Se tudi vam zdi, da ljubezenski resničnostni šovi v resnici niso zgodbe o ljubezni?

Kolumna

10. 3. 2020, 21:59 | Scena | Piše: Darjo Hrib
Se tudi vam zdi, da ljubezenski resničnostni šovi v resnici niso zgodbe o ljubezni? (foto: RTL.hr/POPTV) RTL.hr/POPTV

Morbidna radovednost, ki nešteto gledalcev drži pripete na ljubezenske resničnostne šove, kakršna sta zdaj Sloveniji še kako poznani Gospodin Savršeni in Netflixov eksperiment Ljubezen je slepa (Love is Blind, druga najbolj gledana reč preteklega tedna med slovenskimi uporabniki Netflixa), je tako neverjetno fascinantna, da sem si tudi sam dovolil potopiti se v ta bizarni svet celofanske romantike.

Koncept ljubezenskih resničnostnih šovov ni nič novega. Ameriški The Bachelor se na televizijskih mreži ABC vrti že osemnajst let in ima vsaj toliko licenčnih kopij drugod po svetu. Taisti koncept se je pri nas izvrševal v oddaji Sanjski moški in Sanjska ženska, nedavna hrvaška različica Gospodin Savršeni pa je trenutno vroča različica, ki obseda slovensko publiko.

Najbolj logično – obenem pa tudi najpogostejše – vprašanje, ki se ob tem poraja je – zakaj?

Ko sva tako skupaj sedela na kavču, z rahlo odprtimi usti, ker sva v prepletu šoka, neprijetnosti in posrednega sramu opazovala, kaj se dogaja v teh šovih, je ona postavila vprašanje, ki me je pospremilo na pot razmišljanja. S tihim glasom je rekla: »Zakaj bi se katerakoli ženska hotela podati v kaj takšnega?«

Najlažja pot do odgovora? Obsojanje kognitivnih kapacitet sodelujočih tekmovalk. Najlaže je seveda reči, da so neumne. Intelektualno bankrotirane. Kar pa se mi zdi, po pristopu do teh vsebin z nekoliko bolj kritične distance, napačen zaključek. Dejansko stanje je, po mojem skromnem mnenju, obratno.

Ženske, ki se podajo v tovrstne šove, v bistvu veliko bolj kot mi, odjemalci, razumejo, v čem je štos. In štos seveda ni v ljubezni.

Ste gledali Kmetijo? Kmetija v bistvu ni resničnostni šov o kmetovanju, ker nikoli zares ne zmaga tisti, ki je vrhunski kmetovalec. Ste gledali Survivorja? Tudi Survivor v resnici ni šov o preživetju, ker preživijo vsi, zmaga pa ne pripada nujno tistemu, ki je najbolj spreten v taborniških veščinah.

Oba ta šova sta v resnici socialna konstrukta, kjer tekmovalci ne morejo ubežati pred tem, kdo v resnici so, saj neprijetne situacije, v katere so ujeti, iz njih izsilijo njihove najbolj resnične, najbolj destilirane karakterne nianse. Zmaga tisti, ki te situacije najbolje obrne v svoj prid.

In če potem Kmetija ni šov o kmetovanju in Survivor ni šov o preživetju, tudi Gospodin Savršeni v svojih neštetih oblikah v resnici ni šov o ljubezni. To na nek način potrjuje že dejstvo, da večino parov, ki nastanejo v finalu teh oddaj, ne ostane skupaj več kot par mesecev. Ljubezen je tu le rekvizit.

Osrčje tovrstnih oddaj je namreč absurdnost fenomena, ko se skupina naključno nabranih žensk popolna preda in izgubi v neki namišljeni fikciji. A za gledalce ni prav, da se zgražamo, obsojamo ali pa celo, da se nam te ženske smilijo. Ker one so na svoj način že pogruntale bistvo te igre.

Bolj kot sem jih skozi epizode spoznaval, bolj se mi je zdelo, da se te ženske prvenstveno ne trudijo pokazati kot optimalen izbor za sanjskega moškega, ampak predvsem kot najboljše igralke na odru te namišljene pravljice. Bolj kot to, da ustrezajo sanjskemu moškemu jih skrbi, da bodo ustrezale tej pravljični iluziji, v kateri nastopajo.

Kar pa je zelo premeten način igranja te igre. Ženske vedo, da sanjski moški itak ne obstaja. Ta, ki stoji pred njimi je zgolj trofeja na koncu tega velikega šova. Pomislite – koliko je dejansko možnosti, da bi se resničnem svetu ducat ali več naključno nabranih žensk v le nekaj minutah na smrt zaljubilo v enega moškega? Praktično nič.

»Ampak te ženske jokajo, trpijo, zelo izrazito kažejo svojo predanost,« slišim med njenimi komentarji. Njihova zaljubljenost se zdi iskrena. Seveda, tudi to je del tega nastopa. Kako pa drugače vstopiš v lik ženske, ki se bori za 'sanjskega moškega'?

Za sodelujoče ženske tako, da se zaljubijo v idejo sanjskega moškega, v potencial, ki je predstavljen (kar je, ironično, najpogostejša past v katero se ujame večina žensk v vsakdanjem romantičnem kolesju, ko se ne zaljubijo v moškega pred njimi ampak v potencial, ki ga v njem vidijo). V tej predanosti so potem pripravljene odigrati igro preko meja absurdnosti.

Še vedno pa ostaja oprto vprašanje z začetka razmišljanja – zakaj tovrstne šove ljudje tako radi gledamo?

Sanjski moški ponuja neko najbolj tradicionalno, arhetipsko, pravljično konfiguracijo ljubezni, katere vrhunec naj bi predstavljala poroka. Okoli te konfiguracije je danes zgrajena večmilijonska industrija. V časih, ko je vsaj zahodna kultura postala veliko bolj progresivna v razmišljanju o ljubezni in seksu, je retrogradna romantika postala privlačna eksotika. In s tem še toliko bolj fascinantna.

Zato se radostno predajamo kolektivnem sramu, ki ga morda čutimo do sodelujočih, ker ne vemo, če nas ta preplet pretiranih emocij in zaigrane kemije moti ali privlači. Vemo le, da nikomur ne verjamemo.

Gospodin Savršeni je prijazen, ampak ne zato, ker je popoln, temveč zato, ker nima absolutno nobenega razloga, da ne bi bil. Vsako od deklet, ki samo malo zmoti njegovo iluzijo popolne ženske, lahko mirno pošlje domov.

Gospodin Savršeni je tudi darežljiv in ustrežljiv. Pa ne zato, ker je popoln, temveč zato, ker ima za seboj bogato produkcijo, ki ga plačuje, da ta dekleta razvaja. Da jih vozi na bogate, čarobne, filmske zmenke. Gospodin Savršeni je tudi duhovit, pa ne zato, ker je popoln, ampak zato, ker je scenarij dobro napisan in so okoliščine optimalno nameščene.

Kaj tu potem pritegne gledalca? Ideja, da je ljubezen lahko enostavna. Čeprav verjamemo, da ničemur ne verjamemo, želimo verjeti, da je lahko ljubezen točno to, kar vidimo v Sanjskem moškem, Sanjski ženski ali, nenazadnje, v popularnem Netflixovem eksperimentu Ljubezen je slepa.

Ti šovi nam dajo občutek, da lahko morda vendarle nadzorujemo okoliščine, ki nas bodo privedle do sanjskega partnerja ali partnerice.

Da morda ljubezen ni neka nerazložljiva, komplicirana, akutna, dražeča tvorba nekje med našimi možgani in našim želodcem, ki je ne znamo ukrotiti, kaj šele razumeti, ampak da je morda ljubezen res le tekmovanje, nasičeno z rdečim vinom in solzami, ki ga lahko zmagamo. Sicer vemo, da to ne drži. Sanjamo pa lahko. To nam vendarle povedo že v naslovu.

Preberite še: Dietetičarka Katja Simić (The Biggest Loser Slovenija) o tem, kako so v resnici načrtovani obroki v oddaji ALI Ana Soklič: "Moja vera se je okrepila, ko mi je bilo najhuje, to je bilo v zadnjih letih".

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Darjo Hrib
Novinar in kolumnist

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri