Od tega, da smo narejeni iz zvezdnega prahu, do tega, da smo prav zares vsi ENO!

Zbirka enciklopedij Jasno in jedrnato je te dni postala bogatejša za še dva tematska prevoda z obilo prijaznih, ilustrativnih in vsebinsko strnjenih razvojnih prerezov osnovnih oblik človekovega mišljenja in delovanja. Luč sveta sta pri Mladinski knjigi tako ugledali še zajetni knjigi Znanost in Umetnost, ter se pridružili že obstoječima Zgodovina in Psihologija.

Jedrnato o znanosti

Knjiga jasno in jedrnato: znanost razkriva zgodovino znanosti z zanimivimi teorijami na področju fizike, kemije, biologije, astronomije, geologije in matematike.

Medtem ko so v knjigi nanizana številna zanimiva poglavja s področja znanstvenih prebojev, nekaj njih vendarle zbuja tudi veliko čudenja.

Eno takšnih je poglavje s področja astrofizike, ki ugotavlja, da smo (tako kot vse, kar obstaja) tudi ljudje narejeni iz zvezdnega prahu.

Začelo se je s Hermannom von Helmholtzom, ki je 1854 trdil, da se v Soncu toplota porizvaja zaradi počasnega gravitacijskega krčenja. Nadaljevalo z Williamom Hugginsom, ki je leta 1863 s spektralno analizo ugotovil, da so na zvezdah elementi, ki jih imamo tudi na Zemlji. Nato so v letih med 1905 in 1910 ameriški in švedski astronomi uspeli analizirati svetilnost zvezd, po čemer so nato zvezde razvrstili v pritlikavke in orjakinje. Le desetletje kasneje je Arthur Eddington pričel trditi, da v notranjosti zvezd pri jedrskih reakcijah iz vodika nastaja helij, da bi se leta 1934 Fritz Zwicky domislil izraza supernova za močno eksplozijo masivnih zvezd.

Ko so nato leta 2013 globoko pod morjem odkrili še fosile s sledmi železa, ki bi lahko prišel iz supernov, je postalo kristalno JASNO: ’Prav zares smo narejeni iz zvezdnega prahu!’

»Danes vemo, da elementi težji od železa nastajajo pri eksplozijah supernov, v smrtnih krčih masivnih zvezd. Elementi, potrebni za nastanek življenja, se tvorijo v zvezdah.«

Znani rek o tem, da smo narejeni po domnevno ’božji’ podobi, tako dobi svojstven pomen. Če namreč v domnevno prislovičnem stvaritelju življenja ugledamo vesolje, potem v eksplozijah supernov zlahka vidimo tudi ’njega’ posamične misli, t.j. iskre čiste kreacije. Z nekaj miselne akrobacije pa bi stik napredovale znanosti z mistiko starodavnih modrecev lahko povezali še s poglavjem o spoznanju britanskega strokovnjaka za ekologijo Jamesa Lovelocka, ki pravi:

»Evolucija je ples tesno objetih partnerjev, življenja in materialnega okolja. Iz tega plesa se porodi Gaja.«

Lovelock je namreč trdil, da je celotni planet živa entiteta, ki uravnava samo sebe.

»Vsa živa bitja na Zemlji so odvisna od vode. Povprečna temperatura mora biti med 10 in 16 stopinj Celzija, da je na voljo dovolj tekoče vode. Zemlja je v takšnem stanju že 3,5 milijarde let. Celice potrebujejo stalno koncentracijo slanosti in v splošnem ne preživijo, če ta presega 5 odstotkov slanosti, morij pa je že dolgo okoli 3,4 odstotka. Odkar se je pred približno dvema milijardama let v ozračju pojavil kisik, je njegova koncentracija ostala blizu 20 odstotkov. Če bi se znižala pod 16 odstotkov, to ne bi bilo dovolj za dihanje, če pa bi narasla na 25 odstotkov, bi vse pogorelo.«

Ta velik organizem, torej Zemlja in vsa živa bitja na njej, je Lovelock poimenoval Gaja.

»Živa bitja s svojo prisotnostjo uravnavajo temperaturo površja, koncentracijo kisika in kemično sestavo morij, tako da so razmere za življenja kar najugodnejše,« njegova spoznanja še razlaga enciklopedija in dodaja naslednje svarilo: tisti, ki bi lahko s svojim velikanskim vplivanjem na okolje porušil to občutljivo ravnovesje, je lahko le ČLOVEK.

Likovna umetnost

Medtem ko po zaslugi znanosti razumemo naš svet in teoretične vzporedne svetove, ki so onkraj njega, kar omogoča tako napredek tehnologije kot širjenje meja našega znanja, pa enciklopedija Likovna umetnost razkriva ključne trenutke v razvoju umetnosti tako, da bralcem predstavi prelomne dosežke in največja umetniška dela v različnih medijih.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol