Lara Paukovič | 13. 10. 2023, 20:00

Pia Zemljič o gledališču, družini in (ne)izpolnjenih željah: "Želela bi si odigrati vlogo, ki je ..."

Osebni arhiv Pie Zemljič

Prvakinja SNG Drama trenutno igra eno glavnih vlog v megalomanski predstavi Jutranja zvezda, ki jo je po knjižni predlogi Karla Oveja Knausgårda in dramatizaciji Gorana Vojnovića na veliki oder ljubljanske Drame postavil režiser Ivica Buljan, na Festivalu slovenskega filma v Portorožu pa je bil z vesno za najboljši študijski film ravnokar nagrajen tudi kratki film Alenka Kristiana Bernarda Irgela, v katerem ima osrednjo vlogo.

Leta 1975 v Slovenj Gradcu rojena Pia Zemljič je ena najbolj prepoznavnih slovenskih gledaliških in filmskih igralk. V skoraj tri desetletja dolgi karieri je zamenjala tri gledališča in se preizkusila v široki paleti likov: fatalnih, strastnih, avtoritarnih, ranljivih, pravičnih, nadležnih, drznih, svojeglavih – vsako človeško izkušnjo zna naseliti s suverenostjo in senzibilnostjo. Bila je in je Žana v Varuhu meje, Bronja v Petelinjem zajtrku, Jasna v Paniki, Vodja v Krčih, Pia v Zapiranju ljubezni, Marija v V imenu matere, Ellida v Gospe z morja, Kathrine v Jutranji zvezdi pa še in še.

Poročena je z Markom Mandićem, prvakom SNG Drama Ljubljana, kjer zadnjih sedem let kot prvakinja deluje tudi sama, in je mati dveh otrok, najstnikov, ki sta se, kot kaže, odpravila po stopinjah slavnih staršev. Z njo smo spregovorili po premieri predstave Jutranja zvezda, ki jo je po knjižni predlogi Karla Oveja Knausgårda in dramatizaciji Gorana Vojnovića na veliki oder ljubljanske Drame postavil režiser Ivica Buljan, beseda pa, četudi je igralka do intervjujev načeloma zadržana, ni tekla le o igri.

Jutranja zvezda je drama kompleksnih družinskih povezav, a zelo izrazito je tudi predstava o smrti, minevanju. Vaš lik, duhovnica Kathrine, se z razmišljanjem o tem srečuje dnevno, saj mora biti prisotna pri pokopih. Kakšen odnos imate z minevanjem sami? Ste z njim pomirjeni?                  

Ne bojim se lastne smrti, misel nanjo mi ni bila nikoli nekaj strašljivega. Drugače pa je z minevanjem in odhajanjem drugih. Lansko leto mi je umrla mnogo premlada mama, Marku pa oče in priznam, da sem še zelo daleč od občutka pomirjenosti. Nisem še prebolela.

Vam je bilo med pripravami na predstavo zaradi tematike kdaj težko, nelagodno? Tudi na splošno, kadar delate predstavo, ki odpira težje teme, te ostajajo z vami izven vaj ali jih znate odmisliti?  

Teme, ki jih tako intenzivno raziskujemo, se v času procesa, oblikovanja vloge in predstave seveda zalezejo vame, včasih gredo globoko v podzavest in sanje so prav neverjetne. Ponavadi pa se neha z rojstvom vloge, večinoma se s premiero stvari zaključijo in odpre se nov prostor. Ko igramo prestave, vloge ne hodijo z mano domov.

Pia Zemljič v predstavi Jutranja zvezda.

Pia Zemljič v predstavi Jutranja zvezda.

Peter Uhan, SNG Drama Ljubljana

Kaj naredite, ko dobite vlogo, v kateri se sprva absolutno ne vidite? Se to sploh kdaj zgodi ali vas režiserji zdaj že toliko poznajo, da vedo, kaj vam bo pisano na kožo in kaj ne?

V resnici nisem nikoli pomislila na to, da se v kakšni vlogi ne bi videla, niti ne vem, kaj naj bi pomenilo zame, da mi je nekaj pisano na kožo. Zelo redko dobim vloge, ki so blizu moji osebnosti, kar je v bistvu dober igralski izziv in veliko bolj zanimivo. Prej se spomnim, da se mi je zazdelo, da bi znala neko vlogo res prepričljivo odigrati, pa nisem bila izbrana. Recimo, pri filmu nas nasploh močno zaznamuje naša fizična podoba in kakšnega plavolasega angela najbrž ne bom nikoli dobila.

Imate še kakšno neizpolnjeno željo glede vlog, ki bi jih želeli odigrati?          

Pravzaprav ne. Nimam nobene konkretne vloge v mislih. Bi si pa enkrat želela odigrati eno, ki je tako impulzivna, hitra in glasna, kot sem sama, ampak to je pa vedno vsem preveč. (smeh)

Režiser predstave Jutranja zvezda je Ivica Buljan, s katerim ste pred petimi leti že sodelovali v epopeji V imenu Matere, pred desetimi leti pa v Zapiranju ljubezni, dramo, ki naj bi jo Pascal Rambert napisal za točno določena igralca, Buljan pa je dobil pravice za uprizoritev in v glavnih vlogah želel vaju s soprogom Markom Mandićem. Predstavo po desetih letih še vedno igrate, termini so razprodani. Režiser je nekoč dejal, da je to besedilo želel delati izključno z vama zaradi visoke stopnje razumevanja in trdnosti, ki jo premoreta. Kako je mogoče tako močno predstavo igrati toliko časa?                             

Ne znam prav dobro odgovoriti. To je zelo specifična predstava, zame fizično in psihično zelo zahtevna, je pa tudi nagrajujoč občutek, da ljudi še vedno zanima. Midva imava vsakič malo drugačno energijo skozi ista monologa, tako da nikoli ne veva, kje bo tokrat zarezalo. Skozi leta se še vedno presenečava in letos jo bosta prvič videla tudi otroka, ki sta med tem vztrajnim zapiranjem odrasla. (smeh)  

V Jutranji zvezdi igra tudi njen soprog Marko Mandić, s katerim sta člana igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana.

V Jutranji zvezdi igra tudi njen soprog Marko Mandić, s katerim sta člana igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana.

Peter Uhan, SNG Drama Ljubljana

                                    

Vajina otroka sta danes najstnika in se vsak po svoje uveljavljata v svetu igralstva. Mlajši France ima vlogo v celovečercu Nejca Gazvode Vzornik, ki je bil pravkar predstavljen na Festivalu slovenskega filma, starejši Voranc je bil lani izbran za program Mladega mladinskega v Slovenskem mladinskem gledališču in zaigral v avtorskem projektu Svoje usode krojači. Ste ob tem ponosni? Vas kaj skrbi, da se bosta tudi onadva profesionalno vrgla v tako naporen poklic, kot je igralski? Že razmišljata o nadaljevanju izobraževanja?

Veste, da v osnovni šoli nista niti omenila takšnih ambicij? Kazalo je, da ju bo odneslo v povsem druge vode. Potem pa se je na mah vse obrnilo, Francetu s filmom, Vorancu pa z vstopom na gimnazijo Poljane in Mladim mladinskim. Zdaj sta že oba hudo okužena. Poleti sta tudi raje snemala, kot pa odšla z nama na potovanje.

Kako pa je bilo pri vas, je bila igra prva izbira ali ste imeli sprva drugačne cilje in se je potem obrnilo, kot se je? Hiter vpogled v vaš življenjepis nam sicer pove, da ste poleg igre študirali tudi angleški jezik in književnost na Filozofski fakulteti.                                                                    

Najbolj iskren odgovor bo, da sem si želela postati igralka, odkar se zavedam same sebe, vendar nisem bila takoj sprejeta. Filozofska fakulteta pa mi je dala širši vpogled v življenje in literaturo.

S soprogom sta zelo striktna glede tega, kdaj in koliko naj bi otroka uporabljala pametno tehnologijo. Sta se zdaj, ko sta oba sinova najstnika, kaj omehčala? Kakšen pa je vajin osebni odnos do tehnologije?

Pametni telefon sta dobila šele v srednji šoli in midva sva res dolgo poslušala, kako sva zahojena. (smeh) Letos je podlegel tudi Marko in si kupil svoj prvi pametni telefon, ker je postalo preprosto nemogoče biti brez. Ničesar več ni mogel kupiti na spletu, ker nakupa ni mogel potrditi prek telefona, pa tudi sicer nam pametni telefon v resnici v marsičem olajša življenje. Še vedno pa verjamem v zmernost in čarobnost tišine v naravi, kjer ni signala.

Osebni arhiv Pie Zemljič

Obdobje, v katerem odraščajo današnji mladi, je sicer zelo nemirno. Preživeli so pandemijo, odraščajo v času recesije, zasičeni so z vsemi mogočimi dražljaji, kot je TikTok, zemlja se segreva, začenjajo se nove vojne ... kako se kot družina soočate s tem?

Strašno rada diskutirata o vsem tem, veliko se pogovarjamo in včasih moram prav pobegniti na balkon na cigareto, mene namreč trenutno stanje v svetu peha v anksioznost.

V karieri ste zamenjali kar nekaj gledališč: od SNG Maribor do SLG Celje in nazadnje ljubljanske Drame, katere članica ste od leta 2016. So bili prestopi bolj splet okoliščin ali po določenem času zavestno iščete nekaj novega?

Šlo je za splet življenjskih okoliščin, povezanih z družino, ker že 30 let živim v Ljubljani in sem se veliko vozila. Res je pa tudi, da sem si v ljubljansko Dramo srčno želela in sem počaščena, da sem lahko članica tako izvrstnega ansambla.

Kratki igrani film Alenka Kristiana Bernarda Irgela, v katerem igrate mater, ki svojemu sinu prikriva informacijo, da mu je v prometni nesreči umrl najboljši prijatelj, je na Festivalu slovenskega filma pravkar prejel nagrado za najboljši študijski film. V utemeljitvi je bila izpostavljena tudi "vrhunska igra vseh treh protagonistov". Pravite, da ste tega priznanja še posebej veseli. Zakaj?

Ker se je sprva vse skupaj zdelo neizvedljivo. Vsak dan sem imela res dolgo predstavo Mrakijada, v teatru sem bila od petih popoldne do polnoči. Nato sem vzela melatonin in vstala ob šestih za snemanje, ki je trajalo do petih. Barbara Cerar me je duhovito spodbudila, češ, da imam pol že narejeno, ker tako "skozlano" izgledam, in da naj sprejmem. (smeh) Zelo sem vesela za Kristiana Bernarda Irgela, mislim, da se je izkazal kot izjemno občutljiv režiser.

Prizor iz nagrajenega študijskega filma Alenka.

Prizor iz nagrajenega študijskega filma Alenka.

Osebni arhiv igralke

Tudi sicer je kritiška, ne le laična javnost večkrat izkazala priznanje vašemu delu. Leta 2015 ste prejeli tudi nagrado Prešernovega sklada. Menite, da bi kot igralka enako dobro delovali brez teh potrditev?

Zlagala bi se, če bi rekla, da ne potrepljajo kdaj sestradanega ega in dvignejo samozavesti. Ni se pa dobro zasedeti na lovorikah, predvsem pa: ne smejo biti cilj.

Nekatere vaše filmske vloge so se, podobno kot gledališke, gledalcem posebej usedle v srce: Petelinji zajtrk, Varuh meje, Vaje v objemu ... Zaigrali ste tudi v nekaj serijah, a se zdi, da sodelovanja izbirate premišljeno in selektivno: nismo vas na primer videli v skoraj nobeni slovenski "telenoveli" ali popularni produkciji, kakršne se zadnja leta snemajo za platformo Voyo. Tovrstne vloge načrtno zavračate, zanje nimate časa ali se vam morda niti ne ponujajo?

Skupek vsega, najbrž. Velikokrat se stvari prav po Murphyju prekrivajo. In enkrat sem si rekla, da bi rada igrala v stvareh, ki bi jih tudi gledala. Tako lahko mirno spim.

O vas zunaj gledališča ne vemo veliko. Kaj je poleg teatra in družine vaša največja strast?

Poleg teh dveh, ki me znata celo pogoltniti, v prostem času strastno berem, rada igram korepeticije na klavirju, joga pomirja mojo hipersenzibilnost, rada ustvarjam "fusion" kulinarične dobrote, neverjetno osrečijo in napolnijo pa me tudi potovanja.    

Osebni arhiv Pie Zemljič

             

Novo na Metroplay: Pogovor z Borutom Pahorjem | N1 STUDIO