipom, ki bi jedel krvave bifteke, ampak to bi pomenilo, da imava popolnoma drugačno stanje zavesti. Sicer pa na ljubezen ne moreš biti pripravljen, stvari pridejo same od sebe. Zdaj, ko sem samska, vidim večinoma samo kariero, ker se temu posvečam in se nikomur ne prilagajam. Če se pojavi oseba, ki mi bo zmešala glavo, se lahko stvari hitro spremenijo. Sem izredno preprost človek, nimam občutka, da sem prepoznavna, s tem se ne obremenjujem, zato se v mojem življenju pojavljajo ljudje, ki niso slavni in s katerimi se odlično povežem.

Pravijo, da bi zvezdniki morali biti z zvezdniki. Koga bi si torej izbrala med našo estrado?

[smeh] Jooooj. Mene pri ljudeh fascinirajo popolnoma druge stvari. Če bi govorila o nekom, ki v naši estradi res izstopa kot človek in je zaradi tega tudi privlačen v smislu karizme in simpatičnosti, bi takoj rekla Jurij Zrnec. Je odličen igralec, v sebi ima energijo, dela s presežkom. Tako bi lahko izpostavila tudi Magnifica. Ampak govorim o izstopajočih slovenskih ustvarjalcih, ker jih resnično opazujem kot osebnosti, in ne kot potencialne partnerje. Sama tako ali tako nisem bila nikoli v zvezi s slavnim moškim. Šovbiznis mi je v zabavo, kar seveda ne pomeni, da se stvari ne lotevam profesionalno, ampak enostavno ga ne sprejemam kot nekaj, kjer moram biti za vsako ceno. Je pa res, da bi moj način življenja bolje razumel kdo, ki je tudi vsaj malo seznanjen s tem svetom. Drugače bi moral biti verjetno izredno svobodomiseln in razumevajoč do vseh stvari, ki sodijo v ta svet.

V svetu, v katerem se giblješ, zagotovo ne manjka nespodobnih povabil, celo od moških, ki bi morali biti vzor profesionalnosti. Kakšne imaš izkušnje s temi povabili?

Mislila sem, da se bodo nespodobna povabila sčasoma končala. Na začetku je bilo tega ogromno – novo dekle, brez izkušenj, vsi so napadli. Še najbolj poročeni. Potem rečeš enemu ne, drugemu ne, tretjemu ne, četrtemu zliješ vino v obraz, petemu prisoliš klofuto in se razve, da tu mogoče ni smiselno poskušati. Od določenih ljudi potem dobiš spošto­vanje, se pa še vedno najdejo nekateri, ki bi, pa ne morejo. Začela sem, ko sem bila stara 20 let, zdaj pa sem že naredila nekaj stvari, zaradi katerih bi si morda zaslužila malce več spoštovanja. Ampak se vedno najde kdo, ki je takšen šalabajzer. Nikoli nisem nobene ponudbe sprejela, niti premislila nisem o nobeni. Ko bi vsaj ponudba bila dobra! [smeh] Ali pa vsaj dober dec! [smeh] Ponujajo pa standardno, denar, recimo, mi reče: »Zdaj boš potrebovala denar za svoj videospot, daj, se dobiva pri meni.« Kaj pa, če se ne? Pri teh stvareh nisem taktna, izključim dip­lomacijo, četudi sem izredno miroljubna in zenovska. Ko se tole zgodi, je pa direktna na gobec. Razpizdi me, kar je to vrhunec nesramnosti in nespoštovanja. Zato kar takole povem: v prihod­nje bi položila na srce in dušo vsem moš­kim, da se me, lepo prosim, ne lotevajo tako, če ne želijo biti del filma Ubila bom Billa ... oziroma bom raje rekla Ubila bom debila. [smeh] Zato še danes zelo cenim prave poslovneže, profesionalce, s katerimi leta odlično sodelujem in ni nikoli prišlo do takšnih zapletov.

Vsi trendi zvezdniki imajo očitno vsaj eno anekdoto o drogah. Kakšna je tvoja?

Moja droga je joga. [smeh] Res je težko, ko delaš vsem na očeh ljudi, kar ni stresno samo zame, ampak tudi za mojo družino. Preden sem se začela pojavljati na sceni, nisem razumela slavnih zvezdnikov, ki imajo vse v življenju, pa kar niso srečni, se drogirajo, hodijo po rehabilitacijah. No, pazi, kaj si želiš, ker lahko prav to dobiš. Zdaj vem, da je treba najti nekaj, s čimer lahko ta stres kompenziraš. Jaz sem našla jogo, odmik od materi­alizma, učim se nečesa novega in v tem najdem ravnotežje v življenju. Danes mi ni več čudno, če izvem, da je neki zvezdnik začel piti ali se drogirati, in tudi pri nas je tega res veliko. Bila sem že marsikje in videla kupčke kokaina, ampak me to nikoli ni premamilo. Tega me je preprosto strah, ker sem človek, ki ima rad stvari pod nadzorom, zato tudi pijem zelo previdno. Bojim se izgubiti nadzor nad seboj. V mojem norem obdobju, ko sem bila bolj divja, stara okoli 16 let, sem, mislim da, trikrat vzela četrtinko ekstazija in enkrat poskusila kokain. Ampak ni bilo efekta, verjetno zato, ker imam že tako preveč energije. [smeh] Rekla bi, da je alkohol tista substanca, ki jo ljudje izrabljajo za pobeg od realnosti, kokain pa je čisto poziranje. Del imidža. Sem videla že marsikatero bejbo, ki misli, da je izredno pomembna, ko zategne linijo koke. Jaz si samozavesti ne gradim na takšen način, meni je to ceneno. Statusni simbol, torbica Louisa Vuittona in črtica koke. Vsi drugi smo pa na jägru in southern comfortu in občasno na kakšnem džojntu. [smeh]

Z albumom Missunderstood si se predstavila v nekoliko drugačni luči. Si želela namigniti, da te ljudje ne razumejo? Kakšna je potem prava Nina?

To sem jaz! Takoj, ko so mi dali mož­nost, da spregovorim, se je pokazal moj pravi jaz. Takoj, ko ni bila več samo fotka. Bom takole povedala: ljudje bi radi, da je vse pravično razporejeno, da je nekdo lep, nekdo inteligenten, nekdo zna kuhati ... kombinacij se pa ljudje ustrašijo. Kombinacije niso fer. Ko sem se slekla, so rek­li: »Okej, se je slekla, neka glupača.« Potem sem bila na televiziji in so rekli: »A tako, zdaj boš pa še vodila, saj ne znaš ... No, v bistvu ni tako slabo ... Ah, ne, ne,
zanič je.« In ko sem se spustila v glasbo, so rekli: »Aja, a še pela boš? No, to pa ne. Še tega pa ne smeš znati.« Zdi se mi, da so ljudje pri glasbi potegnili črto. Naredila sem album, ki ni na prvo žogo, in sprejeli so ga tisti, ki so mu prisluhnili neobremenjeno. Pristopila sem malce bolj k alternativi, čeprav je še vedno dovolj pop, a ne nekaj, česar smo vajeni. Urbani pop, recimo. Missunderstood je najosebnejša stvar, ki sem jo naredila. Televizija je sicer moja velika ljubezen, pustijo mi, da sem jaz, a še vedno so tu neki okviri, znotraj katerih delaš. Pri glasbi je bilo drugače. Vsa besedila za pesmi sem napisala sama in pripravila zelo osebnoizpovedni album. To sem jaz. In že pripravljam na­slednji projekt, ker zdaj dokončno vem, kaj hočem, vem, kam želim usmeriti svoj zvok. Delala bom muziko naprej in ne jebem žive sile, ker je bila to moja prva želja in bo ostala moja zadnja. Če bi zdajle morala izbrati le eno stvar, ki jo lahko delam, bi to bila glasba. Ne zato, ker bi hotela nekaj dokazovati, in nikogar ne želim v nič prepričevati, samo delam, kar mi je kul.

Kako boš obdržala svojo slavo?

Nikakor se ne obremenjujem s tem, da bi karkoli obdržala. To je življenjski proces. Delala in ustvarjala bom, dokler bom imela v sebi kreativo. Ne obremenjujem se, da grem proti tridesetemu letu, ne obremenjujem se na način, o sranje, še nekaj let, potem pa gube in botoks. Jaz bom dokaz, da je gube treba znati nositi. In da so čisto seksi. Potem bodo punce hotele imeti gube! [smeh] Smejalne že itak imam, se pa ne obremenjujem s tem, kar še pride. Vsak dan se naučim kaj novega, smer, v katero grem, se pa tako ali tako vedno bolj odmika od stremljenja k idealom. Vsi te bombardirajo s tem, kakšen moraš biti, da boš vsem všeč, jaz pa se od tega vse bolj odmikam. Škoda mi je življenja za obremenjevanje z neizogibnim.

TEKST Darjo Hrib
Foto Urška Košir

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol