Priljubljeni komik izlil dušo in spregovoril o bolečini iz otroštva: "Ves čas sem gledal očeta, kako se bori z mislijo, ali bi živel ali ne"

Goran Hrvaćanin velja za enega najbolj priljubljenih komikov v Sloveniji. Njegovi skeči že vrsto let skrbijo za smeh in mladih in starih, film Pr' Hostar je najbolj gledan v zgodovini Slovenije. Goran Hrvaćanin je zabavljač, ki mu ni para, njegovi liki so nekaj posebnega, njegov smisel za humor edinstven.

Toda za podobo vedno nasmejanega in za "štos" razpoloženega fanta se skriva tudi zgodba o žalosti, trpljenju in hudih življenjskih travmah. 

Goran Hrvaćanin je pred dnevi gostoval v podkastu AIDEA in poslušalcem razkril, da so z njegovim otroštvom povezane številne frustracije, ki še danes vplivajo nanj oziroma se še vedno bori z njimi.

Pojasnil je, da ga je močno zaznamoval predvsem preminuli oče, s katerim ni imel ravno najboljšega odnosa. A prav to je najbolj vplivalo nanj v želji, da je postal to, kar je danes.

Velik napredek, da ni pil in ni bil nasilen

"Očetov brat je bil alkoholik in sadist. Oče je vedno govoril, da od njega nikdar ni dobil ničesar drugega, razen klofute. Ko sem nekoč obiskal sorodnike, sem ugotovil, da je to res tako. Moj oče je torej naredil tako velik napredek, da ni pil in tudi nasilen ni bil. Ta vzorec je uspešno razbil, za kar sem mu seveda hvaležen. Ampak ..." je začel razlagati Goran Hrvaćanin.

"Po drugi strani je bil prav zaradi tega večino življenja depresiven. Na trenutke tudi samomorilen. Ves čas je ponavljal, da ni pil in da nas nikdar ni tepel. Kot da je naredil veliko. In z njegovega vidika je res naredil veliko. Toda nekdo, ki je majceno bitjece, kot sem bil takrat jaz, potrebuje vse pogoje, da se razvije v čutečo in intelektualno osebo. Toda namesto tega, da bi od očeta dobil smernice za življenje in pozitivne nauke, sem ga ves čas gledal, kako se bori z mislijo, ali bi živel ali ne," je priljubljeni Jeseničan nadaljeval z odkrivanjem temačne preteklosti iz mladih let.

Hrvaćanin je priznal, da se je vsa ta leta trudil pridobiti pozornost očeta, a mu ni uspelo, "ker se je on ves čas dajal s svojimi demoni, jaz pa sem bil tisti mali otrok, ki je nekje v kotu mahal po zraku, da bi dobil pozornost; glejte me, tukaj sem". 

Leta 1984 rojeni igralec je razkril tudi, da sta vrsto let kasneje z očetom "zakopala bojno sekiro". "Leta kasneje sem našel svoj kanal, s pomočjo katerega sem dobil dovolj pozornosti, ampak sem kasneje ugotovil, da me to nikdar ne bo zares osrečilo, saj moj kompleks na ta način ne bo pozdravljen," je poudaril in opisal, kako je očeta soočil s svojimi demoni iz otroštva.

'J***ga, sine, dal sem, kar sem lahko'

"Preden je umrl, sem mu uspel povedati vse. Ena poglavitnih stvari pri razbijanju vzorcev, ki te mučijo, je tudi soočenje z izvorom svojih problemov. Seveda ni bil oče vsega kriv, je bil pa vpleten. Med drugim me je klical divjak, ko sem bil majhen. Pred vsemi. 'Hej, saj si me ti naredil takšnega, človek!'. Ti si pustil tega otroka samega tam v kotu in posledično sem postal, kar sem postal. Ti si kriv. Zdaj pa me še označuješ in se na nek način norčuješ."

"Skozi življenje me je to zelo bolelo. Ko sem se soočil z očetom, sem z ramen odvrgel ogromen nahrbtnik. Nisem se pozdravil, sem pa lažje živel naprej. Povedal sem, kar sem želel. Seveda so tekle tudi solze. On pa mi je rekel: 'J***ga, sine, dal sem, kar sem lahko'," je zgodbo o svojih demonih iz otroštva zaključil Goran Hrvaćanin.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol